sobota, 08. junij 2013

Struška (Veliki vrh) 1.944



Sobota, pozno popoldan je. Pred nekaj minutami se je zunaj razbesnela nevihta. Med dežjem je priletelo nekaj zrn toče. Spet nam je prizanesla. Hvala, komurkoli že!


Za nama je dolg dan, že dolgo nisem bil tako utrujen. Ponoči sem slabo spal. Ura je zvonila nekaj čez četrto. Ne me hecat, a ni konec tedna in danes ni treba v službo? Še sladkih pet minut, potem pa kavica, lenobno prihajanje k sebi in že sva se peljala proti Javorniškem rovtu.

Dan se je komaj dobro začel, midva pa sva že hitela po pobočju Karavank poraščenem a z narcisami, encijanom, avrikljem in ne vem čem še. Še preden sva se pošteno oznojila nama je pod nogami zmanjkalo uhojene poti. Ne, nisva se izgubila, raziskovala sva. Skozi zaraščen gozd, gor, pa zopet dol… A nama je bilo treba tega? Še preden sva čevlje zmočila na travnikih Pustega rovta, sva bila boljše volje. Spet sva bila na pravi poti.

Pred sedlom Kočna sva že pošteno sopihala. Lenobi leni sva, premalo hodiva, kondicije pa ni. Kar naenkrat se nama je odprl pogled na sosednjo Koroško, lenobno Dravo in Beljak nekje tam daleč zadaj. 


Pogled nama je ušel proti Golici. Strma pobočja so bila takšna kot bi jih pobelil sneg. Ne ni bil sneg, narcise so bile. Tudi naju so kar naenkrat obkrožili beli cvetovi. Kam naj stopiva, da jih ne pomendrava? 


Težke noge so v hipu poslale lahke, pljuča je z lahkoto napolnil svež zrak. Utrujenost, kaj je že to? Kar poletela sva do Belske planine. Kaj tako lepega že dolgo nisva videla. Travnik okoli koče je krasilo toliko cvetlic, da nisem vedel kje naj začnem fotografirati. NORO!!!

Proti Velikem vrhu ali Struški, kot ga tudi imenujejo, sva se prebijala skozi ruševje. Kjerkoli ga je zamenjal travnik je bil le-ta okrašen z gorskim cvetjem. Ni naju presenetilo, da sva dobre tri ure hoje raztegnila na pet. Ob vseh lepotah se nama je korak ustavil, oči so begale po pobočjih in iskale najlepši prizor. Več sem bil na kolenih kot na nogah in pospravljal cvetove v Canona.









Na vrhu se je pooblačilo in prvič sva pomislila, da ne bova suha prišla do doline. Pa sva in to kljub temu, da sva na planini Seča spregledala redke markacije, spet malo raziskovala in si podaljšala pot za kakšno uro. Redko raziskujeva, dvakrat v enem dnevu, to pa je že od sile.
Zadnji del poti je pričelo deževati, a nama je zavetje nudil poraščen gozd. Pri Trilobitu pa se nama je spet nasmejalo sonce. Točno za »en šiht« ur je minilo odkar sva parkirala avto.

Utrujen sem, samo to sem že povedal. Pa mi ni žal. Čudovit dan je za nama, kot nalašč za jutrišnjo obletnico poroke in pa…. Ne, ne, vsega pa ne povem!

torek, 04. junij 2013

Abrahamkina Beneška laguna



Prvič sem malo več napisal o načinu praznovanja naše abrahamke. Tokrat bom predstavil abrahamkino prijateljico, ki je tokrat potovala z nama. Mari je ena taka fejst punca. Pri njej mi je najbolj všeč to, da nikdar ne skriva kaj si misli. Enostavno izstreli in ti pove. Tako, v obraz! Z Vlasto sta prijateljici še iz časov Juge. Spoprijateljili sta se ko sta že prerasli najstniška leta, kar pa ne pomeni, da skupaj nista preživljali vročic sobotnih noči, potepanj po morju, se naplesali v kazini in pri blejski folklori… Leta norosti so minila, prijateljstvo pa je ostalo. Naredi se, da se ne vidita ali slišita več kot mesec. Kljub temu pa obe vesta, da bo druga takoj priletela, če jo bo prva potrebovala. In obratno!




In ta naša Mari nadvse rada hodi po hribih. Torej gremo v hribe! Nameravali smo v ledeno jamo nad Werfnom, potem sem jima pripravljal manjše presenečenje, za konec pa še malce okoli Salzburških jezerc. Dan dopusta in vikend bo ravno dovolj, super ane!



Samo letošnja pomlad pa ni pomlad. Sonca ni in ni! Mraz, dež, tik pred odhodom pa še sneg po vrhovih. Tik pred odhodom sva tipkala po računalniku in iskala lepo vreme. Mrzlično sem prebiral potopise, gledal Ickove fotke in iz gora je nastalo morje.



