Na robu Krasa

Spet je bila pred nama večna dilema: »Kam za konec tedna?« Nisva zahtevna in povsod nama je lahko lepo, če se le tako odločiva. Pobrskal sem po zakladnici hribi.net, dal prednost toplejšim krajem in našel kar nekaj zanimivih ciljev.

Prejšnji petek sva zaradi dežja izpustila Vitovsko cerkev. Kopiraj – prilepi in prvi dan je bil zapolnjen. Po avtocesti proti Novi Gorici do Sela, potem pa je Krištof namesto naju sopihal v strm klanec do izhodišča v Vitovljah (45.93420, 13.76950). Levji delež je tako opravil on, midva sva morala zgolj malce pretegniti noge in se mimo jezerca povzpeti do cerkvice, od koder je lep razgled tja od Ajdovščine do Gorice in naprej prek morja. Napolnila sva baterije in se pogrela na soncu, ki je plaho kukalo skozi oblake. 

Nov dan, nov pohod. Zapeljala sva se mimo Lokavca do Predmeje in parkirala pri spomeniku »Materi gori« (45.9437, 13.8763). Močan veter naju je skorajda prepričal, da bi ostala na toplem in dan obrnila drugače. Veter za domačine, vajene burje, verjetno ni bil ravno grozen, samo nama celincema, se je tako zdelo. 

Če se dobro usidram mi burja ne more nič

Pot proti Sinjemu vrhu je načeloma nenaporna. Vseskozi poteka malce navzdol, pa potem spet navzgor, nato - ponovi vajo… Višinske razlike je le 127m. Po poti pa je narediš okroglih 500m, ravno toliko tudi ob povratku. Vseskozi poteka bolj ali manj po robu in med sprehodom se ti odpirajo čudoviti razgledi na Vipavsko dolino. Če k temu dodamo še obisk kamnitega polža in Otliškega okna, ni več razloga zakaj se nebi podali na pot. Bržkone bi bila pot primerna tudi za otročad, nezahtevna in nenevarna. Težava je le v tem, da je nadobudneže težko zmotivirati za slabe tri ure hoje v eno smer. Res pa je tudi, da se jo da poljubno skrajšati in za izhodišče izbrati kak drug kraj. Povezovalnih poti z bližnjo cesto med Colom in Predmejo je kar nekaj.

Utrujenih nog sva se vrnila nazaj na izhodišče. Vedno je nad menoj visel misterij iz nanizanke »Zvezdne steze«, ko so se junaki v njej nekam prežarčili. »Le kako jim to uspe,« sem se vedno bolj pogosto spraševal ob povratku.

Kosilo v domači jedilnici, malce pred Ajdovščino, je bilo božansko. Na teran pa sem moral počakat, dokler nisva prišla bliže morju. Deci ali dva, več ne priznam, sta mi toliko bolj sedla,  ko sem potegnil ročno v Podgorju (45.53166, 13.94647).

Ponoči, pravzaprav proti jutru so naju obiskali nagajivi škratje in nama gugali Krištofa. Ko sem se malo bolj prebudil sem ugotovil, da niso kriva čarobna bitja. »Veter! Ah ne še en vetroven dan,« sem milo zaprosil. Pa ni kaj dosti pomagalo. Le malce manj močan je bil, kot dan poprej. Tako se nama je vsaj zdelo med vzponom skozi gozd. Ko sva stopila na planoto in pred seboj zagledala vrh Slavnika, sva spoznala da ni nič bolj prizanesljiv. Z vrha sva nadaljevala še preko Cigana na Grmado in se spustila nazaj v Podgorje. Kljub vsemu sem bil uslišan. Veter je pojenjal! 

Uporaben nasvet

Od Slavnika proti Grmadi

Počivam

Še eno dobro kosilo, počitek na toplem soncu, večerjala pa sva že doma.

Kjer Soča ni več bistra hči planin

Prejšnjo objavo sem poimenoval: »Pomlad prihaja«. O, kako sem se uštel. Pet vikendov po njej sva, kot koklja na piščancih, čepela doma in se tolažila, da naslednji teden bo pa bolje. Precej nizko v gorah je še toliko snega, da nama vzpon na kakšen vrh ne godi. Še ponekod v dolinah najbolj vztrajne snežne zaplate v senčnih delih nočejo dati prostora pomladanskim znanilcem.

Končno se je obrnilo na bolje - napovedan sončen vikend, temperaturni skok v prijetno območje, le še cilj je treba izbrati. Zapeljati se nekam višje, kot prebivava, še ni kazalo. Kaj pa bi manjkalo preživetim dnevom na zamejski obali? Nič, saj tako pravijo, da je bilo vse to nekoč naše.

Po opravljeni petkovi tlaki, sva v rahlem pršenju, z nasmehom na obrazu in veseljem v srcu zapeljala proti goriški. Pršenje je prešlo v naliv, tako da je popoldanski sprehod do Vitovljskega hriba na žalost odpadel. Nadaljevala sva naravnost v Palmanovo. V bližnjem nakupovalnem centru sva se znebila starih evrov (tistih od prejšnjega meseca). Z njimi bi sicer lahko plačala parkirnino v Simonovem zalivu, tja do sredine prihajajočega tedna. Raje pa sva jih porabila za zalogo živil in nekaj malega oblačil. Takšno trošenje nama bolj sede.

Še vedno brezplačen PZA v Gradežu naju je, za razliko od megle ob novoletnem potepanju, pričakal v soncu. Prvo noč je bilo kakih trideset AD-jev. Drugo pa je bilo toliko samo rojakov, ostalih nisem zmogel prešteti. V osnovni šoli sem tisti del matematike (štetje nad sto) prešprical. Verjetno je to pomanjkanje izobrazbe tudi krivo, da ne razumem, zakaj se takšna ponudba pri nas ne izplača.

Sončno soboto sva izkoristila za namig družine Štrok, na njihovi spletni strani. Kolesarjenje do izliva Soče, je res prijetno in kot nalašč za prve kilometre v novi sezoni. Nenaporno ravninsko poganjanje pedal ti mimogrede polni dušo s podobami od obale jadrana do vrhov v dolomitih, nekje tam daleč zadaj. Le Soča tu ni več bistra hči planin.

Pomlad je v te kraje očitno prišla pravočasno. Medtem, ko pri nas šele nabiramo prvi regrat, je tu že zacvetel. 

Popoldan sva izkoristila za sprehod po Gradežu. Razen majhnega, a zanimivega,  starega mestnega jedra in sprehoda po obali, mesto ne ponuja kaj dosti. Razen če so vam pri srcu hotelska naselja.

Vikend se je počasi zaključeval, konec pa ga še ni bilo. Počasi sva zapeljala proti domu, vendar ne dalj kot do Senožeč. Na duši nama je ležala Vremščica. Dolgo, res dolgo sva si obljubljala, da se povzpneva nanjo. Tokrat sva uspela! Saj ne da bi bil to kakšen podvig, vsekakor pa prijeten pohod, kot naročen po nekajmesečni abstinenci, ki se je že kazala v pomanjkanju sape, kadar sva prehitro stopila navkreber.

Iz Senožeč pa preko Ljubljane spet domov čakat nov vikend in lepo vreme!