sreda, 01. maj 2013

Moj fantič je na Trolsko vandral

Sobota, 27.aprila. Zame, kot sem enkrat že napisal, na največji praznik slovenskega naroda, sva v vzvratnem ogledalu gledala Bled, ki se nama je vedno bolj oddaljeval. Pred nama je bilo kratko vandranje k  sosedom, povezano s praznovanji. Pa ne samo zaradi državnih praznikov. A o tem kasneje.


Tempo zadnjih delovnih dni je bil pozabljen. Recesija, kaj je že to? Ni nama bilo več mar, kdo in zakaj napol zastonj potuje z letalom… Skratka zbogom težave, dobrodošla nova doživetja.


Pot preko Korena, Spittala, Lienza in naprej mimo Dolomitov, bi lahko prevozila skorajda miže. Pa saj sva praktično tudi jo. Ne dobesedno, le megla in težki deževni oblaki so nama skrili tolikokrat videne vrhove gora. Vreme na začetku tipično aprilsko – ne sonce, ne dež. Kasneje sva zapeljala v pravi naliv, ki naju je spremljal vse do Brennerja. V Innsbrucku pa je bilo spet aprilsko, s poudarkom na soncu.


Parkirala sva blizu mestnega parka, ker je bil vikend brezplačno in še preden sva dodobra pretegnila noge sva že bila v starem delu mesta. Kaj naj rečem? Do sedaj sva ga vedno le obšla na poti nekam naprej. Nikdar si nisva vzela časa za ogled. Tokrat sva se odločila drugače in odločitev je bila dobra. Lepo in zanimivo mesto. Pa kaj bi vam pravil, saj ga večina verjetno pozna. Vsem ostalim pa priporočava postanek dolg vsaj eno popoldne.







Sonce je bilo vedno bliže hribom, počasi je bilo potrebno misliti na prenočevanje. Nedaleč od centra sva našla primerno makadamsko parkirišče. Zmotila naju je le lokalna mladež, pobarvana z bojnimi barvami apačev, ki se je zbirala v bližnjem lokalu. »Nocoj bo tu pestro,« sva pomislila in glede na lanskoletno izkušnjo iz Brixna sva jo raje pobrisala iz mesta ob reki navzdol do Schwaza. Na manjšem PZA-ju, nedaleč od centra mesta (47.34635 11.70364) sva med Francozi in Italijani našla praktično zadnji prostor. Vsi, ki so prišli za nama so morali parkirati na parkirišču za avtomobile, česar jim ni nihče zameril, ali jim zaradi tega delal probleme. Cena za enodnevno parkiranje je 4 €, z doplačilom za oskrbo z vodo, izpust pa je brezplačen.


Prebudila sva se v hladno, a sončno jutro. Preko dneva se je prijetno ogrelo. Lahko bi rekla, da je bil to najlepši in najtoplejši dan na tem potovanju. Bili smo 28. aprila. Obljubil sem razlago o praznovanjih. Na ta dan, pred šestimi leti, sem postal eden izmed redkih srečnežev, ki dobijo priliko za nov začetek. Več kot le srečno sem preživel nesrečo z motorjem, v kateri bi po vseh zakonih narave in logike moral zaključiti svoje postopanje po svetu. A se je obrnilo drugače (hvala vsem, ki so k temu pripomogli) in tako sedaj praznujem dva rojstna dneva. Letošnjega sem preživel več kot lepo!


Zapeljala sva se nazaj proti Innsbrucku, do Halla. V brošuri, na katero sva enkrat naletela povsem slučajno je to mesto uvrščeno mala zgodovinska mesta v Avstriji. Sprehodila sva se po ljubkem mestu, ki si vsekakor zasluži naziv biser. Tako, kot v tudi vseh sosednjih, so hiše v starem mestnem jedru pastelno obarvane, kar poudarja slikovitost ulic in trgov. Vse skupaj pa olepša še kulisa visokih gora v zaledju. Motivov za fotografiranje kar ni in ni bilo konec.





»Samo še tole poslikam, pa bova šla do Swarovskega,« sem zatrjeval Vlasti. A nisem bil popolnoma prepričan, da bo to kaj kmalu.

»Mi boš tam kaj kupil,« me je podražila.

Jezik je bil hitrejši od pameti: »Bom, vstopnico za svet kristalov!«

Od srca sva se nasmejala.


Premaknila sva se za nekaj kilometrov do, v originalu imenovanega, »Swarovski kristallwelten«. V bližini proizvodnje je znana družina postavila nekakšen park in muzej kristalov, v katerem uživajo prav vsa čutila. Cena 11 € je ob videnem in doživetem vse prej kot visoka. Ob izhodu te popeljejo skozi trgovino, kjer lahko izbiraš med izdelki iz njihove bogate ponudbe, kakršne so tudi cene. Za bogate namreč, oziroma ne za najin žep. Nisva vajena kompromisov, kakršnega je sklepal par iz nekdaj skupne domovine pri sosednji vitrini: »Očeš, da ti kupim to? Ma ajde, ja ču dat 100, ti 50, pa ču ti kupit!« Tako sva praznih rok, a z napolnjeno dušo zapustila čarobni svet.








