V
svetovni zgodovini, se je 23. novembra, zagotovo zgodila kakšna pomembna reč.
Za našo družino vse to nima kakšne posebne veljave. Bistvo tega dneva je
Vlastin rojstni dan. In ta naša Vlasta, bi ne bila Vlasta, če ne bi naredila
nekaj po čemer se razlikuje od drugih. Za svoj dvajseti rojstni dan, si je kar
sama pripravila največje darilo. No, čisto sama ne, saj vemo kako to gre.
Povila je eno majhno štručko, ki je zrasla v enega fejst fanta, Robija.
Vsi,
ki spremljate moje bloge veste za kakšno praznovanje Abrahama se je Vlasta odločila.
Vsakogar od bližnjih je popeljala na potovanje, ki mu je bilo tako ali drugače pisano
na kožo.
Z Zdenko smo uživali na Boromejskih otokih, z Mari v Beneški laguni, babici sta šli v Dolomite, s Cvetko smo se povzpeli na Piz Boe, seveda v Dolomitih, Robi in Tina sta si zaželela Dolomite, mi2 pa London.
Z Zdenko smo uživali na Boromejskih otokih, z Mari v Beneški laguni, babici sta šli v Dolomite, s Cvetko smo se povzpeli na Piz Boe, seveda v Dolomitih, Robi in Tina sta si zaželela Dolomite, mi2 pa London.
A skupaj z Abrahamkinimi popotovanji, so tiho tekle priprave na praznovanje, ki si ga Vlasta pravzaprav ni želela. Zdenka, ki je ravno tako trmasta kot Vlasta, če ne še kanček bolj, je pričela z njimi še pred odhodom na Boromejske otoke. »Ti boš govorila, da za tvoj rojstni dan ne bo fešte,« je potiho združila Vlastine prijateljice in domače.
Najprej
je pričela pripravljati album spominov, nekakšno spominsko knjigo. Skupaj sva
izbrala nekaj Vlastinih fotografij, ki so obeleževale najpomembnejše dogodke. Zdenka
je dodala ustrezna besedila. V nadaljevanju pa je vsak dodal kakšno fotko in misel,
ki ga je povezovala z Vlasto. In vse to je potekalo v strogi tajnosti. Kje vse
je bil album skrit pred Vlasto?
Prvi
del je bil gotov še pred najinim dopustom. Med tem, ko sva midva uživala v
Švici, je Zdenka švicala. Vozila se je gor in dol, pripravljala album, pomagala
iskati slike, spoznavala je najine sosede… Ja, prav tu smo se prvič skoraj
izdali. Ob najinem povratku z dopusta smo z Zdenko sedeli na vrtu. Prisedla je
soseda, ki je Zdenka »ni poznala«. Adrenalin je šprical: »Ne izdaj nas prosim!«
In nas ni.
Takšnih
in podobnih situacij je bilo veliko, do rojstnega dne pa še kar nekaj.
Kolikokrat sem se moral ugrizniti v jezik, ko je Vlasta rekla, da je govorila z
Zdenko, Mari ali Cvetko, da nisem bleknil: »Jaz tudi!«
Tri
Vlastine najboljše prijateljice (Zdenka, Mari in Cvetka) so združile moči, se
skrivoma sestajale, načrtovale… Zaradi vsega kar so storile zanjo, so zagotovo
korak bliže k temu, da postanejo dobre vile.
Konec
novembra je bil vse bliže, napetost vse večja. Smo mislili na vse, kaj ali koga
pozabili, vse dobro skrili? Vse skupaj je počasi postajalo nočna mora. Ni bilo
težko pripravljati, težje je bilo skriti. Vlasta je slutila, da se nekaj
pripravlja. Le kdo bo sodeloval in kaj se bo dogajalo ni uspela ugotoviti.
Enega za drugim je tipala, kot izkušen zasliševalec. A ni uspela povezati vseh
niti. Zadnji dan sva se skorajda sporekla, ker nisem hotel odnesti omarice z
žarom v klet. Kako naj jo odnesem, če sem jo namenil za zasilno mizico? A Vlasta
tega ni smela vedeti…
Dan
D. Vlasto mi je »uspelo« prepričati, da bova to soboto sama, le ta mlade dva
naj bi se oglasila proti večeru.
Prvi
SMS-i z voščili so pričeli prihajati. Krištofa sem iz dvorišča premaknil pred
garažo, češ da bodo sosedi pripeljali drva. Tako, prostor za fešto je bil
zagotovljen, pribor in krožniki pripravljeni (v omari - se ve), pijača v kleti,
hrano bodo mimogrede prinesle dobre vile. Dan je bil sicer turoben, a suh.
