torek, 16. julij 2013

Abrahamkini Dolomiti z babicama



Veselo leto se nadaljuje in z njim praznovanje naše abrahamke. Z Vlasto se ne moreva zediniti, kdo je tokrat praznoval z nama. Ali sta bili to njena mama in tašča, ali moja tašča in mama. Dilema, ki postaja že moteče nerazrešljiva.


Mama in tašča ali tašča in mama?


Sprva sva planirala, da za babici, kot ju s prihodom najinih naslednikov kličemo, pripraviva enodnevni piknik izlet. Elegantna rešitev za tehnično težavo. Krištof premore štiri sedeže a le tri ležišča. Babi Julka je prišla na idejo, da gremo v Dolomite in onidve prespita v hotelu, midva pa tako kot sva vajena. Torej v Krištofu!



In smo šli…, v petek dopoldan. Čez prelepo Gorenjsko do Trbiža in z obveznim postankom v Venzonu. V za oko in dušo prijetnih uličicah smo se naužili vonja sivke. Do sedaj smo se na vsakem od Abrahamkinih potovanj ustavili v tej vasici, ki je tako nehote postala rdeča nit potovanj. In če bo le čas bova 10. in 11. avgusta sigurno na  La Festa della Lavanda di Venzone.


V Venzonu je dišalo po sivki





Počasi in zanesljivo, kot sva že vajena, smo se bližali Dolomitom, se jih dotaknili in skozi dolino Vajont, mimo jezu, kjer se je ravno leta 1963 zgodila grozna katastrofa, vstopili v čarobno lep svet. Ironično, na eni strani lepote, na drugi kruto maščevanje. Narave ni moč obvladovati. Kdaj se bomo zavedli tega?


"A ste le prišli"
Senik v Sottogudi
Vlasta vedno rada pomaga



V Sottogudi, sva babici namestila v prijeten garni in sama nadaljevala na enega od najlepših prenočišč v Dolomitih  (46.45757, 11.86666). Vrhovi gora so se nama tokrat zavili v oblake in nič ni bilo s čarobnim sončnim zahodom. Nizka temperatura naju je kmalu pregnala v toplo domovanje.



Preko noči je naliv spral prah s Krištofa, jutro je bilo več kot le sveže. Če bi ne imela trume, bi zagotovo iskal kaj za podkurit. Prijeten par s Koroške, ki je prespal v avtu blizu naju, sva povabila na kavo. Čeprav popolni tujci, smo prijetno poklepetali in izmenjali izkušnje s potepanj po Dolomitih.



Dan smo preživeli na prelazu Valparola. Piknik, ki sva ga načrtovala doma, smo premaknili v zavetje gora. S sten nad prelazom so odmevali glasovi plezalcev v njih. Pred kosilom sva se z Vlasto šla malo spihat v hrib. Povzpela sva se na Piz Ciampei. Nič omembe vrednega, kar se tiče fizičnega napora, razgled pa čudovit. Nazaj grede sva malce podaljšala pot in se preko visokogorskih travnikov spustila nazaj na Valparolo. Mimogrede sva še zasledovala svizce, ki so se vztrajno skrivali po svojih rovih. Vsi ne prav uspešno.


Piz Ciampei


 
Razgled

Nazaj čez travnike

Čokolado je zavil, skriti se ni uspel


Popoldan smo se vrnili v Sottogudo in naredili še kratek sprehod skozi sotesko nad vasjo. S prijetnim, nenapornim sprehod skozi »Serrai« smo zaključili dan. 

Serrai Sottoguda

Tokrat se nama ni ljubilo še enkrat vzpenjati do jezera Fadaia in sva prespala kar v bližini teniškega igrišča v Rocca Pietoru (46.42826, 11.96055). Nič posebnega, brez panorame, a mirno in primerno za prenočevanje.

Pot domov, kot pot domov. Vedno kadar sem obrnjen proti domu nisem najboljše volje. To je znak, da je spet konec! Pot smo si polepšali z vzponom na prelaz Giau. Averau se je bohotil pred nami. Desno, daleč za njim pa se je vrh Tofane, kot bi se sramoval, skrival v meglo. 


Averau in vrh Tofane v megli

"Ti se le skrivaj, a prideš na vrsto..."


Po zajtrku oziroma malici, kakor za koga, smo se spustili v Cortino, ter se kasneje skozi Dravsko dolino vrnili domov. 

"Ciao"


četrtek, 04. julij 2013

Švica brez švica




Kdor ne želi o Švici slišati nič slabega, naj začne brati kakšno vrstico niže, po naslednji fotografiji. Vse kar je napisano, ni sveta resnica, je zgolj nekaj splošnih vtisov o Švici, kot sva jo doživljala midva. Upam, da ne bom že takoj na začetku koga odvrnil od nje. Pojdite jo pogledat, ne bo vam žal! Rad bi vas le pripravil na to, da je v Švici vse malce drugače, kot smo večinoma vajeni. Obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, so govorili naši starši. »Lahko bi bili druga Švica,« smo slišali na vsakem koraku. Pa si tega res želimo? Jaz nisem več popolnoma prepričan …



Švica ni le lepa dežela, ki s svojimi naravnimi danostmi res močno spominja na Slovenijo. Ljudje, njihov način življenja, spoštovanje napisanih in nenapisanih norm - to pa je nekaj čisto drugega. Taki mi ne bomo nikoli. Hočemo ali ne, priznati moramo, da je v nas preveč balkanskega temperamenta, da bi se nam to izšlo.



