sobota, 12. januar 2013

Golica (1835)

Vremenska napoved za prihajajoči teden nama ni ravno po godu. Že jutri naj bi snežilo in potem večinoma ves prihodnji teden. Izleti v visokogorje verjetno ne bodo več mogoči. Vsaj za naju, ker se skušava izogniti pretiranemu tveganju. Sva pač "ziheraša".

Zbudila sva se v megleno in turobno jutro, ampak ta dan morava izkoristiti. Ne glede na to, da očitno ne bo tako lep kot prejšnjo soboto. Saj ne more biti vedno vse po najinih željah.

Na Planini pod Golico je bilo mraz, temperatura kar nekaj stopinj pod lediščem. Nama je tega res treba? 

Zimi ni mar, da je novoletni čas mimo. Travnike, drevje in grmičevje je okrasila z ivjem. Lepo, kljub prezeblim prstom. Upala sva, da se bo višje megla razkadila. Ko sva prišla do koče, sva že skorajda obupala. Okoli naju je bilo toliko lepega, midva pa sva videla le meglo.




Snega je bilo malo. Nekaj napihanega, še več pa  spihanega. Megla je pri koči postala še bolj gosta, sploh nisva videla kam greva. Sledila sva stopinjam v zmrznjenem snegu. Kar naenkrat, kot bi stopila skozi vrata, so naju pobožali sončni žarki. Megla se je razkadila, pogled se nama je odprl. Ostala sva brez sape - ne zaradi strmine. No, mogoče čisto malo. Bila sva poplačana za trud, ki sva ga vložila v vzpon! Nadaljevanje poti je bil čisti užitek. Zmrznjen sneg pod nogami, lesketajoča zasnežena pobočja Golice, megleno morje pod nama, iz njega so štrleli vrhovi gora, nad njimi pa modro nebo in toplo sonce. Čarobno!

Ne vem kako, ampak ob povratku nama je uspelo ujeti sonce in modro nebo in ga potegniti v dolino. Popoldan je bilo tudi na Bledu lepo.




 











 

sobota, 05. januar 2013

Viševnik (2050)


Novoletni prazniki so za nama, dovolj je bilo posedanja doma. Lep sončen dan naju je zvabil v hribe.


Po predolgem počitku se nama je strmina zdela še bolj grozna...


 ... premagovala sva jo ob pomoči razgleda...



 ... in prišla na vrh.


Malce sva počila...



... se še enkrat ozrla okrog in okrog...





... in pred strupenim vetrom pobegnila nazaj na Rudno polje.




petek, 04. januar 2013

Preko Furlanije na slovensko obalo ali iz starega v novo leto


Prišel je čas slovesa od starega leta. V njem se je nabralo veliko lepih spominov, ki jih poskušava ohraniti tudi s pomočjo bloga. Še en majhen biserček v ogrlici spominov sva tokrat dodala z novoletnim popotovanjem. V skupnih letih se nama je nabralo že kar nekaj silvestrovanj. Nekaj nama jih je pokradla služba, večino med njimi sva praznovala doma.



Torej je bil že čas, da prekineva rutino in se za novo leto odpraviva od doma. Ampak kam? Lepo bi bilo nekje pod hribi, najbolje na snegu, že tako zaradi vzdušja, ampak mraz in letne gume so naju odvrnile od tega. Kaj pa morje? Poleti nisva veliko ob njem, nama je prevroče, sedaj bi nama pa toplota prijala. Tudi potovanje skozi kraje v zamejstvu sva že kar nekaj časa prelagala. Malo seštevanja in dobila sva idejo. Preko Furlanije na slovensko obalo. Brez posebnega načrta, pripravil sem le seznam krajev, ki bi jih bilo vredno obiskati. Vse ostalo  naj bo stvar trenutnega – novoletnega - razpoloženja.

V poznem dopoldnevu, na praznično štefanovo, sva krenila od doma. Pospremil naju je dež, vendar je bila napoved za prihajajoče dni skorajda sanjska. Sončno in toplo! Dobre volje pa nama tako ali tako redko zmanjka.

