ponedeljek, 06. maj 2013

Abrahamkini Boromejski otoki



Prvi del praznikov je bil za nama. Doma sva le zajela sapo in že so  se podobe okoli naju popolnoma spremenile. Visoke gore so se znižale, pokrajina je postala bolj gričevnata in obogatena z bujnim rastlinjem. Iz majhnih jezerc je nastalo eno veliko, razpeto med  Italijo in Švico. Po dnevu in pol dolgem potovanju je bilo pred nami Lago Maggiore in Boromejski otoki. Ampak pojdimo lepo od začetka.


Začetek bi lahko razdelil na dva dela. Boromejske otoke sva hotela izbrati za najin prvi izlet z avtodomom, takrat še sposojenim. Vikend se nama je zdel prekratek za tako obsežen izlet in glede na to, da sva bila popolna začetnika kar se avtodomarstva tiče, sva se raje odločila za krajšo pot – pravilna odločitev.


Drug, bolj pomemben del pa je povezan s praznovanjem Vlastine okrogle obletnice. Oba nisva ljubitelja rojstno dnevnih zabav. Čudaka sva, ampak saj to že veste. Vlasta je prišla na idejo, da bo praznovala po svoje. Povezala bo praznovanje, ljubezen do popotovanja in druženje z ljudmi, ki so ji blizu. Vsakogar od njih bo, namesto na žurko, povabila na potovanje nekam, kamor si ta oseba želi. Tako bo kar nekaj letošnjih objav na blogu abrahamovsko obarvanih.


Naključje, ali kar koli že, je tako naneslo, da je bila prva na vrsti Zdenka. Midva sva imela Boromejske otoke enkrat že v načrtu, Zdenka si je tja tudi želela in odločitev ni bila več težka.



Prav na dan praznika dela smo pozno popoldan zapeljali proti Italiji. Skozi Trbiž in po Kanalski dolini proti Benečiji do Trevisa. Dobra tretjina potovanja je bila za nami, noč pa pred nami. »Dovolj bo za danes,« smo bili enotni. Prespali smo na manjšem PZA-ju na Via Boccaccio, nedaleč od centra (45.66770, 12.26362).


Zjutraj smo do Vicenze nadaljevali potovanje, kot se za Gorenjce spodobi, potem pa zapeljali na avtocesto. Sledila je dolgočasno vožnja, prednost katere je hitro požiranje kilometrov. Ženski del posadke je pot skrajšal z dremuckanjem, preostanek pa s kramljanjem. Robi pa je bil tiho in je vozil. Kot v dobrih starih časih. V Arono smo se spustili po eni sumljivo ozki cesti in se zaustavili pri megalomanskemu spomeniku Karlu Boromejskemu, milanskemu škofu in kardinalu, najbolj znanemu predstavniku bogate družine. Pred postavitvijo kipa svobode je bil bojda to najvišji kip na svetu.



Dolgočasno vožnjo po avtocesti je zamenjala lepa panoramska vožnja ob obali jezera, ki se nam je predstavilo v vsej svoji velikosti. Turizem je tu doma. Povsod sami hoteli, razkošne vile, parki z bujnim rastlinjem…





Bolj star, bolj nor...

Za dva dni je naš drugi dom postal kamp Parisi v Bavenu (45.91263, 8.50551). Manjši, lepo urejen kamp leži tik ob obali jezera, povsem blizu centru mesta in pristanišču ladij, ki vozijo na otoke. Potrebnih je le pet minut sprehoda in že si namesto pod tendo na ladji, ali pa raziskuješ center Bavena. Vauu, kot pri Rudiju Carellu. Kamp ima sprejemljive cene, ki pa jih je moč dodatno znižati z ACSI kartico. Tako smo za dve nočitvi in tri osebe plačali 46 €.


Sončno jutro je obetalo lep dan, a še preden smo pozajtrkovali in se sprehodili do pristanišča smo že odpirali dežnike. Kupili smo karte za ladjo in spet je sijalo sonce. Tako se je vreme cel dan šalilo z nami. Fino, bolje to, kot da bi vseskozi deževalo!