Že samo naše obnašanje v vlogi šoferja svetlobna leta zaostaja za njimi. Niso obremenjeni z nepomembnostmi, kot so, kako hitro si prišel iz enega kraja v drugega. Pri nas je recimo nacionalni šport, da moraš vse prehiteti, da so vsi ostali nesposobni in nemogoči šoferji: »Kdo jim je dal izpit?« Ne zaslužijo si drugega, kot da jim pokažeš sredinec, medtem ko jih prehitiš. Če ne gre drugače, kakšnega kolesarja malo zrineš s ceste: »Pa kaj sploh rine na cesto? Na, zdaj pa še ta traktorist. A mora ravno sedaj peljati koruzo domov?« … Skratka, nestrpnost povsod. Jaz, pa jaz, še malce mojega ega, potem morda pride na vrsto še kdo. Omejitev hitrosti? Tu se šele lahko razpišem! Pri nas je to nekaj, kar moraš, ampak res moraš ignorirati. Narodni heroj je tisti, ki se približa dvakratniku številke napisane na znaku, tepec, kdor gleda na števec. Italijani recimo omejitve jemljejo kot nekaj, kar ti pove, da bi bilo morda dobro malce zmanjšati, ni pa ravno nujno. Avstrijci praviloma izenačijo številki na znaku in števcu. Švicarji so za nas kot marsovci. Ja, kot bi bili z drugega planeta. Če je petdeset je petdeset. Kaj tu ni jasno? Tudi več kilometrov potrpežljivo peljejo za tabo, prehitijo te tam, kjer je dovolj prostora, pa še ga malo ostane za rezervo. Pešec niti enkrat ne vdihne pred prehodom, ko ga že kdo spusti preko ceste. Drug svet, vam rečem. Malo sem zašel. Ampak ne morem, da ne bi.



Še enkrat naj povem, da nama je bilo v Švici lepo, uživala sva, se spočila in se polna prijetnih vtisov vrnila domov. Našlo pa se je nekaj stvari, ki nama niso bile všeč, milo rečeno bi lahko rekla, da so naju presenetile. Cene so kar zasoljene, naj gre za vstopnine, hrano, pijačo. Praviloma je vse bistveno dražje kot pri nas ali v sosedstvu, tudi kampi. Kot jih je ugotovilo že veliko pred nama – vse se plača. Tudi parkiranje, vedno in povsod. Res pa je treba priznati, da je dostikrat prva ura parkiranja brezplačna, vsaka nadaljnja večinoma stane od pol do enega evra. Tako da tudi ni ravno sile, le mi nismo vajeni tega. Bolj naju je presenetilo to, da recimo pred trgovino ni bilo parkirišča. Lahko pa si se zapeljal dobrih sto metrov naprej, plačal parkirnino in se peš podal nazaj. Za bolj varčne je obstajala še možnost brezplačnega, časovno omejenega parkiranja. Ve se, še kakih petdeset metrov naprej.



Za avtodomarje ni ravno najbolje poskrbljeno. Boksi na parkiriščih so prilagojeni velikosti povprečnega avtomobila. Nisva doživela, da bi bili policaji zaradi tega sitni, a glede na njihovo redoljubnost to ne bi bilo nemogoče. PZA-jev je malo, na parkiriščih je veliko prepovedi nočnega parkiranja. Kjer pa ni prepovedano, večinoma tolerirajo enkratno prenočevanje. Na parkirišču to seveda stane, da pa se najti brezplačni prostor, le včasih je potrebno malce več potrpljenja. Rada imava red, ni nama ga težko spoštovati, kljub temu sva dostikrat dobila občutek, da je vse kar preveč »poštirkano«. Zgolj osebno mnenje!



Dovolj o slabostih, govorimo raje o lepem. Tisti, ki so upoštevali moj nasvet, naj berejo od tu naprej.


"Je čas za delo in je čas za norosti"


Kot sva že vajena, prva polovica junija je najin čas. Odklop od vsakodnevnih skrbi. Naložen Krištof in prazna glava, da je več prostora za vse, kar bova doživela. Ni bil petek, bil pa je trinajsti. Ker nisva vraževerna, vsaj ne preveč, naju to ni motilo. Za lažje prilagajanje na gorski svet sva si že v začetku izbrala potovanje ob visokih gorah. Najprej sva se dotaknila Dolomitov, saj veste, brez njih ne gre. Lepo počasi, tako za dušo, sva se zapeljala preko Tolmezza, Belluna, Trenta … in na koncu po sončni dolini do Passa Tonale. Na asfaltnem parkirišču za hotelom (46.25703, 10.58330) sva parkirala, dala noge na mizo in si nadela topla oblačila. Nič ni kazalo na to, da je v dolini že poletje. Prijetno hladno, bi se reklo, za spanje božansko.