Ob rahlem pršenju sva mimo zelene Kranjske Gore zapeljala v Trbiž in naprej po Kanalski dolini. V času kosila sva bila v Venzonu. Pršenje se je spremenilo v pravi naliv. Dežne kaplje so poskakovale uličicah. Dobro bi bilo imeti galoše, še bolje pa gumijaste škornje. Z mokrimi hlačnicami in razprtima dežnikoma sva se sprehodila po že tako prikupnem mestecu, ki ga je praznično okrasje še polepšalo. Najraje bi kar ostala v njem!

Kar nekaj večja Gemona ni naredila takšnega vtisa. Morda sva bila do nje krivična, ampak  nekako naju ni prepričala. Obiskala jo bova še v lepšem vremenu in mogoče jo bova takrat doživela v drugačni luči. Tako sva se le zaustavila na PZA-ju, pogledala skozi okno v mokre sive ulice in se odločila, da greva naprej v Tarcento. Dež je počasi ponehal in lahko sva si privoščila krajši sprehod brez dežnikov. Kaj dosti več kot center mesta s peš cono si nisva ogledala. Dobila sva občutek, da bi bilo mesto, še posebej park v njem, veliko bolj prikupno v pomladanskem času. Si bova zapomnila, saj bo pomlad kmalu tu. 

V večernem mraku sva zapeljala na brezplačen, lepo urejen, PZA pod mestom San Daniele (N 46.156750, E 13.013900). Nekajminutni sprehod po dokaj strmih ulicah naju je pripeljal v stari del mesta. Nebo nad mirnimi in skorajda opustelimi ulicami se je pričelo jasniti. V daljavi so se pokazali v meglice zaviti Dolomiti, izza cerkvenega zvonika je na ulice posvetila luna.




Toliko motivov je bilo potrebno spraviti v fotoaparat, da sva v mestu ostala dolgo v noč. Pa še jih je ostalo za prihodnjič, kljub temu da sva sprehod ponovila naslednje dopoldne. Iste ulice, iste hiše, kljub temu popolnoma drugačne, ko je nanje posijalo sonce.

Večjih mest sva se tudi tokrat izogibala. Udin sva se le dotaknila in švignila naprej, bliže Sloveniji, v Čedad. Parkirala sva na še enem izmed mnogih lepo urejenih in brezplačnih PZA-jev (N 46.094390, E 13.436250), ki jih imajo v Furlaniji. Zanimivo, koliko jih je v tako majhnem in konec koncev turistično ne preveč obiskanem predelu. 

Po dobri izkušnji iz San Daniela sva se sprehodila po mestu v obeh svetlobah. Najprej v sončni in kasneje, po večerji še v lunini. Nama sta bili obe različici všeč, vi pa se odločite sami.







Kot skorajda v vseh starih mestih je tudi to lepo in s tistim čarobnim priokusom. Hudičev most je nekaj posebnega. Zdel se nama je zanimiv predvsem zato, ker je tako po imenu, kot tudi po legendi o nastanku popolnoma enak mostu v Bohinju. Prebivalci naj bi se med gradnjo zatekli po pomoč k hudiču. Ta jim ga je pomagal zgraditi, v zameno pa je zahteval dušo prvega, ki ga bo prečkal. Iznajdljivi domačini so preko novozgrajenega mostu potisnili psa.

Dopoldan sva nadaljevala proti Palmanovi. Nameravala sva si jo ogledati, vendar se je tik pred njo iz morja privlekla gosta megla. Zaradi neprijaznega vremena sva malce spremenila nadaljevanje potepanja. V takšni megli se nama ni zdelo smiselno voziti v Lignano in se potem ob Maranski laguni pomikati proti Primorski. Zapeljala sva se naravnost v Gradež, kjer  vreme ni bilo nič boljše. Med krajšim sprehodom po obalnih ulicah naju je pošteno zazeblo. Videla, razen goste megle, nisva skorajda nič. Zapeljala sva se na PZA, kjer sva naletela na druščino treh slovenskih avtodomarjev. Še preden se je motor Krištofa dodobra ustavil, sva že imela v rokah šilce domačega. Čeprav ne daleč od doma, sva bila vesela snidenja z rojaki. Še bolj sva se razveselila novice, da so prišli iz Izole, kjer je dopoldan sijalo toplo sonce.

»Skorajda nič megle do Monfalconeja«, so poročali na kratko, »potem pa drug svet.«

»Če ja pa tako, pa ne bova vztrajala na tem mrazu,« sva sklenila in že sva se peljala proti Trstu. Medtem je megla dosegla tudi ta del obale, le v samem Trstu je ni bilo, kar sva izkoristila za še nekaj nočnih posnetkov.