Četrtek popoldan nas je še krepko pralo. A se nismo pustili. S soncem v srcih in mislih smo jo urezali mimo Benetk proti Ravenni. Pa nismo nameravali priti do nje. Dovolj nam je bilo, da enkrat v živo vidimo Comacchio. In smo ga! Zvečer, še preden smo se spravili spat. Parkirali smo na PZA-ju le nekaj minut od centra (44.691196 12.185209), povečerjali, počakali da je minila ploha in se sprehodili po opustelih ulicah. Mestece nam je takoj sedlo v srce. Jagodo na smetano smo dodali drug dan dopoldan, ko smo se v prijetno toplem dnevu še enkrat sprehodili po mestu.








Ja, takoj na začetku še nekaj o vremenu. Kljub povodnji, ki je napadla dobršen del Evrope mi niti enkrat nismo odprli dežnika, čeprav nas je prav vsako noč prijetno uspavalo škrabljanje dežja po strehi Krištofa. Na čase je bilo bolj hladno, kot bi si želeli, dež pa nam le ni skazil načrtov.



V zgodnjem popoldnevu smo se zapeljali do samostana v Pomposi. Sreča je potovala z nami. Na vhodu v samostan smo dohiteli slovensko skupino. Ogled smo imeli tako obogaten z vodenjem v domačem jeziku. Naj pohvalim in naredim malce reklame agenciji Quo vadis, ki je poznana po kvalitetnih vodičih.




Popoldan se je malce pooblačilo, mi pa smo nadaljevali s potjo proti Beneški laguni. Chioggia je bil naš novi cilj. Lepo mesto, ki močno spominja na bližnje Benetke, le trum turistov ni v njem. Lepo sem napisal, kljub vsemu se mi zdi, da ni niti senca Comacchia. Stvar okusa! Meni so bolj všeč manjša in manj obljudena mesta.




Benetke smo tokrat preskočili. Zanje si je potrebno vzeti čas, mi pa smo ga raje porabili za druga mesteca. Mimo njih smo zapeljali v Caorle, kjer smo parkirali na PZA-ju, ki je spričo tega, da je ponujal WC, tuše in pomivalnico bolj spominjal na kamp (45.60608 12.88584). Ponovili smo vajo iz Comacchia in se po starem delu mesta sprehodili zvečer, ko ima noč svojo moč in pa drug dan dopoldan. Našli smo še eno mesto, kamor se bova rada vračala!











Popoldan smo se zapeljali do Marana. Icko, hvala za idejo! Saj vem da sem že dolgočasen, ampak še eno ljubko mestece. Prej bi rekel vasica. S tisto pravo dušo v sebi.




Oglej, ki je bil naš naslednji postanek je bil pravo nasprotje, kar se množice turistov tiče. Pa je bil kljub temu vreden ogleda, pri katerem nam je pomagal pisan vodnik v slovenščini, ki sva ga tu dobila že pred leti. Čez sedem let pa res vse prav pride. Tako smo bolj podrobno pregledali baziliko in prebrali razlage o mozaikih, ki krasijo njena tla.




Za zadnje prenočevanje na tej poti smo izbrali Villo Vicentino, na sicer majhnem, vendar brezplačnem PZA-ju s tekočo vodo in izpustom (45.81752 13.39346). Malce sem pocrkljal potnici in pripravil večerjo. Mari mi je naročila, da moram zapisati, da sem skuhal okusne testenine s šparglji. Saj drugače se ne bi hvalil. Če so pa takšne želje, se moram.



Kot vedno vse lepo prehitro mine. Le še nedelja je bila pred nami. Obisk spomenika v  Redipugliji nam je preprečila kolesarska dirka. Edina stvar, ki smo si jo zadali in ne uresničili. Če je to cena za vse lepo, kar smo doživeli, z lahkoto sprejmemo.



Čedada se spominjava iz novoletnega popotovanja in tudi tokrat nas ni razočaral. Obisk nam je popestril praznični dan, ki je botroval koncertu pihalne godbe v centru mesta. Dostikrat imamo srečo in doživimo več, kot smo pričakovali!






Pot domov bi ne bila popolna, če bi se ne ustavili v Venzonu. Mestece nama vedno znova in znova vzame dih. Tokrat smo v njem srečali kolesarja iz Celovca s katerima smo se zapletli v pogovor. Na vprašanje kam gresta, je eden ravnodušno odgovoril: »Kolega gre z mano do Gemone in se potem vrača domov, jaz pa grem okoli sveta!«

Ker ne znam najbolje nemško, sem najprej pomislil, da nisem dobro razumel, ko pa sem si opomogel od šoka sem mu lahko z globokim spoštovanjem zaželel: »Srečno pot!«





Mi nismo šli okoli sveta, le malce z domačega praga smo se premaknili. Pa nam je bilo lepo. Smo že vajeni, da je tako. Zato že snujeva nova potovanja.



Do takrat pa lep pozdrav!