V hladnem a sončnem jutru sva še nekaj ur, vse do Tirana, vztrajala v Italiji. Takoj po prehodu meje, če se ji lahko tako reče, sva se pričela vzpenjati proti Bernini. Ne glede na to, da Švica uradno ni del skupne Evrope, je v schengenskem območju, kar pomeni, da vas na meji praviloma ne zaustavljajo. Carinske hišice so večinoma prazne, v nekaterih pa uradniki premetavajo nekakšne papirje. S tem so tako zaposleni, da se nimajo časa ukvarjati še z vami. Kar zapeljite naprej in dobrodošli v Švici. Železniška proga, ki je v nekaterih delih prepletena s cesto, naju je opomnila, da sva v deželi, ki slovi po vsem, kar je povezano z železnico. Kam vse so speljane proge, značilni kamniti mostovi … NORO!



Goriva sva imela sicer za še nekaj kilometrov, ker pa sva slišala, da je v Livignu cenejše, sva se spustila vanj. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje točil gorivo za dober evro na liter. Kot bi se vrnil v daljno preteklost. Z nasmehom na licu (sva pač Gorenjca) sva se usmerila nazaj proti Bernini. Tu je sledilo sladko maščevanje, na katerega sva čakala osem let. Ravno tako junija, le da sva bila obrnjena proti domu, sva se z motorjem ustavila v gostilni pod vrhom prelaza. Za denar, ki sva ga dala za kavici in stekleničko vode, bi doma pojedla pico. In kakšno je bilo maščevanje? V objemu visokih, s snegom prekritih vrhov sva z užitkom popila dišečo kavico. Iz domače kuhinje, se razume!



Drugo noč sva preživela na PZA-ju v Biviju (46.46290, 9.65544). Zjutraj sva se povzpela nazaj na Julierpass. Če sva lanski dopust zaključila z znamenito dirko po Franciji, sva letošnjega začela z malo manj znamenitim Tour de Suisse. V pričakovanju nepregledne množice navijačev sva že dopoldan zasedla mesti blizu gorskega cilja predzadnje etape. A Tour ni Tour. Lahko bi prišla tudi tik pred kolesarji, pa bi ravno tako našla svoj prostor. Pa nič zato, sva uživala v toplem sončnem dnevu. Posedala sva in čakala. Prijetna toplota me je uspavala.  V daljavi sem slišal šumenja morja. Prijetno je bilo, tu na plaži. Odprl sem oči. Le streljaj od mene masa snega in ledu na gori. »Oooo, tole pa ni morje!«



Malce pred tretjo uro so prišli kolesarji. Ponosna sva bila, ker sva lahko navijala za Vrečerja, ki se je na gorski cilj povzpel kot drugi. Ostalih naših med strnjeno gručo, ki se je vzpenjala z meni nerazumljivo hitrostjo, nisva prepoznala. 


Vrečer napada

A gredo res navzgor?


Po celodnevnem posedanju sva se odločila, da se še malce premakneva in najdeva primerno prenočišče. Prepričana sva bila, da sva ga našla ob avtocesti blizu Thusisa. Čisto, asfaltirano, osvetljeno, lepo urejeno počivališče, s parkiriščem (brez oskrbe) za avtodomove. Krasno! Sprehodil sem se do obvezne parkirne ure. Sedaj vem, kako izgleda, ko si tik pred tem, da te kap. Cena nočnega parkiranja je bila 20 evrov. Greva midva po svoje!



Nekaj kilometrov iz  Bonaduza, sva v gozdu ob cesti, na nekakšnem piknik prostoru, našla primerno mesto (46.81294, 9.37918). Lepo in mirno, le brenčanje daljnovoda nad nama je bilo malo moteče.



Vse bliže sva bila trem, za naju najlepšim, prelazom. Še malo, pa bova uživala v visokih gorah in se povzpela na katerega od manj zahtevnih vrhov. Nadaljevala sva tako, kot sva začela. Lepo ležerno. Sprehodila sva se po Mustru, občudovala mogočen samostan...


...in v Sedrunu pospremila kar nekaj vlakov, ki so se vzpenjali na Oberalppass. V bližnjem ACSI kampu Rhein (46.67369, 8.75569) sva izpraznila in napolnila zaloge, zvečer pa še preverila, kakšno vreme naju čaka. Napoved je bila takšna, da naju je prisilila v pospešeno gibanje proti Chamonixu, če sva hotela ujeti pogled na Mont Blanc. Zjutraj naju je Krištof pripeljal na Oberalppass. Jezero na prelazu je pokrivala ledena koprena. 


Kasneje sva doživela prvi šok, ki jih kasneje ni in ni zmanjkalo. Na infotočki sva nameravala nabrati čim več podatkov o poteh, ki vodijo po okolici, predvsem naju je zanimal vzpon do jezera Lai de Tuma - izvira Rena. »Pot se prične prav tu za kočo,« je bila prijazna uslužbenka, »ampak zaradi nevarnosti plazov je pot  zaprta.« S hribolazenjem nad Oberalppassom torej ne bo nič. »Nič zato, saj nama ostanejo še Susten, Grimsel in Furka,« sva se tolažila. »Malo morgen,« samo takrat tega še nisva vedela.