Petnajst
minut pred začetkom je nastopila kriza. Vlastina negotovost in nervoza, ker ni
mogla ugotoviti kaj se dogaja, je priklicala migreno. Zunaj se je ulilo.
Plan
B - dogajanje se seli v garažo. A v garaži je bil avto, pred njo Krištof. Ekipa
je čakala pred trgovino, le minuto je imela do dvorišča. Kriza je prerasla v
obsedeno stanje. Vas vse skupaj spominja na enega od resničnostnih šovov?
»Četa
stoj, čakaj na nadaljnja navodila,« je bilo edina logična komanda. Vlasta je vzela
tablet in legla. Premaknil sem Krištofa nazaj na dvorišče. »Če je dež, drv
sigurno ne bo,« sem govoril in bolj kot Vlasto prepričeval sam sebe. Dež je
spet ponehal. »Zdenka, zdaj pa lahko,« sem šepetal v telefon. A nisem bil
prepričan…
Po
ulici se je razlegel glas harmonike in vriskanje. »Kaj pa je sedaj to?« Vlasta
je s težavo vstala in pogledala skozi okno.
Kar
odneslo jo je na balkon. Veselje, sreča, solze. Vse naenkrat je privrelo na
dan.
Mari
je naprosila prijatelje iz Folklornega društva Bled, s katerimi sta skupaj dolga
leta plesali, da so ji prišli voščit. Za njimi pa domači, prijatelji in
sosedje.
Zabava,
ki si je ni želela, ji je ogrela srce in skorajda pregnala glavobol.
V imenu vseh ji je
voščila Cvetka:
Vlasta!
No, pa prišel je prav ta dan,
kot vemo, že dolgo pričakovan,
pa tu ne mislim le na tvoj rojstni dan,
temveč prišel je - tvoj Abraham!
Ostala
si še vsa sveža in čila,
kaj dosti
se upam več ne boš namučila,
ker veliko si že v življenju dala,
zato boš sedaj le še štela in jemala!
Na hribe se boš ob lepih dneh podala,
mogoče novo pot spoznala,
veliko še v življenju čaka te
in tu smo vsi, da spodbujamo te!
In Robija boš še naprej vsak dan crkljala
in zraven se vsa srečna boš smejala,
še vedno bosta naokoli potovala
in še veliko novih krajev boš spoznala!
In tu je še tvoj sine ,
ob njem ti še kakšno leto zgine,
oba sta slavljenca nocoj,
zato ga imamo kar s seboj.
Pa tukaj sta še mami dve ,
da vsaka ti še kaj pove,
kako se kaj v življenju gre
in da nič, prav nič ne vrne se!
In kje smo mi, sprašujem se,
tu, da povemo ti, da spoštujemo te,
da vsem nam
pravi si prijatelj ti,
tacga se dons prav težko dobi
in zato Vlasta, TE IMAMO RADI VSI!
In nenazadnje, je tu tvoj roj.dan,
naj ti bo z rožcami postlan,
naj leta prav počasi ti gredo,
pa če je vse lepo, al pa tud kaj grdo!
Želim ti, da upanje nikoli ne umre,
srce ljubezni, naj se nikoli ne zapre,
verjemi v nas kot mi verjamemo v te,
saj zate smo se danes, tukaj zbrali se!
Vse to in še več ti iz srca želimo MI
!!!!!!
No, in to več je tudi naše darilo, ki smo
ga ob tej priliki pripravili zate. Govorim o kratkem, a jedrnatem potovanju po
domovini tragičnih zaljubljencev. To mesto se ponaša z vzdevkom sv. Rim.
Občudovala boš slavoloke, obzidja, gledališče in predvsem slovito areno. In
prav v tej areni, kjer so se nekoč borili gladiatorji, se boš sedaj navduševala
ti. Ti je že kaj jasno kam te pošiljamo?
Če ne, ti povem še to, da mogočne cerkve in
trgi srednjeveškega mesta pričajo o bogastvu in živahnosti mesta. Da dosežki
opernih ansamblov in pevcev ki blestijo v nepozabnih delih Verdija, Puccinija
in drugih velikanov opernega sveta privabljajo turiste iz vsega sveta.
In če še ne veš, ti povem, da te vabimo na
eno od predstav slovitega opernega festivala v Verono. In kot sem že rekla na
začetku, Verona slovi po mestu zaljubljencev, zato smo zraven povabili tudi
Robija, kot tvojega zvestega spremljevalca, ki te bo varno spremljal na tem
dvodnevnem potovanju.
Vse
najboljše Vlasta!
Folkloristi
so zaplesali……
… in
pripravili pesmico:
Vlasta fletna
deklca,
nošo je zamenjala.
Tralala, tralala!
Zdaj pa fejst
konjička ma,
hiter gor, hiter
gol,
pa po svetu
naokol.
