sreda, 28. avgust 2013

Abrahamkini Dolomiti drugič, zagotovo ne zadnjič




Naša abrahamka ne popušča. Stopnjuje praznovanje in počasi ji bo zmanjkalo druščine. Navadil sem se že, da na kratko predstavim najino družbo na popotovanjih. Sicer ni lepo govoriti o letih nežnejšega spola, a sem prepričan, da mi Cvetka tega ne bo zamerila. Nekaj mesecev pred Vlasto je praznovala življenjsko prelomnico. In ko sva se z njenega praznovanja vračala domov, je Vlasta prišla na idejo o abrahamkinih popotovanjih. Torej je Cvetka soodgovorna za naša vandranja.

Kako bi jo na hitro lahko opisal? Zagotovo je ena najbolj pozitivnih oseb, ki jih poznam. Zna uživat v lepem, hkrati pa je izredno skromna in se razveseli drobnih malenkosti, ki so ji pri srcu. Prijateljici sta dobesedno iz otroštva. Odraščali sta v isti ulici, hodili v isto šolo… Iz deklic sta dozoreli v dekleti. Cvetko je ljubezen z Bleda popeljala v Ljubljano. Nista bili več toliko skupaj, a prijateljstvo je ostalo in se krepilo. Življenje ji ni prizanašalo. Preveč hudega je doživela v njem, a morda je prav zaradi tega tako pozitivna. Ali pa je to podedovala po mami, ki je bila ravno tak dobrovoljček. Če bi jo poznali, bi mi pritrdili, da je fejst punca!

Smer je bila, kot že vnaprej določena. Cvetka ima poleg morja najraje hribe. Nad  Dolomiti je bila že dolgo navdušena, le uskladiti se do sedaj nismo uspeli. Kot bi leta čakali na veliko praznovanje.



Četrtek popoldan je bil naš dan D. Hitro, kot se je le dalo, torej po avtocesti skozi Avstrijo, smo zapeljali v mogočen gorski masiv. Kolikokrat sva že bila tu? Kdo ve, že davno sva prenehala šteti. Ne vem v čem sva bolj uživala. So bile to podobe znanih gora, ali Cvetkino navdušenje nad njimi. V Cortini nas je ujela noč. A nič zato! Dolomiti v soju lune so bili še bolj čarobni. Preko Falzarega in Valparole smo se spustili v Corvaro, čez Campolongo v Arabbo in se še tretjič ta dan dvignili čez 2.000 m na Pordoi. Na parkirišču pod gondolo smo, kljub prepovedi, v miru prespali.

Rana ura zlata ura je rek, ki nas ni ravno navduševal, še manj gosta megla, ki se je spustila na prelaz. Še preden smo popili kavo in si zavezali gojzarje, se je megla umaknila in pričeli so se nam kazati vrhovi okoli prelaza. Zagrizli smo v melišče pod gondolo. Med tem, ko smo hitro pridobivali višino, so se nam na vse strani odpirali čudoviti razgledi na okoliške vršace.

Zagrizli smo v melišče

Marmolada

Kdo nas opazuje?

Piz Boe
Na žalost je bilo lepe panorame kmalu konec. Nekje na polovici poti, pri koči  Rifugio Forcella Pordoi, nas je spet objela megla in nas ovijala vse do vrha 3.152 m visoke gore Piz Boe. 

Megla nas je ujela...

... ukradla nam je razgled...

... in prekrila vrhove.

Cvetka je bila tako navdušena nad tem, da je premagala mejo treh jurjev, da ji za slabše vreme sploh ni bilo mar. Pa saj je imela prav. Bili smo prikrajšani za razgled, a kljub temu smo se imeli prav dobro in megla ne sme biti razlog za slabo voljo. Važno, da nas ni namočilo! Malo mraza pa za Gorenjce ni problem.

Cvetka je premagala tri jurje

Na Pordoi smo se vrnili ravno pravi čas. Vreme je zdržalo še toliko, da smo se preoblekli v bolj udobna oblačila, predvsem pa obutev. Pričelo je deževati. Hvala ti, kdorkoli že si, da si nam naklonil vsaj toliko lepega vremena.

V koloni, še vedno je bila ferragosta, smo se spustili do Canazeia in se umaknili s pločevino nabitimi ulicami mesta na prelaz Fedaia. Med škrabljanjem dežja in občasnim grmenjem smo pojedli, nato pa dolgo v noč igrali remi.

Vauuu, kakšno jutro. Modro nebo, brez oblačka, pod njem pa mogočni masivi od dežja opranih gora. Noro lepo! Odločitev, da prespimo na prelazu in ne v dolini se je obrestovala. 