Spustila sva se do Andermatta in naprej v Wassen. »Še dobro, da sva pravi čas izvedela, da so poti zaprte, da se čez nekaj dni ne bova po nepotrebnem vračala,« sva se tolažila. Takoj zatem pa sva že drugič ta dan izbuljila oči. Na informacijski tabli ob cesti je bil Susten Pass napisan z rdečo. »Ne me hecat!« Izvedela sva, da se cestarji še vedno borijo s snegom, ampak verjetno še ne bo prav kmalu odprt. Kriza! Kako naprej. Če je zaprta še Furka, sva obsojena na ohoho kilometrski obvoz. Sreča naju vseeno ni zapustila. Pred nekaj dnevi so namreč odprli ta prelaz. Vrnila sva se v Andermatt in Krištof je zahropel v hrib. Snega je bilo vedno več. Nanosi ob cesti so bili visoki tudi po več metrov. Tik pod vrhom naju je policistka preusmerila na nasprotno stran ceste. Za ovinkom je stal avto, s krepko skodranim prednjim delom. Pred njim sneg in kamenje. Očitno se je pred njim posul manjši plaz in možakar se je zaletel vanj. Nelagoden občutek, ko kaj takega vidiš, še bolj nelagodno, če se ti zgodi.


Pazi, kepa s Furke


Počasi sva se spustila po zaviti cesti in nadaljevala po vse bolj topli dolini. Kaj topli, vroči. Termometri so kazali krepkih 30. V Brigu, najpomembnejšem mestu v Valaisu, sva se najprej shladila s sladoledom, nato pa se po senčnih ulicah sprehodila do renesančno-baročne palače, s tremi visokimi kvadratastimi stolpi, poimenovanimi po svetih treh kraljih: Gašper, Miha in Boltežar.




Po nekaj dneh gorskih cest sva prvič izkoristila vinjeto in zapeljala na avtocesto. Čeprav sva bila na njej le kratek čas, sva monotono vožnjo kaj kmalu zamenjala za izlet v dolino Val d´Herens. Tja so naju privabile Pyramides d´Euseigne. Nazobčane skale so vidne že iz doline. Njihov nastanek je povezan z erozijo v ledeni dobi. Zanimiv pogled na kot rogovje štrleče skale sredi pobočja gore.




Še preden sva se dodobra spustila v dolino, sva se spet strmo vzpenjala. Z vsakim metrom je vročina malo popustila. Laže sem dihal, srce mi je pričelo biti v drugem, bolj poskočnem ritmu. Čutil sem zadovoljstvo. »Kako dopust blagodejno vpliva name,« sem pomislil. To je že res, pravi razlog pa je bil drugje. A sem že kdaj povedal, da sem zaljubljen v Francijo? Verjetno sem vam že utrujal s tem.



Kar naenkrat so se pred nama pojavile visoke Alpe, med katerimi se je, kot bi ga bilo sram, skrival Mont Blanc, pred njim pa konica na enem od vrhov. Ja, Aiguille Du Midi, najin jutrišnji cilj se nama je predstavil.



Prenočišče sva našla v Chamoniju na parkirišču ob parku (45.92854, 6.8770), le streljaj od centra, v družbi vsaj petih avtodomov. Večerja, z razgledom na Mont Blanc, čeprav le na terasi McDonaldsa, je bila nekaj, kar se mi je usedlo globoko v srce.





Edinkrat v celem dopustu sva nastavila uro, da bi naju zjutraj prebudila. Želela sva ujeti prvo gondolo. Lahko bi si prihranila delo. Veliko pred njenim zvonjenjem sva bila oba budna. Pričakovanje je naredilo svoje. Jutranja kavica, premik do parkirišča ob gondoli, nakup kart, potem pa v vrsto. Nisva si predstavljala, da nas bo toliko. No, saj nas turistov ni bilo veliko, alpinistov pa toliko, kot bi nihče ne ostal doma. Nebo brez oblačka, sanjsko vreme za izlet. 

Z gondolo pod nebo

Vzpon do srednje postaje praktično ni bil nič posebnega, tam pa se je začel drug svet. Razgled vseh razgledov. Na zgornji postaji, 3.842 metrov visoko, pa smo tako ali tako vstopili v drug svet, kot v sanjah. Visoke gore povsod naokoli, blizu, da bi se jih skorajda dotaknil, debela prevleka snega preko njih, razpoke v ledenikih … 

Njegovo veličanstvo: Mont Blanc





Strah, ali kaj drugega?
Samo še jagoda na smetani je manjkala. Zadovoljstvo, da si se sem gor podal na lastni pogon. Kdor hodi po hribih, verjetno pozna ta občutek zmagoslavja, ko osvojiš vrh, ne glede na to, kako visok in zahteven je. Zanj si se potrudil! Če prideš z gondolo, to ni tisto pravo. Vleklo naju je ven, v gore. Toda le nekaj korakov od varnega zavetja postaje se je začel zasnežen greben, po katerem brez ustrezne opreme nimaš kaj iskati. Goro je treba spoštovati!