Karte in vstopnice. Na to temo sem prebral kar nekaj nasvetov, ki so bili precej nasprotujoči. Nekateri predlagajo državnega prevoznika, drugi privatnega. Vsak zagovarja, da je z izbiro privarčeval precejšno vsoto. Glede na to, da smo vsi trije državni uslužbenci, smo se odločili za državnega prevoznika. Ampak šele sedaj sem se spomnil, da gre za drugo državo. Nič zato. Red je red. Ponudba je bila takšna: prevoz z ladjo na otoke, cel dan po mili volji gor in dol, pa še malo sem in tja in pa vstopnina za ogled palače na Isola Bella in parka na Isola Madre za dobrih 33 €. Tisti, ki so že bili tu to vedo. Tistim, ki šele prihajate naj prišepnem. Brez vstopnine si lahko v celoti ogledate Isolo dei Pescatori, po Isola Bella se boste sprehodili po majhnem delu mesteca in od zunaj opazovali palačo, na Isola Madre pa iz pomola stopili na trdna tla, nazaj na pomol in se vkrcali na naslednjo ladjo, ki bo prišla čez približno pol ure.


O zgodovini in nastanku otokov, ne geološkem, da se razumemo, ne bi rad pisal. Kaj hitro bi lahko zapisal kakšno neresnico. Kogar to zanima, bo prav gotovo lahko našel tovrstne podatke. Lahko pa povem, da je obisk otokov ena najlepših stvari, ki sem jih doživel. Na vprašanje kateri je lepši enostavno ne znam odgovoriti. Na vsakomur je moč najti nekaj, kar ti je všeč in kar bi lahko občudoval. Naj gre za barvite in ozke, komajda prehodne uličice na Pescatoriju,



bogato opremljeno in okrašeno palačo na Isola Bella, 








ali bujno rastlinje in ptice vseh vrst na Isola Madre.










Dan je minil, kot bi poletel mimo nas. Dan, ki ga ne bomo pozabili in ki bi ga z veseljem ponovili. Vsa čutila smo napolnili z lepotami. S težkimi nogami, kot bi bile svinčene, smo hiteli nazaj v kamp, da smo še enkrat več ušli kratki plohi.


Jutro je prineslo tisto znano trpko spoznanje, da gremo nazaj proti domu. Monotono vožnjo po avtocesti je ženski del ubijal na že preverjen način. Jaz pa sem se pogovarjal sam s sabo. Dobrega sogovornika sem imel. Sva se kar razumela!


Šli smo proti domu, kar pa še ne pomeni, da se nam je tja mudilo. Časa smo imeli še dovolj. Kaj pa če bi šli še v Verono? Iz avtoceste smo naravnost, skorajda kot bi potegnili črto z ravnilom zapeljali proti areni in le kakih pet minut hoda od nje našli parkirni prostor, v družbi več avtodomov. Eden med njimi je bil z registracijo Slovenj Gradca. Na žalost se z lastnikom nismo srečali.










Sprehodili smo se po mestu zaljubljencev in čeprav nepripravljeni smo našli skorajda vse znamenitosti in še kakšno več. Mesto je lepo, vsekakor vredno obiska, le da je za moje pojme vse preveč obljudeno in v njem ne moreš najti mirnega kotička. Vsaj sobotno popoldne, katerega dobršen del smo preživeli v Veroni, je bilo takšno.


Avtoceste smo imeli že dovolj, raje smo se zapeljali po sicer ne preveč zanimivi pokrajini, kakšno mestece ali vasica v njej pa nam je kljub vsemu polepšala dan. Do večera smo prišli v  Castelfranco Venetto. Iztekajoč sobotni večer je obetal burno noč, mi pa smo si želeli vse prej kot to. Podaljšali smo do Trevisa in v njem preizkusili še drugi PZA (45.67007 12.25789) in bili z izbiro zadovoljni. Srečali smo se z družino iz Ljubljane, ki se je vračala iz potepanja po Lombardiji.


Le še dan nam je ostal. Pot domov smo že poznali, od srede se ni kaj dosti spremenilo. V Codroipu smo si na vrtovih Ville Manin ogledali zanimivo razstavo panoramskih fotografij bližnje in daljne okolice. Zanimiv pogled, iz ptičje perpspektive, na kraje, ki sva jih večinoma prepoznala iz najinih prejšnjih popotovanj. Nekaj za mojo dušo!




