ponedeljek, 5. avgust 2013

Dva vikenda v zamejskih gorah

Poletna vročina in pasji dnevi. Začutila sva potrebo bo ohladitvi. Na morju je preveč gneče, ob jezerih ni dosti bolje. Najboljši izhod v sili so se nama zdeli hribi. Zadnji julijski vikend sva se v petek pozno popoldan zapeljala do Ovčje vasi (Valbrune) in naprej v dolino Zajzero. Utaborila sva se na presenetljivo polnem PZA-ju (46.480465,13.491713). V parkirno uro sem vrgel 8 evrov, kar naj bi zadostovalo za dan parkiranja.   

Ker je bila sobota sva si privoščila malo daljši spanec, kar sva kaj kmalu obžalovala. Zapeljala sva se naprej po dolini, do zadnjega, šestega, parkirišča in Krištofu privoščila senčno lego. 

Izhodišče - planina Zajzera
 
Koča Grego, za kuliso pa Montaž
Okoli devete ure sva se že potila proti koči Grego, od koder sva se spustila do sedla Rudni vrh. Lahko bi se pripeljala do tu, si prihranila kakšno uro hoje, bi pa zato morala prevoziti okoli 40 kilometrov več. Na sedlo namreč vodi asfaltirana pot, ki pa je bojda na nekaj mestih zelo ozka in nepriporočljiva za avtodom. Nisva preizkusila.   

Zagrizla sva v strmino proti Poldašnji špici (Jof di Miezegnot). Kmalu sva dosegla gozdno mejo. Tu se je pričelo najino obžalovanje. Sonce je neusmiljeno pripekalo. A nisva rekla, da se greva hladit? Malce pod bivakom Gemona sva srečala prijazen par iz Tržiča, ki se je že vračal z vrha. Prenočila sta v kombiju, s katerim sta se pripeljala na Rudni vrh. Vstala sta malce bolj zgodaj. Pametneje od naju! Klepetali smo in klepetali. Kot bi mignil je minila ura. Sonce pa je še vedno žgalo.   

Zadnji del poti, od bivaka naprej, je pot izrazito strma, kar pa ni najhuje. Huje je to, da je izredno krušljiva in pa dokaj slabo sledljiva. Redke zbledele markacije so na svojih mestih. Večina se jih je, zaradi krušljivosti, skupaj s skalami izgubilo nekje na strmih pobočjih. Z malce iznajdljivosti in orientacije pa kljub temu gre, saj vrh praktično ves čas gledaš pred sabo. Le previdnost ni odveč. Hitro lahko zdrsneš.   Na vrhu je bilo vse najino trpljenje pozabljeno. 360° razgled! 
 
Vrh Poldašnje špice
Kanalska dolina

Pod nama Zajzera, Kanalska dolina za njo visoki vrhovi v Avstriji, desno Karavanke in Julijci, za nama Montaževa skupina… Krasota. Ni se nama mudilo nazaj v dolino. Prej neznosno vroče sonce naju je sedaj prijetno grelo.   

Popoldan sva se vrnila nazaj na PZA in čudežno naju je počakal isti prostor, na katerem sva preživela prvo noč. Nisva hotela izstopati od sosedov, raztegnila sva tendo, pod njo postavila stole in mizo in uživala v preostanku dneva.  Podobno lenobno sva preživela tudi nedeljo. Prevroče je bilo za nove podvige. Le s kolesi sva se zapeljala do bližnje Ovčje vasi, a se kaj kmalu vrnila na stole v senci. Edina rekreacija je bila tiščanje glave pod pipo s hladno vodo.   

Zvečer pa domov. Nov delovni teden je bil pred nama, za njim pa še en vroč vikend.  

Začetek prvega avgustovskega vikenda je bil napet in stresen. Montaža dnevnih led luči v AMZS-jevi delavnici se je spremenila v nočno moro. Poleg montaže luči so opravili še brezplačno storitev – test krhkosti zadnjega desnega dela Krištofa. Slabo jo je prestal. Razbita bočna luč, odtrgan odbijač in podrgnjen vogal. Načrtovan miren začetek vikenda se je spremenil v živčno vojno. Medel odnos vpletenih, prepričevanje o potrebnosti določenih podatkov, čemur je sledilo dolgotrajno izpolnjevanje zapisnikov, obisk zavarovalnice in končno pot proti domu, kjer sem zasilno popravil poškodovano.   

Če ne pri Trbižu, pa nekje pri Rabeljskem jezeru je bilo vse skupaj skorajda pozabljeno. Vikend je bil pred nama. Pustimo skrbi za nov teden! Z Nevejskega prelaza sva zapeljala na ozko in strmo cesto proti planini Pecol (46.4092, 13.4376) . 

Planina Pecol

Na nekaterih delih je cesta tako ozka, da srečevanje skorajda ni mogoče. Sploh če ti nasproti pripelje Italijan, ki so mu v trgovini pozabili povedati, da ima vsak avto tudi prestavo za vzvratno vožnjo. Tako srečevanje mine v smislu zgodbe o mišjem…. Pa tako enostavno bi lahko šlo. Le malce predvidevanja, opazovanja ali v najslabšem primeru deset metrov vzvratne vožnje te pripelje do kraja, kjer bi se lahko srečal z vlakom, ladjo ali manjšim letalom, ki pa k sreči tu gori ne vozijo.  Na Pecolu pa krasota in mir. Pozabila sva že kako je, če zaspiš in se prebudiš ob zvoku kravjih zvoncev. 