Tu se je najino sprehajanje končalo

Hodila sva z ene ploščadi na drugo, iz predora v snegu na svetlo, pa spet nazaj na postajo. Nisva in nisva se mogla nagledati vsega. Opazovala sva alpiniste, ki so osvajali bližnje vršace, in tiste, ki so se podali na dolgo pot na enega od vrhov. Kot bi gledala mravlje. 

Mravljišče

Dopoldne je minilo, kot bi mignil.  Vrnila sva se v Chamonix, se sprehodila po mestu, pozno popoldan pa sva se že vozila proti Ženevskemu jezeru. Gore so ostajale nekje daleč za nama.



Do večera sva se konkretno skuhala. Popoldan se je segrelo do 35. Kar verjeti nisva mogla, da sva še pred nekaj urami tiščala roke v žepe, da bi jih vsaj malo ogrela. Tik ob Ženevskem jezeru sva naletela na polno parkirišče francoskih avtodomarjev (46.35643, 6.35163). Če je dovoljeno domačinom, potem je tudi nama! Po večerji sva zmogla še nekaj korakov, naslednji trenutek pa sva se že namakala v prijetno hladnem jezeru.



Zjutraj sva v bližnjem Leclercu dotočila gorivo. Cena, smešno, malenkost nižja kot doma, vsekakor pa izdatno nižja kot v Švici. V času najinega potovanja je bila namreč dober evro in pol. Zapeljala sva nazaj v Švico in še preden sva se zavedla, sva že vozila ob obali jezera v predmestju Ženeve. Bolj ko sva se bližala centru, več je bilo prometa. Nameravala sva poiskati ACSI-jev kamp nekaj kilometrov iz centra in se s kolesi vrniti. Ko je Vlasta videla, da so kolesarske poti speljane kar po progah mestnega prometa, je pričela dvomiti v kolesarjenje. »Se bova pa z busom peljala,« se sprva nisem dal. Vedno bolj pa sem bil tudi sam prepričan, da Ženeva ni mesto, ki bi si ga želel bolje spoznati. Premoderno, preveliko, preveč gneče, vsaj tako na prvi pogled. Velika atrakcija – Jet d´Eau očitno ni deloval in zaman sva se trudila, da bi ga videla vsaj na daleč. V ACSI-jevem vodiču je pisalo, da kamp ni priporočljiv za tiste, ki jih moti hrup in prah. Opozorilo na mestu! Kamp stoji nasproti nekakšne separacije. Kaj dlje kot do vhoda si nisva niti želela. Padla je odločitev: »Zbogom, Ženeva. Raje greva nekam, kjer bova uživala!«



Nisva prevozila veliko kilometrov, ne porabila veliko časa, da sva našla kraje za najini duši. Z avtoceste sva se po strmem klancu, skozi nepregledne vinograde zapeljala na obalo jezera. Vseskozi se nisva mogla znebiti občutka, da sva nekje na morju. Slikovita, čeprav morda malce preveč mondena mesteca, so bila primerno nadomestilo za Ženevo. Pravilno sva se odločila. Vsako je po svoje zanimivo, v vsakem lahko najdeš nekaj zase. Vevey, kjer je doma tovarna Nestle, s čudovitim mestnim jedrom, parkom ob obali in Chaplinovim kipom v njem, velikim mestnim trgom, kjer je ob torkih in sobotah tržnica, lokalni vinarji pa prirejajo pokušine vina. 


Na poti do Montreuxa sva še enkrat skočila v jezero in izničila delovanje vročine na naju. Mesto je dostikrat omenjeno kot biser švicarske riviere. Skozi zgodovino je gostilo mnoge umetnike, med njimi tudi legendarnega Freddieja Mercuryja. 


Na trgu ob jezerski obali stoji njegov spomenik. Montreux je bil namreč njegov drugi dom in leta 1991 je umrl prav v njem. V mestu je tudi park, ki ga krasijo zanimive skulpture odsluženih pripomočkov modernega življenja. 


Prepletanje narave in njenih uničevalcev, bi se lahko reklo. Le nekaj kilometrov naprej pa na sami obali stoji lep grad Chillon.



V poznem popoldnevu sva prispela do ACSI-jevega kampa Rive Bleue (46.38677, 6.86088). Pet čez šesto je bila recepcija že zaprta, ob vhodu pa obvestilo, da gostje lahko zapeljejo v kamp, si izberejo parcelo in se pridejo prijavit drugi dan zjutraj. »Če tako želijo, jih ne smeva razočarati,« sva si rekla in se nastanila, zjutraj pred odhodom pa plačala 17 evrov in se odpeljala naprej. Edino težavo sva imela z električnim priključkom. Kamp je namreč opremljen s posebnimi vtičnicami in brez priključka, ki ga dobiš v recepciji, ni elektrike. To je bil še najmanjši problem. Tudi brez elektrike sva preživela.



