sreda, 25. september 2013

Abrahamka in mladež v Dolomitih



Bliža se rojstni dan naše abrahamke, zato stopnjuje ritem praznovanj, pardon potovanj. Dopoldan sva prišla domov, v Krištofu zamenjala poletno opremo z bolj toplo jesensko, dokončno sprala sol s sebe in se napotila v Radovljico po mladež. 

Nas pet

Tokrat je bila na vrsti druga generacija. Kaj naj povem o Robiju. Normalno, da je fejst fant, saj je najin! Poleg Vlaste tudi on letos praznuje okroglo obletnico. Ne samo to, še celo na isti dan. Robi je namreč prijokal na ta svet točno na Vlastin dvajseti rojstni dan. Kako sta uspela, mi ni jasno. Danes ne joka več. Hmm, ali pa to uspešno skriva? Ne, ne, kadar mu ni kaj prav samo grdo pogleda in malce mrkne. Takrat ga je najbolje pustiti pri miru. Drugače pa ga zanima tisoč in ena stvar, sploh tiste, ki so povezane s tehniko. Zagotovo je izbral pravi poklic. Vsako stvar, ki jo ima razstavi, preuči kako deluje, posodobi, predela in spet sestavi. Oooo, če se spomnim njegovega prvega avtomobila. Clia je bilo včasih polno dvorišče in vsi smo s strahom pogledovali, če ga bo še kdaj sestavil…. Pa ga je! Naslednji dan pa spet razstavil na prafaktorje. In tako je bilo z vsako stvarjo, že od otroka naprej. Zadnja strast je hexacopter. Verjamem, da je težko verjeti, a ob vseh hobijih je našel tudi toliko časa, da se je zaljubil. V drobnega deklička Tino. Sedaj sta skupaj že kar nekaj let, iz Ljubljane sta se preselila nazaj na Gorenjsko. Otrok še nimata, imata pa Pipa. Eno prikupno žverco, ki je vedno blizu in na zadnjih nogah kadar je na mizi hrana. V Krištofu nas je bilo torej pet. Uradno se v njem lahko vozijo štirje, prespijo pa trije. To bo še zanimivo!

O poti v Dolomite in Dolomitih samih sem napisal že toliko, da je težko še kaj dodati. Mogoče samo to, da so se Vlasti uresničile želje. Še več, kot si je zaželela na eni najinih prvih poti v Dolomite, takrat še z motorjem. Ob kapučinu, na terasi bara v Arabbi, sva gledala po mogočnih vršacih okoli naju. Kar naenkrat je ustrelila: »Matr je lepo! Kako bi sem pripeljala svoje, da vidijo to krasoto?« In sva jih. Počasi, enega za drugim. Z njimi sva zastrupila družino in prijatelje. Malo sem zataval, ampak prav je, da povem zakaj se večina abrahamkinih potovanj vrti okoli Dolomitov.

Četrtkovo popoldne se je hitro prevesilo v noč, ki jo je k sreči razsvetljevala polna luna. Dolomiti v siju lune imajo še en poseben čar, ki ga niti midva nisva vajena, čeprav sva jih že tolikokrat videla. 

Prvo noč smo prespali na Falzaregu (46.51991, 12.00818). Brez pretresov! Tina in Robi sta tako drobna, da jima je bilo dovolj malce predelano ležišče, sicer namenjeno le enemu. Proti jutru se jima je pridružil še Pip. Ker z Vlasto nisva mogla za mizo popiti zgodnje jutranje kavice, sem se odpravil lovit zoro. Nekaj sem jo še ujel, čeprav sem bil pozen.






Kasneje smo se prestavili na Valparolo (46.52729, 11,99264). Preverjeno parkirišče v kotanji ob muzeju je sonce že dodobra ogrelo. Robi je pripravil hexacopter in naredil preizkusni polet. Kazalo je, da mu jezerska voda ni škodila. Pred dnevi ga je v blejskem jezeru preizkusil, če zna tudi plavati. Ugotovil je, da ne! Priklopil je še kamero in že sem videl nov posnetek na Youtubu. 

Pilot z vso "mašinerijo"





Slab dan, prvič! Hexacopter je tik pred pristankom dobil svojo pamet in dokaj trdo pristal. K sreči brez večjih posledic. Komisije za preiskavo letalskih nesreč nismo klicali. Robi je sam, do nadaljnjega, prepovedal polete.

Ker nismo mogli letet smo šli na sprehod. Izbrali smo slabo uro dolg vzpon na Piz Ciampei. Po poti smo »preganjali« svizce. Toliko na kupu jih še nisem videl. Kot obseden sem pritiskal na sprožilec fotoaparata.






"Lupčka mi je dala!"
Slab dan, drugič! Skočil sem iz skale na skalo, teleobjektiv pa iz aparata na skalo. Očitno sem ga slabo pritrdil. Posledice – neznane. Razen ukrivljenega bajoneta, zaradi česar ga ni bilo več moč vpeti v fotoaparat. Če bom z njim še kdaj fotografiral, bodo povedali na servisu. Še bolj potiho sem se moral premikat, da mi svizci niso pobegnili in sem jih ujel z navadnim objektivom.