Umite gore


Kar težko smo se odtrgali od pogleda na Marmolado. Toda toliko lepega nas je še čakalo. Spet najprej v dolino in nato nazaj v hrib. Drugače ni šlo! Tokrat je Krištof premagoval višino namesto nas. Na Valparoli je počival on, mi pa smo sopli. 

Modra skala na Valparoli

Za sobotno dopoldne smo si izbrali krajšo turo na 2.477 m visok Sass de Stria. Že pot sama je bila nekaj posebnega. Nekakšen muzej na prostem, v spomin na prvo svetovno vojno. Pobočja so prekopana s strelskimi  jarki in bunkerji, vsepovsod so ostanki v spomin na brezumno morijo. Razgled z vrha nam je jemal še tisto malo sape, ki nam je ostala od strme poti. Pogled na Dolomite, kolikor daleč nam je neslo oko! Čudovito! 








Vrh gore je bil izziv za lokalne alpiniste. Tako na oko bi rekel, da ne prehud. Vzpenjali so se prek strme stene, kot bi hodili po stopnicah. Pravi mojstri svojega dela, pardon – konjička.



Med množico pohodnikov je bil tudi nekdo, ki je na poti navzdol Cvetki ukradel palice. Tik pod vrhom smo se namreč morali povzpeti po nekaj jeklenicah in lestvi in palice so ji bile bolj v napoto kot v oporo. Skrila jih je v razpoko. Očitno ne dovolj. Sram naj ga bo, kdorkoli je že bil! 

Na Valparoli je Vlasta pripravila kosilo, s Cvetko pa sva se medtem sprehodila do kamnitih vojaških hišic, ki so del muzeja na prostem. 



Proti večeru se je pričelo oblačiti. Temni oblaki so soncu vzeli moč in priliko, da se poigra z gorami in jih, tik preden zaide, osvetli in obarva rdeče.

Kljub temu, so nam Dolomiti dali priložnost, da smo uživali v njihovih lepotah. Glede na napoved smo doživeli več, kot smo pričakovali. Skozi Cortino in Longarone smo zapeljali v Benečijo. Trda tema je že bila, ko smo prispeli na PZA v San Danielu. Nočni in ravno tako jutranji sprehod nam je preprečil dež.

Rdeča nit abrahamkinih popotovanj je Venzone. V njem je bilo še vedno čutiti vzdušje La Feste della Lavanda izpred dveh tednov. Doberšen del mesteca je bil pražnje odet v sivkine barve. Na ozkih uličicah je vel njen vonj. Seveda sva Cvetko »zastrupila«. Mislim, da ni bila zadnjič v njem.

Rdeča nit: Venzon in sivka


Toliko lepega smo doživeli v podaljšanem vikendu. Vlasta in Cvetka sta se naklepetali, kot že leta ne. Nama je bilo popotovanje všeč. Iz Cvetkinega zadovoljnega obraza in njenih besed ob slovesu,  se je dalo razbrati, da je tudi ona uživala. Tak je bil tudi namen!

Abrahamka bo malce zajela sapo, potem pa nadaljevala...

torek, 20. avgust 2013

Kriški podi po tridesetih letih, Ponce pa nikoli več



Praznik, višek ur za delovni petek, vikend in lepo vreme. Lepo se je izšlo! Vsaj meni. Vlasta je petek preživela v službi, da je malce počila. Ne od dela, da se razumemo, od vsega lepega!

Kam bi šla? Italijani imajo ferragosto, skozi Karavanke pritiskajo Nemci in Avstrijci, da o Čehih in Skandinavcih ne govorimo… Na cestah praznični kaos. Tudi v gorah ni bilo dosti drugače. Ob šestih je bilo parkirišče v Vratih »tlakovano« s pločevino. Z Mari smo se pred kratkim potepali po Beneški laguni. Tokrat smo mahnili v drugo smer. Od morja v gore, na Kriške pode. 

"A tjale gor gremo?"

Po poti proti Sovatni so mi misli uhajale leta nazaj. Velik del počitnic sem preživel v Pogačnikovem domu. To so bili drugi časi, lepi in nepozabni. Za pomoč in delo v koči si dobil hrano in posteljo. Bili smo dobra družba. Dostikrat, predvsem za vikende, nismo le delali, ampak garali. Med tednom, ko se je umirilo, smo lahko na izmene hodili po bližnjih vrhovih. Takrat več nisem rabil. Pravi mali raj! 

Pogačnikov dom

Stenar

Trenta

Na Kriških podih sem bil nazadnje, ko smo gradili oskrbovalno vlečnico. Je bila res zgrajena pred tridesetimi leti? Je res minilo toliko časa? Očitno res, od takrat so jo že dvakrat obnovili. Našo druščino so življenjske poti razmetale naokoli. Le redko koga še srečam, premnogim v spomin prižigam svečke.