Ponoči naju je prebudilo rahlo škrebljanje dežja, ki se je v kratkem spremenilo v pravo zalivanje. Do jutra se je umirilo, pršenje pa naju je potem spremljalo cel dan. Dopoldan sva parkirala pod simpatično vasico Gruyeres in se po strmem, a kratkem klancu sprehodila do nje.   


Vasica je znana po gradu, ki je njej sestavni del, predvsem pa po bližnji izdelovalnici priznanega domačega sira. Sir sva degustirala že nekaj dni prej, ko sva dobila reklamno porcijo od spremljevalne kolone na kolesarski dirki. Dober je bil, res dober. Tako dober, da bi za kilogram dala 28 evrov, pa ne.



Nadaljevala sva proti severu, do mesta Fribourg. Mesto je simpatično, z lepo ohranjenimi gotskimi hišami, lepo katedralo, frančiškansko cerkvijo in mogočno mestno hišo. Kaj dosti več pa v njem ni bilo videti.



Pred nama je bil še Bern. Zapeljala sva se v center, krožila in iskala primerno parkirišče. Vse je bilo zasedeno. Niti s pomočjo razlage policaja, kje bi morda našla kaj primernega, nisva uspela. Niti na bolj oddaljenih parkiriščih. Ostalo nama je le še obrobje mesta. Pa poizkusiva!


Med iskanjem se je nad mestom razbesnela prava nevihta. Zaradi vetra so se drevesa globoko priklanjala, lomile so se veje. Po zraku je letelo marsikaj, kar bi moralo ostati na tleh. Pogledala sva se in naslednji trenutek že bežala naprej proti severu, kjer je bilo v daljavi videti jasno nebo. Zvečer sva v poročilih videla, da sva imela veliko srečo. V le nekaj deset kilometrov oddaljenem Bielu je bilo v neurju poškodovanih 39 ljudi.



Prespala sva na avtocestnem počivališču (47.05766, 7.54963), ki je bilo malce odmaknjeno od avtoceste, tako da hrup ni bil preveč moteč. Poleg tega je bilo opremljeno z izpustom in svežo vodo. In ne boste verjeli, brez parkirnih ur. Zvečer sva prebirala potopise in vodnik ter prišla do zaključka, da se v Bern tokrat ne bova vračala. Vsa velika mesta niso Pariz ali Rim, ki ju enostavno moraš videti.



Dan sva začela z vožnjo skozi Emental, dolino zaznamovano z mlekom, sirom in vsem, kar je povezano z njima. Ustavila sva se v Burgdorfu, prijetnem mestecu, ki nama bo ostalo v spominu predvsem zaradi dveh naključij. 


Prvo sva doživela ob obisku cerkve, kjer sva naletela na priprave na koncert otroškega zbora, drugo pa na ulicah mesta. Srečala sva skupino fantov z lasuljami. »Le kaj imajo?« sva se spraševala. Rahlo, res rahlo nestabilen je pristopil eden od njih in nama razložil, da se drugo soboto ženi. Po naše bi se reklo, da imajo fantovščino. Pred naju je postavil veliko torbo z razno šaro in naju povabil, da nekaj kupiva. Izbrala sva krtačko za pomivanje. Krtačko imava sedaj doma, bolj za spomin kot uporabo. Franki pa so verjetno pa kakšni zamenjavi za bolj primerne oblike in okuse končali v prebavnem traku veseljakov.


Tipična ementalska domačija


Nadaljevala sva do Affolterna, obiskala sirarno in v trgovini dokupila znameniti sir, skuto in božanski jogurt. Kakor koli že, ementaler, ki ga prodajajo pri nas, je le bleda senca tistega, ki sva ga jedla v naslednjih dneh.



Zvečer sva bila že v Lucernu. Koordinate iz potopisov nama niso kaj prida pomagale. Na parkirišču ob pristanišču je dovoljeno parkiranje do 72 ur, a za avtodomove ponoči prepovedano. Bližnje, ob cesti, nama nekako ni sedlo. Neki čudni tipi so se zbirali v okolici. Čeprav Švica slovi po varnosti, se nisva počutila ravno tako. Tako ali tako sva naslednji dan nameravala na Pilatus, zato sva se zapeljala kar do postaje zobate železnice pod njim. Na bližnjem parkirišču ob nogometnem igrišču sva našla prostor, ki je ustrezal vsem najinim standardom. Zgolj iz vljudnosti in previdnosti sva fante, ki so polnili in urejali na novo odprt lokal, vprašala, če lahko prespiva na parkirišču. Dobila sva tipičen švicarski odgovor: »Seveda lahko, a le eno noč!« Saj sem že povedal, da se Švicarji držijo pravil. Pri njih je tako!