Na domačen dvorišču se je zaključil prvi del praznovanja. Vlasta, od trenutka, ko si izstrelila idejo o tem kako boš praznovala, sem se strinjal s tabo. Po uverturi sem prepričan, da si izbrala pravi način. Uživala si, kar ti kot slavljenki pripada, Zdenka ravno tako, jaz se sploh ne pritožujem. Kdaj gremo spet?

sreda, 01. maj 2013

Moj fantič je na Trolsko vandral

Sobota, 27.aprila. Zame, kot sem enkrat že napisal, na največji praznik slovenskega naroda, sva v vzvratnem ogledalu gledala Bled, ki se nama je vedno bolj oddaljeval. Pred nama je bilo kratko vandranje k  sosedom, povezano s praznovanji. Pa ne samo zaradi državnih praznikov. A o tem kasneje.


Tempo zadnjih delovnih dni je bil pozabljen. Recesija, kaj je že to? Ni nama bilo več mar, kdo in zakaj napol zastonj potuje z letalom… Skratka zbogom težave, dobrodošla nova doživetja.


Pot preko Korena, Spittala, Lienza in naprej mimo Dolomitov, bi lahko prevozila skorajda miže. Pa saj sva praktično tudi jo. Ne dobesedno, le megla in težki deževni oblaki so nama skrili tolikokrat videne vrhove gora. Vreme na začetku tipično aprilsko – ne sonce, ne dež. Kasneje sva zapeljala v pravi naliv, ki naju je spremljal vse do Brennerja. V Innsbrucku pa je bilo spet aprilsko, s poudarkom na soncu.


Parkirala sva blizu mestnega parka, ker je bil vikend brezplačno in še preden sva dodobra pretegnila noge sva že bila v starem delu mesta. Kaj naj rečem? Do sedaj sva ga vedno le obšla na poti nekam naprej. Nikdar si nisva vzela časa za ogled. Tokrat sva se odločila drugače in odločitev je bila dobra. Lepo in zanimivo mesto. Pa kaj bi vam pravil, saj ga večina verjetno pozna. Vsem ostalim pa priporočava postanek dolg vsaj eno popoldne.







Sonce je bilo vedno bliže hribom, počasi je bilo potrebno misliti na prenočevanje. Nedaleč od centra sva našla primerno makadamsko parkirišče. Zmotila naju je le lokalna mladež, pobarvana z bojnimi barvami apačev, ki se je zbirala v bližnjem lokalu. »Nocoj bo tu pestro,« sva pomislila in glede na lanskoletno izkušnjo iz Brixna sva jo raje pobrisala iz mesta ob reki navzdol do Schwaza. Na manjšem PZA-ju, nedaleč od centra mesta (47.34635 11.70364) sva med Francozi in Italijani našla praktično zadnji prostor. Vsi, ki so prišli za nama so morali parkirati na parkirišču za avtomobile, česar jim ni nihče zameril, ali jim zaradi tega delal probleme. Cena za enodnevno parkiranje je 4 €, z doplačilom za oskrbo z vodo, izpust pa je brezplačen.


Prebudila sva se v hladno, a sončno jutro. Preko dneva se je prijetno ogrelo. Lahko bi rekla, da je bil to najlepši in najtoplejši dan na tem potovanju. Bili smo 28. aprila. Obljubil sem razlago o praznovanjih. Na ta dan, pred šestimi leti, sem postal eden izmed redkih srečnežev, ki dobijo priliko za nov začetek. Več kot le srečno sem preživel nesrečo z motorjem, v kateri bi po vseh zakonih narave in logike moral zaključiti svoje postopanje po svetu. A se je obrnilo drugače (hvala vsem, ki so k temu pripomogli) in tako sedaj praznujem dva rojstna dneva. Letošnjega sem preživel več kot lepo!


Zapeljala sva se nazaj proti Innsbrucku, do Halla. V brošuri, na katero sva enkrat naletela povsem slučajno je to mesto uvrščeno mala zgodovinska mesta v Avstriji. Sprehodila sva se po ljubkem mestu, ki si vsekakor zasluži naziv biser. Tako, kot v tudi vseh sosednjih, so hiše v starem mestnem jedru pastelno obarvane, kar poudarja slikovitost ulic in trgov. Vse skupaj pa olepša še kulisa visokih gora v zaledju. Motivov za fotografiranje kar ni in ni bilo konec.





»Samo še tole poslikam, pa bova šla do Swarovskega,« sem zatrjeval Vlasti. A nisem bil popolnoma prepričan, da bo to kaj kmalu.

»Mi boš tam kaj kupil,« me je podražila.