Sonce nama je ušlo
Naju je sicer tokrat prebudila ura, nadaljevali pa so zvonci. Nisva namreč hotela ponoviti napake izpred tedna. Skupaj s prvimi sončnimi žarki sva stopila preko planine v strma pobočja Špikovih Hudih polic. 

Prijetna pot
 

Prijetna pot je sicer nemarkirana, a dobro uhojena in označena. Potrebno je le slediti oznakam za Terrarosso. Primerna je tudi za družinski izlet. Večina poti je nevarna le zaradi padajočega kamenja, tako da si je priporočljivo nadeti čelado. O  tem kdo proži kamenje krožita vsaj dve zgodbi. Prva prisega na kozoroge, druga pa na planince. Tako enih kot drugih je tu veliko, neverjetno veliko. Iz rok v roke, pardon parklje si podajajo vrh in za trenutek sva dobila občutek, da sva na eni od avtobusnih postaj. 

Pozer

"Jaz nisem metal kamenja!"
Vsa ta množičnost je bila za naju sicer moteča, a kaj moreva, vse ne more biti po najinih željah.  Razgled z vrha je bil na moč podoben tistemu izpred tedna, le da sva bila eno dolino južneje.  

Zajzera


Spustila sva se nazaj na planino. V blagodejni senci sva pokosila in malce nadoknadila kratko noč, kasneje pa še malce pretegnila noge s sprehodom po planini. Brez sira, ki sva ga kupila na planšariji se nisva hotela vrniti domov.   Proti večeru sva šla preizkušat srečo na adrenalinsko cesto proti Nevejskem prelazu. Gladko, skorajda brez srečevanja sva pripeljala na parkirišče pri spodnji postaji gondole (46.3874, 13.4734). Le streljaj od parkirišča so se dvigale strme stene Bele peči, gore, ki je čakala na naju.  

Jutro je bilo pri 20° prijetno sveže. Hmmm, že čez nekaj mesecev bomo pri isti temperaturi rekli, da je prijetno toplo. Pot se je takoj na začetku postavila pokonci.  Strmina ni popustila. Iz serpentine v serpentino so bile noge težje, bolj utrujene. Serpentin pa ni in ni bilo konca. Gozd se je redčil, odpirali so se nama pogledi na Kaninsko pogorje in Montaž na drugi strani. Kot bi zrasla direktno iz gozda se je pred nama pojavila mogočna stena Bele peči. 

Naravnost ni šlo

Naravnost ne bo šlo, potrebno se bo sprehoditi okoli nje in jo napasti od zadaj. Nadaljevala sva po skalnatih policah. Iz ene od ozkih razpok v njih je zapihal ledeno hladen veter. V le nekaj sekundah naju je zmrazilo in zazeblo. Nenavaden pojav, ki ga gre verjetno pripisati temperaturni razliki ozračja in  notranjosti gore oziroma podzemne jame.  

Še preden je pričela obratovati gondola in na zgornjo postajo pripeljala trume sandalarjev sva  se že sprehodila skozi botanični vrt ob poti in se vzpenjala od ruševin trdnjave na sedlu proti  vrhu. 

Ostanki trdnjave na sedlu

Alpskega cvetja je dovolj

Ko se ozreš, ti v duši zaigra

Zadnji del poti je precej neobljuden. Verjetno je ravno zaradi tega še posebej bogato posejan z alpskim cvetjem, ki se bohoti na strmih pobočjih. Ta del poti je malce bolj zahteven. Ni potrebno kakšno resno znanje plezanja, večino časa pa je potreben pogon na vse štiri. V veliko pomoč so nama bili dobri in trdni naravni oprimki, s pomočjo katerih sva se povzpela do vrha. Na vrhu pa… saj že veste… ČUDOVITO! 

Pogled nama je preko Jalovca in Mangarta uhajal proti domu

V miru, popolnoma sama, sva uživala v pogledih na vršace okoli naju.   Je kaj lepšega kot sedeti v visokogorski travi z nekom, ki ti pomeni vse, ko ti duša prede od užitka in ko se zavedaš da si pravkar nekaj naredil zase?

Sladka zmaga

6 komentarjev:

  1. Čudovito potepanje, lepe fotorafije in opis. Pohvala.
    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Po lepih koncih se je lepo potepat, vse ostalo je splet okoliščin. Hvala za komentar. LP

      Izbriši
  2. Hvala za poslano. Nikoli v življenju nisem bil za nobeno stvar nobenemu fouš. Tokrat sem prvič, ampak seveda v dobrem. Uživajta še naprej tako kot doslej. Drugače pa kot vedno - super.

    Lp, Slavc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar in pozitivno fovšijo :-). Taki komentarji mi povedo, da sva na pravi poti. Lepo se imejte!

      Izbriši
  3. Čudovito!!!
    Doslej še nismo zbrali poguma, da bi se z AD odpeljali na planino Pecol, ma sedaj... ni vrag!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Le pojdite na Pecol, tudi z AD ni tako strašno, kot zgleda takoj na začetku. Strmina popusti in cesta se malenkost razširi. Tudi midva sva si rekla, če je bil letos gor cilj Gira in so spravili tja vso kramo, bova pa midva tudi prišla. Je pa res lepo gori in možnosti za pohode so neomejene, za vsako dušo nekaj.

      Izbriši