Ponoči je zopet deževalo, oblačno jutro ni bila najboljša popotnica. V takem vremenu, ko se lahko vsak čas ulije, ne greva peš. Ne gor in ne dol. Če že greva, greva z železnico. Premaknila sva se do parkirišča pod Pilatusom. Na blagajni železnice sva izvedela, da je na vrhu megla in naj bi bilo popoldan bolje. Bila sva pred dilemo. Časa imava še dovolj, naj počakava nekaj dni. »Napoved za naprej je slaba, nič bolje ne bo, kot je danes,« naju ni potolažila blagajničarka. Bojni posvet je dal rezultat. Preoblekla sva se, naložila nahrbtnike in gremo. Na vlak, da se razumemo. 


Hodila bova samo po vrhovih. Očitno nama aktivni dopust tokrat ni namenjen. Lažja za 110 evrov sva sedla v vagon. Sledila je adrenalinska vožnja. Ni bilo ravno tako kot v Gardalandu, pa vendar zanimivo. Skoraj neverjetno je, kam in kje so speljali železnico. 


Človeška domišljija res nima meja. Proti vrhu se je megla že začela trgati, a se je v naslednjem trenutku že spet zgostila. Zelo na kratko so se nam pokazali bližnji vrhovi. 




Čez cel dan je bilo tako. Pilatus je ostal najin dolžnik. Najmanj turistov se je podalo proti Tomlishornu. Ravno prav za naju. Greva! 


In sva šla, kakih pet minut, potem pa sva trčila v tablo »geschlossen«. Nisem rabil kakšnega posebnega znanja nemščine, ki ga tako ali tako nimam, da sem razumel bistvo sporočila. »Ne boste naju ne,« sva se odločila in iz nahrbtnika potegnila kruh in konzervi paštete. »Bova pa tu pomalicala!« Razpoloženje je bilo tako kislo, da nisva potrebovala kumaric za dodatek. Vrnila sva se nazaj pa plato in upala, da bo popoldan res bolje. Nisva imela te sreče. Povzpela sva se na ostale vrhove, prehodila zmajevo pot skozi tunele, megla pa se še vedno ni razkadila. 


Na kratko se je odprlo le toliko, da sva pod sabo zagledala kapelico in okoli nje zbrane svate. Magičen poročni obred. Tolažbo sem poiskal ob fotografiranju vagončkov. 



Pilatus je ostal najin dolžnik. Da ne boste prikrajšani tudi vi, kliknite TA YOUTUBOV POSNETEK in doživeli boste, kar midva nisva. Tokrat, da se razumemo. Koncert ni vštet v ceno, le panorama. Tudi midva se bova malce potolažila. Takoj bom nazaj, samo posnetek pogledam.



Sem že tu! Spust v dolino in že sva bila na poti v Luzern. Ob jezeru pa kot v posmeh, lep sončen dan. Le vrhovi gora v daljavi so bili v oblakih. 


Sprehodila sva se po mestu, uživala v prijetnem vzdušju in megla je bila kmalu pozabljena. Z mosta ob Kapellbrücke se je slišalo glasno navijanje. Radovednost je včasih vrlina. Tokrat je bila. Doživela sva še eno fantovščino. Bodoči ženin je igral na piščal. No, igral. Kadar je kdo od mimoidočih nagradil igranje z dajanjem denarja v klobuk, je druščina glasno vzkliknila.


Pozno popoldne sva preživela ob vožnji po južni obali jezera in naprej proti Schwizu. Zadnji del poti okoli Altdorfa in Brunnena sva dobila občutek, kot da bi vozila ob fjordu. Vsaj  s televizije si ga tako predstavljava. Upam, da bova čez kakšno leto lahko povedala, ali je bil občutek pravi. Še pred nočjo sva v Seewnu našla parkirišče za trgovino Coop, kjer je bilo nekaj boksov namenjenih prav avtodomovom. Še eno brezplačno prenočevanje me postavlja na laž, da je dežela avtodomarjem malce neprijazna.



Prebudila sva se v še eno turobno jutro. Še teden dopusta je bil pred nama, vremenska napoved za prihodnje dni pa taka, da bi najlaže zajokal. Dež, po hribih sneg. Pa kaj po hribih, precej nizko naj bi zapadel. Po Engadinu, kjer sva nameravala malo planinariti, naj bi bilo čez dan okoli 7, ponoči pa tudi blizu ničle. Če bi ostala pri prvotnem načrtu, bi se nama lahko zgodilo, da bi obtičala nekje med visokimi prelazi. Ni nama preostalo drugega, kot da iz Švice potegneva, kar se še da, potem pa po avtocesti zbeživa proti Innsbrucku in se kasneje odločiva, kam naprej. Na hitro sva obiskala največje švicarsko romarsko središče Einseideln. Očarala naju je res mogočna, bogato okrašena in svetla cerkev, kjer sva ravno še ujela konec maše. Nadaljevala sva do Rapperswila. 


Prijetno mestece, posejano z arkadnimi hišami, manjšimi trgi in številnimi restavracijami. Znano je tudi kot mesto vrtnic, ki res krasijo skorajda sleherni vrt ali zid.