Popoldan sva se, med z regratom poraščenimi travniki, zapeljala do Schwaza, izkoristila še nekaj ur veljavno parkirnino in  si ogledala še eno slikovito mesto.





Nadaljevala sva do Rattenberga. Že pred leti sva zasledila, da je vasica na las podobna predelu Jesenic – Kurji vasi, kamor pozimi sonce ne najde poti. Domačini so zato sklenili, da bodo na bližnje hribe postavili nekakšna ogledala, s katerimi bi preusmerili sončne žarke na vasico. Nekaj podobnega naj bi že storili nekje v Nemčiji. Zanimivost, vredna ogleda. Le da nama ni uspelo najti nič, kar bi bilo z njo povezano. Spraševala sva po ulicah, pa so naju vsi le začudeno gledali. »Da ni to kakšen drug Rattenberg,« sva že pomislila in ker sva se že bala, da nama bodo nataknili jopič z dolgimi rokavi, ki jih zvežejo na hrbtu, si niti spraševati nisva več upala. Naslednji dan sva v turističnem uradu v Kufsteinu izvedela, da je bil to smel načrt, ki pa nikoli ni ugledal sonca in to dobesedno. Kljub vsemu pa sva tako videla še eno lepo vasico, ki je sicer znana po proizvodnji steklenih izdelkov.



Noč sva prespala na parkirišču, tik pod obzidjem gradu v  Kufsteinu (47.57793 12.16559), jutro in dopoldan naslednjega dne pa preživela v mestu, tik ob meji z Nemčijo. Pred nama je bilo še zadnje praznovanje. Ta dan sem praznoval god. Pa naj še kdo reče, da življenje ni en sam praznik! Za ogled mesta sva si vzela kar nekaj časa, ker sva čakala na vsakodnevni koncert junaških orgel. Poleg svojih lepot se mesto ponaša z največjimi Freievimi orglami na svetu, na katerih vsak dan ob 12 uri zaigrajo krajši koncert, ki ga jo moč, ob ugodnem vetru,  slišati tudi v več kot deset kilometrov oddaljenih krajih.





Počasi sva preko Kössna zapustila Tirolsko, vstopila v Salzburško, se preko Zell am see-ja zapeljala do Radstadta, še enega iz seznama zgodovinskih mest. 



Vsega lepega sva bila že nasičena in mesto se nama ni zdelo bog ve kaj, pa kljub temu primerno za krajši postanek pred vzponom na Obertauern in spustom skorajda do Mauterndorfa, kjer sva na počivališču ob cesti prespala še zadnjo noč (47.15705 13.653022).


Slabih dvesto kilometrov dolgo pot do doma sva si popestrila z obiskom Tamswega, kjer sva doživela praznovanje ob 40-letnici dela občinske uradnice.




Nekaj časa sva nadaljevala ob Muri, nato pa se preko Turracherhöha spustila v Celovec, v Borovljah oprala Krištofa in se popoldan vrnila nazaj domov.


Malo statistike pa vseeno. Prevozila sva 870 km, za kar sva porabila okroglih 100 €, za PZA sva dala 4 €, vstopnina za svet kristalov 22 € in koncert v Kufsteinu 4 € (za dva). Prehranjevala in odžejala sva se z zalogami iz domačega hladilnika in shrambe.


Tudi brez debele denarnice iz zlate kartice nama je bilo lepo!

Danes pa naprej... A o tem prihodnjič.

8 komentarjev:

  1. Odlične fotke, nekatere zgledajo, kot da so vzete iz turističnega vodiča. Odlična reportaža, kar tako naprej.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar, sploh glede na to, da je pohvalen ;-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Škoda, da tega nisem brala in videla teh prekrasnih fotk prejšnji teden, ko sem planirala naše praznično potepanje po Avstriji :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj še vedno ni prepozno, če ne letos pa drugo leto. Bo še vedno tako lepo:-)

      Izbriši
  4. Super...sem že dal na seznam bodočih potepanj. Tvoj blog imam pod "Potepanja" :) in ga redno spremljam.
    Zdaj mi bolj jasno, zakaj na "Krištofa"....sam sem še vedno na dveh kolesih.
    Srečno obema in čakam nove objave!
    David

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne bo ti žal, če boš zavil tja gor, je primerna destinacija tudi za motor. Krištof sva pa dala ime najinemu AD - po zavetniku popotnikov Sv. Krištofu in po velikem popotniku Kolumbu. Srečno tudi vama!

      Izbriši
  5. Lepo, lepo Metličarja, me vsako pomlad "zašmekata" s tole Avstrijo,da bo treba res 1× skočit še malo na senčno stran karavank pogledat. :)
    lp ickoficko

    OdgovoriIzbriši
  6. Na senčni strani sva bila letos še midva presenečena, sva že mislila, da so sosedje na sončni, pa mi na senčni :-). LP in hvala za komentar

    OdgovoriIzbriši