Jezik je bil hitrejši od pameti: »Bom, vstopnico za svet kristalov!«

Od srca sva se nasmejala.


Premaknila sva se za nekaj kilometrov do, v originalu imenovanega, »Swarovski kristallwelten«. V bližini proizvodnje je znana družina postavila nekakšen park in muzej kristalov, v katerem uživajo prav vsa čutila. Cena 11 € je ob videnem in doživetem vse prej kot visoka. Ob izhodu te popeljejo skozi trgovino, kjer lahko izbiraš med izdelki iz njihove bogate ponudbe, kakršne so tudi cene. Za bogate namreč, oziroma ne za najin žep. Nisva vajena kompromisov, kakršnega je sklepal par iz nekdaj skupne domovine pri sosednji vitrini: »Očeš, da ti kupim to? Ma ajde, ja ču dat 100, ti 50, pa ču ti kupit!« Tako sva praznih rok, a z napolnjeno dušo zapustila čarobni svet.








Popoldan sva se, med z regratom poraščenimi travniki, zapeljala do Schwaza, izkoristila še nekaj ur veljavno parkirnino in  si ogledala še eno slikovito mesto.





Nadaljevala sva do Rattenberga. Že pred leti sva zasledila, da je vasica na las podobna predelu Jesenic – Kurji vasi, kamor pozimi sonce ne najde poti. Domačini so zato sklenili, da bodo na bližnje hribe postavili nekakšna ogledala, s katerimi bi preusmerili sončne žarke na vasico. Nekaj podobnega naj bi že storili nekje v Nemčiji. Zanimivost, vredna ogleda. Le da nama ni uspelo najti nič, kar bi bilo z njo povezano. Spraševala sva po ulicah, pa so naju vsi le začudeno gledali. »Da ni to kakšen drug Rattenberg,« sva že pomislila in ker sva se že bala, da nama bodo nataknili jopič z dolgimi rokavi, ki jih zvežejo na hrbtu, si niti spraševati nisva več upala. Naslednji dan sva v turističnem uradu v Kufsteinu izvedela, da je bil to smel načrt, ki pa nikoli ni ugledal sonca in to dobesedno. Kljub vsemu pa sva tako videla še eno lepo vasico, ki je sicer znana po proizvodnji steklenih izdelkov.



Noč sva prespala na parkirišču, tik pod obzidjem gradu v  Kufsteinu (47.57793 12.16559), jutro in dopoldan naslednjega dne pa preživela v mestu, tik ob meji z Nemčijo. Pred nama je bilo še zadnje praznovanje. Ta dan sem praznoval god. Pa naj še kdo reče, da življenje ni en sam praznik! Za ogled mesta sva si vzela kar nekaj časa, ker sva čakala na vsakodnevni koncert junaških orgel. Poleg svojih lepot se mesto ponaša z največjimi Freievimi orglami na svetu, na katerih vsak dan ob 12 uri zaigrajo krajši koncert, ki ga jo moč, ob ugodnem vetru,  slišati tudi v več kot deset kilometrov oddaljenih krajih.





Počasi sva preko Kössna zapustila Tirolsko, vstopila v Salzburško, se preko Zell am see-ja zapeljala do Radstadta, še enega iz seznama zgodovinskih mest. 



Vsega lepega sva bila že nasičena in mesto se nama ni zdelo bog ve kaj, pa kljub temu primerno za krajši postanek pred vzponom na Obertauern in spustom skorajda do Mauterndorfa, kjer sva na počivališču ob cesti prespala še zadnjo noč (47.15705 13.653022).


Slabih dvesto kilometrov dolgo pot do doma sva si popestrila z obiskom Tamswega, kjer sva doživela praznovanje ob 40-letnici dela občinske uradnice.




Nekaj časa sva nadaljevala ob Muri, nato pa se preko Turracherhöha spustila v Celovec, v Borovljah oprala Krištofa in se popoldan vrnila nazaj domov.


Malo statistike pa vseeno. Prevozila sva 870 km, za kar sva porabila okroglih 100 €, za PZA sva dala 4 €, vstopnina za svet kristalov 22 € in koncert v Kufsteinu 4 € (za dva). Prehranjevala in odžejala sva se z zalogami iz domačega hladilnika in shrambe.


Tudi brez debele denarnice iz zlate kartice nama je bilo lepo!

Danes pa naprej... A o tem prihodnjič.