Preko Lihtenštajna sva zapustila Švico. Na eni od črpalk sva za zadnje franke kupila dvomesečno avstrijsko vinjeto, preostali drobiž pa pretopila v evre. Zadostovala bi desetdnevna, a sezona se je šele začela. Mimogrede. Večinoma sva plačevala z maestrom, brez težav. Za vsak slučaj sva imela s sabo nekaj frankov, ki sva jih zamenjala še doma. To se je izkazalo kot modra odločitev. V Švici je bila menjava manj ugodna.



Malce sva bila razočarana. Veliko sva doživela, vse se nama ni izšlo po načrtih, sploh zadnji del, ko sva zaradi vremena morala spremeniti načrte. Vedno ne more biti tako, kot si želimo. A Švica ni na koncu sveta, nekaj dni dobrega vremena, malo dopusta, nekaj evrov, no malo več evrov, pa bova lahko doživela vsaj del tega, kar nama je bilo tokrat ukradeno.



Po poti skozi Tirolsko naju je spremljalo vreme, primerno najinemu razpoloženju, torej dež. Do večera sva prišla v Schwaz in se namestila na tamkajšnji PZA (47.34635, 11.70364). Morala sva se odločiti, kam naprej. Mrzlično sva brskala po internetu, pregledovala vremenske napovedi. Na pomoč sva poklicala Robija in Zdenko. Soglasna odločitev je bila: V Italijo! Nekam okoli Dolomitov, če ne bo šlo pa do Jadrana.



Celo noč je lilo in zjutraj sva med prečkanjem Inna nagonsko dvignila noge, tako je narasel. Kar strašljivo. Preko Brennerja nov dvig adrenalina. Bolj ko sva se bližala prelazu, več je bilo snega na travnikih ob cesti. K sreči je ta ostala le mokra. In to konec junija. Narobe svet. Na italijanski strani sva zapeljala z avtoceste in se mimo Bolzana in Trenta pripeljala do Caldonazza.



Po poti se je vreme vztrajno izboljševalo, posledično sva bila tudi midva vedno boljše volje. Nastanila sva se v ACSI-jevem kampu Mario (46.00483, 11.26154). Na voljo je bila le še ena parcela, ki pa je tudi z malo sreče postala najina za naslednje tri noči. Kamp se ponaša s štirimi zvezdicami, in to za 16 evrov na dan. Prvič se nama je zgodilo, da v ACSI-ju niso dodatno zaračunali turistične takse in še kakšne malenkosti, kot je v navadi. 


A kaj sva počela čez dan? Nič in to zelo temeljito. Razen dveh kolesarskih izletov v Levico terme in malo daljšega do Borga sva si privoščila dneve ležalnika s knjigo v roki. Več dni nama okoliščine niso dovolile miganja, sedaj sva se sama tako odločila. O, kako je godilo!


Borgo


Dopust se je iztekal, nekaj malega pa sva ga le še imela. Pot, za katero ne bi porabila niti  celega dneva, sva raztegnila na tri. Ležerno sva se zapeljala skozi Feltre, se vzpenjala in spet spuščala po gričkih in vinogradih na obronkih Dolomitov do Vittoria Veneta in naprej do Tarcenta v  Kanalski dolini. Kjer je bilo lepo, sva se odločila za počitek in nato počasi nadaljevala. Prenočila sva na PZA-ju ob reki (46.21440, 13.22527). Zvečer sva se sprehodila po rahlo opustelem Tarcentu, kjer je bilo vse v znamenju fešte, ki se je odvijala konec tedna. Na vrtu bara, ob robu glavnega trga, sva popila kapučin in kozarec rdečega. Zraven vina sem dobil manjši prigrizek. Še nekaj trenutkov v sladkem brezdelju in srkanju opojne tekočine. 


Še nekaj vam moram zaupati. Za ta užitek sva bila pripravljena dati premoženje. A ga nisva, le 2,40 evra je znašal račun. In Italija naj bi bila dražja kot pri nas doma?



Nov dan naju je gnal naprej, proti domu in vsakdanjim skrbem. Ko bi le lahko obrnila in šla nazaj v svet. Noga mi je kar sama polzela s stopalke za plin. Počasi, še bolj kot prejšnji dan, sva se približevala Avstriji. V Celovcu sva razočarano ugotovila, da s kolesarjenjem okoli Vrbskega jezera najverjetneje ne bo nič, ker  je prav tam potekala športna prireditev »Iron man« in je bila večina cest zaprtih. Pa kdaj drugič! Ampak domov pa ne greva, čeprav je pred nama še dobršen del večera in le še dobrih 50 km poti.



Še zadnja noč od doma, na PZA-ju v Borovljah (46.52449, 14.29724). Jutri pa domov, nazaj v vsakdanjik.



Kot sem se navadil, še malo statistike:



-          prevozila sva 2.730 km

-          gorivo 300 evrov

-          vinjeti, predornine … 60 evrov

-          za pet noči v kampih 90 evrov

-          tri na PZA-jih 20 evrov

-          ostala prenočevanja (9) brezplačna

-          parkirnine 20 evrov

-          gondola na Aiguille Du Midi 100 evrov

-          železnica na Pilatus 110 evrov

-         popolnjevanje zalog od doma, razna razvajanja 250 evrov.



Če še znam računati, 950 evrov.