Povzpela sva na griček nad Muggio. Nerada sva se sprijaznila z dejstvom, da zaradi megle ne bo nič z obljubljenim razgledom na Tržaški zaliv. Ker pa sva rojena pod srečno zvezdo, so se nama med večerjo, skozi okno Krištofa, v daljavi pokazale migetajoče lučke. Dobesedno zbasala sva vase ostanke večerje in že sva občudovala razgled. Očitno je kraj priljubljen tudi med domačini. Mladenka in mladec sta že pred nama postavila svojo opremo in veselo pritiskala na sprožilce. Noro lepo! Hvala, Icko!







Vlasto sem pustil spati in še ves »zaliman« sem nočnim posnetkom dodajal  jutranje. Vlasta, hvala za kavico, ki si jo prinesla za mano. Pogrela mi je dušo in telo!





Spet doma, pa saj to sva s Krištofom povsod. No ja, na svoji zemlji, bi lahko rekla, ko sva zapeljala nazaj v Slovenijo. Dopolnila sva zaloge blizu Koprskih zaporov, da ne bova delala reklame kakšni trgovski verigi, in že sva bila v Simonovem zalivu. 



  
Sprehod po obali od kopališča do kopališča po toplem sončku je bil balzam po megli prejšnjega dne. Notranjost Krištofa se je med tem brez dodatnega gretja segrela na neverjetnih 28°C. Skorajda bi ga morala malce shladiti. Zvečer naju je obiskala Cvetka. Prišla je preverit, kako se znajdeva v »zimskih« razmerah.

Dopoldan sva nadaljevala po slovenski obali in se ustavila v Luciji. Nameravala sva ostati v tamkajšnjem kampu, toda v primerjavi z Izolo je bila tam res zima. Kamp v senci, po travi slana, sonce se nikakor ni uspelo prebiti skozi drevje … Skorajda sva obupala. Da sva ostala, naju je prepričal prijazen par - Milojka in Damjan. Potolažila sta naju, da ni tako hudo, kot je videti na prvi pogled: »Pa saj ne bosta cel dan tu, sonca se bosta lahko naužila med sprehodom po obali, ponoči pa je tako ali tako vseeno!«

 




Po premisleku sva se strinjala z njima in sedaj moram priznati, da bi obžalovala, če ju ne bi poslušala. Res sva se naužila sonca in toplote med sprehodom po Seči in naslednji dan do Pirana in nazaj. Občutek vsa imela, da je na morju že pomlad.








Tako sva v kampu preživela zadnja dva dneva starega in prvi dan novega leta. Teoretično bi lahko rekla, da sva bila v Luciji dve leti. Madonca, koliko si privoščiva!

Zadnjo noč v letu sva doživela na Tartinijevem trgu. Nama in seveda tudi vsem drugim so jo polepšali Kalamari in Slavko Ivančič. Ustvarili so pravo vzdušje. Poln trg ljudi je plesal, pel in se veselil. A katera mi je bila najbolj všeč? Ja, tista »Šivala je deklica zvezdo«, ki smo jo družno zapeli. Saj veste, da sem rdeč po duši. Pa šalo na stran. Pod Tartinijevim spomenikom sem bil že v raznih priložnostih, vendar tako sproščenega vzdušja in takšne množice ljudi tam še nisem doživel.

Presenetila me je še ena stvar. Zastonj prevoz z avtobusom, ki je celo noč vozil med Lucijo in Piranom. Ne vem, čigava zasluga je to? Občine, župana, turistične organizacije, prevoznika … Lepo je, da v času pehanja za dobičkom in ko se nič več ne izplača, nekdo pomisli tudi na udobje turistov in domačinov, ki tako nimajo težav z iskanjem parkirišč, pa tudi brez skrbi si lahko privoščijo kakšen kozarček več. Ne smem pa pozabiti na voznika avtobusa. Ne glede na to, da je moral delati na silvestrovo, je bil vesel in nasmejan. V prvih urah novega leta, ko je odprl vrata avtobusa na piranski postaji, je stopil na stopnice in vsem skupaj zaželel: »Srečno novo leto!« Tako malo, pa kljub temu veliko!



Bravo in hvala, Piran! Še bova prišla!