Pogled na čredo kozorogov, ki so se pasli ob poti, me je iztrgal iz nostalgije. Nekaj pa je le ostalo tako, kot je bilo. Kozorogi se še vedno ne bojijo pohodnikov. V miru jih lahko občuduješ kolikor te je volja in korak spet postane lažji. 

Čuvar črede

Skozi Sovatno....

... so nam bile v pomoč jeklenice

Koča je resda obnovljena in posodobljena, a takšna kot mi je ostala v spominu. Do nje smo se povzpeli zgodaj dopoldne. Za kakšno resnejšo turo nismo imeli moči in časa. Kljub vsemu pa dovolj, da smo se vzpeli na Gamsovec in se preko Luknje spustili nazaj k Aljaževem domu v Vratih. 

Razgled iz Bovškega Gamsovca

Vesela duša, polna lepih podob gorskega sveta, je vse po čemer se bomo spominjali prazničnega dneva. No ja, pa bolečih nog tudi, če sem čisto pošten. Ampak bilo je vredno!

Petek dopoldan sva preživela vsak po svoje. Vlasta delovno. Eden v družini mora služit evre. Jaz pa sem užival sadove preteklega dela, berite neizplačane nadure. Tako sem lahko malce pretegnil utrujene noge in preizkusil novo pridobitev – Eliosa. Po prvih nekaj deset kilometrih lahko rečem le dvoje: »Dobro,« in »Hvala Vlasta!«

Popoldan sva se že napokala v Krištofa in četrti vikend zapored zapeljala proti Ratečam in naprej v Italijo. Tokrat sva se namestila ob Belopeškem jezeru, kjer je bilo ob petih popoldan parkirišče polno, kot v BTC-ju, a se je počasi pričelo prazniti. Z malo sreče sva dobila dober prostor. 


Kot smo se dogovorili, se nam je  prej kot v uri pridružila Ickova familija. Prijetno snidenje smo nadaljevali s posedanjem in kramljanjem. Ob dobrotah z Iztokovega žara smo obujali spomine na dopust, ki smo ga preživeli. Dete je omagalo najprej. Kakopak. Kmalu mu je sledil ženski del, midva sva vztrajala skoraj do jutra in ozeblin na nogah. Zakaj nisem obul nogavic, me ne sprašujte! Še isti dan smo se poslovili, ker sva v soboto načrtovala naskok na Ponce. Škoda, da našega druženja nismo raztegnili za kakšen dan. To ostaja naš dolg!

Vstala sva skupaj z zoro. Prvi sončni žarki so osvetlili mogočno steno Mangarta, midva sva jo mahnila v drugo smer, proti Poncam. Do koče Zacchi sva se vzpenjala skozi gozd, potem pa so se nama pokazale gore v vsej svoji lepoti. Obkrožena z njimi sva se zapodila skozi ruševje, v strm breg. 

Mangart je obsijalo jutranje sonce


Do prve jeklenice sva bila še prešerne volje, potem vedno manj. Pot je bila milo rečeno naporna. Fizično in psihično. Več kot dve uri in pol sva grizla kolena, se vzpenjala s pomočjo jeklenic in pogona na vse štiri. Najhuje je bilo to, da je pot ves čas izredno izpostavljena. Vsak korak mora biti preudaren in dobro premišljen, da ne zdrsneš po prepadnem pobočju. Igra z živci je trajala celo pot, brez predaha. Nisva planinca z ne vem kakšno zgodovino. Nekaj poti sva kljub temu že prehodila, a ta je bila definitivno najhujša. Kaj takšnega si ne želiva ponoviti! Razgled po poti in na vrhu Srednje Ponce je čudovit, a kaj ko ga je kazila misel na nevaren spust v dolino.

Visoka Ponca

Jalovec, Mangart in v ozadju Montaževa druščina

Osamljena praprot

Ne zdi se nama več čudno, da je pot neobljudena. Ta dan sta se na vrh, iz najine smeri, povzpela le še dva možakarja. Iz Tamarja jih je prišla le peščica. Bojda je ta pot malce lažja. Ni nama mar! Ne bova je preizkusila! Že pred vrhom sva si bila edina: »Ponce bova od sedaj gledala le še od spodaj in po televiziji. Pred prenosom poletov v Planici!«

Po spustu do jezera sva si oddahnila. Vse hudo je bilo za nama. Po kosilu sva si privoščila sproščujoč počitek na stolih pred Krištofom. Izgubila sva se v množici dopustnikov. Zvečer sem šel lovit odsev gora v jezeru.