Popoldansko sonce nas je tako prijetno grelo, da se kar nismo mogli odločiti za odhod iz Valparole. A če smo hoteli doživeti še kaj, smo se morali premakniti. Preko Arabbe smo zapeljali na prelaz Pordoi, se spustili v Canazei in spet nazaj v višave. Na parkirišče ob jezeru na prelazu Fedaia (46.45757, 11.86666). Še ena preverjena lokacija. Razgled in miren spanec sta bila zagotovljena. Na nebu je sonce zamenjala luna in svetila na druščino, ki je v Krištofu dolgo v noč igrala remi.



V Dolomitih je bilo lepo, samo hladno. Zaželeli smo si vsaj malo toplejših krajev. Dobrih sto kilometrov gor in dol, preko prelaza Giau, Cortine, in Longarona smo prevozili, da smo prišli v  Barcis. Za zgledno urejen PZA ob jezeru (46.19067,12.56481) smo napolnili parkomat z 12 evri. PZA – skorajda kamp. Prostorne parcele z elektriko in vodo, na katerih mirno lahko raztegneš tendo, seveda z izpustom in WC-jem. Kje mi živimo?



Déjà vu - Bolj star bolj nor!


Nedelja, oh ta nedelja. Še eno prijetno potovanje je bilo skorajda končano. Ostala nam je le še pot domov in obvezen postanek v Venzonu, rdeči niti abrahamkinih potovanj. Mesto, ki naju vedno znova navduši, na mladeži ni pustila podobnega vtisa. Kaj hočemo, druga generacija. Kam bi pa prišli, če bi bile vsem všeč iste stvari!



Nedeljsko kosilo, tako družinsko smo si privoščili v Zajzeri. Ne, ne! Nismo šli v gostilno, smo pa le Gorenjci. Vlasta nam ga je pripravila. Okusnega, kot ona zna. Napokali smo se, da se še nekaj časa nismo mogli premikati, pa tudi nekako se nam ni šlo nazaj domov. 

Za vsak slučaj, če je to čarobni nabiralnik, smo oddali pismo želja

Za naju je bilo še težje. Dopusta je bilo konec. Pozdravljen vsakdanjik!



Za soncem v Dalmacijo



Vzpon na Triglav in gužva na njem je bila že preteklost. Pred nama sta bila še dva tedna dopusta. Vreme je bilo krivo, da se nama je Pilatus že drugič to leto izmaknil. Kdo ve zakaj je to dobro? Rezervni plan - Passau in potem s kolesom ob Donavi navzdol. Tudi to ni šlo, dež na dež je bil napovedan tudi v tistih koncih. Če sva hotela potovati s soncem nad glavo, sva morala proti jugu. Ena od možnosti je bila Dalmacija. 

Sosedsko obnašanje do kamperjev nama ni ravno po godu. A včasih je treba skleniti kakšen kompromis in pozabiti na načela. Dolge hlače in tople majice sva pustila doma, s sabo sva vzela kopalke in dodatno brisačo...

Od doma naju je pospremil dež, a je kaj kmalu ostal daleč za nama, skupaj z vsakdanjimi skrbmi. Še preden sva prvič ozrla morje, sva padla v dopustniški ritem. Ležerno in z nostalgijo sva vozila po jadranski magistrali. Noč naju je ujela v Paklenici. Prespala sva v ACSI-jevem kampu Plantaža. Nič posebnega, a prijeten in lepo urejen. Nazaj grede bi v njem lahko preživela kak dan.

Drug dan sva nadaljevala ob obali v ritmu, ki nama je že zlezel pod kožo. Pot je bila en sam užitek. Čudoviti zalivčki, modro morje... A kaj bi pravil, saj to poznate.






Tik pred Orebičem sva se nastanila v kampu Nevio. Seveda je tudi ta v združenju ACSI. Več kot prijetno presenečena sva bila nad urejenostjo in ponudbo. Prvič pa sva doživela, da so naju na Hrvaškem v restavraciji postregli v Slovenščini.



Babici sta cel september dopustovali na Korčuli. Presenečenje! Kombinacija koles in trajekta naju je pripeljala v Lumbardo. S močjo moderne dobe - SMS-a sem si (tako kot Ivan) zaželel: "Mati, kave bi!"
Pa je skorajda ne bi dobila. Šok je bil prevelik. Potem pa sva dobila še kosilo, ne le kavo.


"Mati, kave bi!"

Preostale dni sva počela stvari, za katere sem bil že skoraj prepričan, da jih ne znava več. Lenarjenje na obali, na še vedno prijetno toplem soncu, dremanje ob petju škržatov v bližnjem gozdičku... Mmmmm, kako to paše! 