Čez nekaj dni me bo že nosila

Bila sva prepričana, da je bil zadnje dva dni velik direndaj ob jezeru. O kako sva se motila! Pravo obleganje se je zgodilo v nedeljo. Če bi hotela že dopoldan domov, bi nama verjetno ne uspelo. Najti prostor na parkirišču – utopija, skorajda nemogoče je bilo zapeljati iz njega.

Že dopoldan, še preden je večina obiskovalcev jezer odšla od doma, sva naredila krog okoli njiju. Prijeten in nenaporen sprehod, po mehki preprogi zemlje in iglic. Bržkone, bi bila hitro nazaj, če bi ne imel fotoaparata s seboj. Tako pa…





Ni nama ostal le »muskelfiber«. Nabralo se je kar nekaj podob in doživetij, ki se jih bova rada spominjala. Ko bova stara in senilna tudi s pomočjo tega bloga. Slabe bova pozabila. Škoda je prostora v spominu.



torek, 13. avgust 2013

La Festa della Lavanda a Venzone



Težko bi povedal zakaj, a mestece, nedaleč od Gemone, nama je priraslo k srcu. Večkrat ko ga obiščeva, več nama pomeni. Skorajda pozabil sem že, kako sva prišla do njega. Z motorjem sva se večkrat zapeljala mimo in se spraševala kaj se skriva za obzidjem, izza katerega kuka le cerkveni zvonik. Enkrat sva imela malo več časa in sva se ustavila. Sedaj se ne zgodi več, da bi zapeljala mimo. Vsaj kratek sprehod po slikovitih uličicah si vedno privoščiva in duša nama je hvaležna.

Mestece je tako majhno, da bi mu lažje rekli vasica. Stari del je obdan z obrambnim zidom za katerim je le na nekaj kratkih uličic, ki jih prehodiš v nekaj minutah. Ali pa v njih uživaš ure in ure… Tako kot sva minuli konec tedna midva.




Že pred meseci sva prebrala plakat in si na koledarju označila datum.  Trgovina s sivko, ki daje mestu močan pečat in prepoznavnost, je priredila Festo della Lavanda. Nič posebnega, pa vendar nekaj, kar moraš doživeti. 

Mesto so odeli v vijolične barve. Tlakovane uličice so dobile vonj po sivki. Prekrili so jih s preprogami, okrasili hiše, trg, vodnjak.











Na stojnicah so prodajali izdelke iz opojno dišeče rastline, v pekarnah posebne slaščice, v gostilnah jedi… Vse, prav vse, je bilo v znamenju sivke. 







Domačini so prodajali, turisti smo kupovali. Vsi skupaj pa neznansko uživali. Neko posebno vzdušje se je naselilo v nas. Je za to krivo ljubko mestece, drugačna mentaliteta ljudi ali nekaj drugega?












Za orkester, ki je preigraval znane zimzelenčke, od osmih do enajstih ni bilo počitka. Ljudje smo hoteli še in še. Domačini in turisti smo se pomešali. Staro in mlado je poplesavalo po trgu okoli vodnjaka. Muzikanti pa so igrali in igrali, dokler se trobentač ni povzpel na vrh stopnic pred mestno hišo in zaigral »Il Silenzio«. 

Prodajalke so pokrile stojnice, natakarice pospravile mize in stole. Ulice so se spraznile. Venzone je potonil v tišino. 

V nedeljo zjutraj, še preden so se zbrale prodajalke na stojnicah, sva zapeljala s parkirišča pred šolo (46.335525, 13,140973) in po se dobrih desetih minutah že sprehajala po ulicah Gemone. V zgodnjem nedeljskem dopoldnevu se nama je predstavila v drugačni podobi, kot sva jo imela v spominu s prednovoletnega potepanja, ko je deževalo. Z brezplačnega PZA-ja (46.276014,13.137437) je do starega dela mesta le minuta ali dve vzpona po strmi ulici.






Krištof naju spremlja tudi na sprehodih
Kot vedno, čeprav upava da bo enkrat drugače, se je nedelja pričela umikati ponedeljku. Do doma ni bilo daleč. Dan pa prelep, da bi ga ne izkoristila za kratko poležavanje v senci ob jezeru Cavazzo (46.340869,13.069907).

Teden sva zaključila drugače kot nekaj prejšnjih. Uživaško, mirno in brez telesnih aktivnosti. Uuuu, kako to paše! To bova morala še kdaj ponoviti ;-)

V koledarju sva že obkrožila 26. in 27. oktober. Takrat bo v Venzonu Festa della zucca. Če bi lansko leto malce prej spoznala Icka & family in če bi se ne ustrašila dežja, bi bila že bogatejša za prijetno doživetje. Pa nič zato, novo je že pred nama!