Dva ali tri krajše sprehode do Orebiča in razglednika ob frančiškanskem samostanu sva kljub temu naredila, kaj več pa ne. Večere sva preživljala podobno kot naši predniki, preden nas je obsedla televizija in internet. Brala sva. Le da ne ob svečah, pač pa ob lučkah, ki so prek morja prispele k nam nekje s Kitajske. Moderni dobi se popolnoma ni moč ogniti. Ali pa se ji ne znamo?



Lenobno razpoloženje se je naselilo v naju. Močno sva padla pod njen vpliv. Pot domov je bila temu primerna. Postanek za postankom, počitek za počitkom. 

Prvi dan sva uspela prekrižariti vzdolž obale do Šibenika. Kamp Solaris nama je bil všeč, a kaj več kot eno noč v njem ne bi preživela. Prevelik in preveč ljudi! 



Naslednji dan sva v ustaljenem ritmu nadaljevala ob obali in si za slovo od morja v vasici Sv. Juraj privoščila božansko kosilo. Do večera sva komajda uspela priti do Jelšan. Z AnaMarijo in Zdenkom smo izpilili program abrahamkinega potovanja, ki pride na vrsto za krompirjeve počitnice.

V četrtek zjutraj pa ni bilo več šale. Treba je domov! Pred nama je bilo popoldansko abrahamkino popotovanje z mladežjo.

Več o tem pa v naslednji objavi!

nedelja, 8. september 2013

Železniška postaja na Triglavu


Ena prav fletna družba se nas je zbrala. Mari, s katero smo prešvicali že marsikatero pot, je privabila še nečakinjo Petro in Jaka. Dva "zelenca", kar se Triglava tiče, drugače pa pridna, s kondicijo nabita pohodnika. 


Usklajevali smo proste dneve, lovili lepo vreme... Ni nam kazalo drugega, kot da gremo v soboto, nakar se ostareli in utrujeni del druščine vrne v nedeljo, energije polna mladež pa, zaradi stiske s časom, še isti dan.





Dan še ni zamenjal noči, mi pa smo že sopihali s Pokljuke proti Planiki. Še pred Studorskim prevalom je vzhajajoče sonce pričelo rdeče barvati vrhove okoli nas. Vredno je bilo bolj zgodaj vstati! 

Na poti proti Vodnikovi koči se je kar naenkrat razleglo kričanje. Kamenje, ki je priletelo s Tosca, je v nahrbtnik zadelo pohodnika, ki je hodil le nekaj deset metrov za nami. Kot bi ga izstrelili iz topa, ga je vrglo v zrak, v naslednjem trenutku se je zakotalil po strmini. Prijatelji so le nemočno gledali kako drsi navdol. K sreči se je uspel ujeti. Sreča in še enkrat sreča. Odnesel jo je z odrgnjenim komolcem. Nismo si še opomogli od šoka, ko sem nad nami zagledal še en kamen, ki se je valil po pobočju. "Hitro pod skale," je bilo vse kar sem spravil iz sebe. Kot bi nas nekdo spodrezal smo se ulegli v pobočje pod skale in že v naslednjem trenutku je nad našimi glavami letel kakih deset kilogramov velik kamen. Neprijeten spomin, ki nas bo vse zagotovo še dolgo spremljal.

Zatopljeni vsak v svoje misli, smo zgodaj dopoldne prispeli do Planike. Okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, malce počili, nato pa se podali proti železniški postaji. 

"Čakaj se ta mala, te že ujamem!"



Zmagaaaaa


Ne, ni se mi zmešalo in nisem zamenjal objave. Toliko ljudi, kot je bilo ta dan na poti in na Triglavu, bi bili vsekakor veseli pri Slovenskih železnicah. Kolona gor, kolona dol, na vrhu pa za najmanj vlak ljudi. Noro! Napake, da bi še kdaj v soboto rinili gor, zagotovo ne bomo ponovili. 

Množica "napada" Triglav...

... Vlasta medtem preverja, kdaj odpelje naslednji vlak.

"A lahko, lepo prosim, še enkrat napišem?"

 NORO!!!

Počasi, še bolj kot navzgor, smo se vrnili v meglo, ki je skrivala Planiko. Petra in Jaka sta zajela sapo, nato pa pohitela v dolino, da ju ni ujela noč. Mi smo ostali in upali, da bo nedelja manj meglena in da še enkrat, čisto od blizu, vidimo mogočne stene Triglava.

Jutro je bilo vetrovno. A vetru ni uspelo pregnati megle. Na kaj me to spominja, morda na Pilatus? Sončni vzhod pa je bil lep. 




Ko smo že ravno pri Pilatusu. Še vedno je najin dolžnik in bo očitno tudi ostal, vsaj še nekaj časa. Jutri, ko začneva z dopustom sva nameravala spet poizkusiti srečo. A ne bo šlo! Vremenska je slaba. Dež, plohe, morda še malo snega. Tudi tokrat ne bo šlo! 

A dopust ne bo šel v prazno. Bova šla pa na morje. Malo ležat na sonce in pogret kosti. 

O koliko časa že nisva lenarila!