Vlasta prava
frajerka,
Abrahama danes ma.
Primi ga, primi
ga!
Sreča, zdravje naj
velja!
Primi ga, primi
ga!
Sreča, zdravje naj
velja!
Povabilu:
»Vlasta, več kot 15 let že nisi plesala z nami, danes je pravi čas, da pokažeš,
če še znaš,« se ni mogla odreči. In dokazala je da zna, čeprav v natikačih.
Dež
smo pregnali in lahko bi nadaljevali na dvorišču. »Ne se hecat z mano,« sem bil
odločen: »Dobre vile so mi pomagale pripravit garažo. Gremo tja!«
Pričelo
se je nočiti, folkloristi so se počasi poslovili, mi pa smo se iz hladne garaže
preselili v toplo kuhinjo. Kdo bi si mislil, da spraviš toliko ljudi na tistih
nekaj kvadratov. Pa še luštno je bilo. Presenečenj še ni bilo konec. Zdeneta,
AnaMarijo in malo Saro je Vlasta pričakovala v nedeljo. Tako so bili
dogovorjeni. Oni da, mi pa ne ;-)
Rojstni
dan brez torte, je kot dolga pot brez gostilne, če malce predrugačim znani rek.
Pa ne navadna torta. Čisto pravi Triglav, z Aljaževim stolpom in markacijami.
Ta
dan smo vsi veliko govorili, le Zdenka je molčala in še naprej skrbela da je
vse potekalo po planu. Moram ji priznati, da se v naši kuhinji znajde bolje od
mene. Pa še v nečem je boljša. Pisana beseda ji bolj leži kot meni.
Tokrat
je prepesnila Menarta in postavila:
VLASTIN
SPOMENIK
Ker vsakdo, ki za
živih dni
počne
več hrupa kot ostali
(o tem pri Vlasti dvoma ni),
po smrti spomenik dobi
(da se mu narod z njim zahvali,
ker nima sitnosti več z
njim),
morda ga tudi Vlasta
dobi.
No, ni ji zanj … a kaj si hoče,
kdo bi verjel, da
res ga noče?
Ker torej ni njen NE
nič
vreden,
naj poskrbim, da kip vsaj bo čeden.
Predvsem želi, naj kip bi stal kje bolj od rok, da ne zaloti
je kak policaj, ki bi dejal,
da s telefoniranjem
ga moti.
In ker premnogi
krasti znajo,
želi, naj kip dobi
ograjo.
Pa iz lesa naj bo in
ne iz kamna,
Robi naj projekt
izdela,
saj z računalnikom
sta dobra znanca.
Vlasta ne bi niti
telovadila,
kar je pri kipih
zdaj v navadi.
Na splošno je zelo
aktivna,
njen dan že zgodaj
se začne.
Kadar pa dela, dela
hitro in natančno,
da veter je okoli
nje.
Zato sem mnenja, da
krasen bi bil to utrip,
če v postelji bi ležal Vlastin kip.
Nad njim pa prav nobene muze,
ne smetišne,
metle, krpe,
ubogi Vlaste nočne
more.
Nad vzglavje rada
bi najlepšo sliko Krištofa, lepoto svojo vrh Triglava,
lahko pa tudi
prazen je okvir.
Pod vzglavjem za
spokojno spanje
slovensko knjižno
branje.
Ob vznožje pa
televizijo
in na ekran vklesan
napis
»Ne moti, spim!«
Pred spomenik
želi še klop
(a rada zvito bi
ne ravno,
tako zvečer bo
bolj zabavno,
ko parčke tam bo žulil rob),
vsenaokrog pa plot cipres,
da kraj postal bo
skrit in varen,
ona pa vseljudsko
popularna,
ker bodo se zmenili
zmeraj:
»Pri Vlasti spet
tako kot včeraj!«
Kip ni nevaren,
ne Robiju in ne tašči.
Kip samo stoji in
noč
in dan lepo molči
(kar se pri
Vlasti ne zgodi).
Če komu je na poti kdaj,
preneseš ga na
kak drug kraj.
A če je
tudi tam z njim križ,
ga v bolj sodoben kip preliješ
ali ga Robi v Krištofa postavi
in se v daljave z njim odpravi.
Zato se, Vlasta, mi najbolje zdi,
da kipu sploh se odpoveš
in z nami raje v živo
še mnogo potovanj užiješ.
Praznovanja
še ni konec. Za vse Abrahamkine izlete in potovana je bilo leto vseeno
prekratko. Torej njo, naju in nas čaka še veliko lepega.
Prav
vsem, ki ste prispevali k temu, da smo pripravili Vlastino praznovanje bi se
rad zahvalil. Imen ne bom napisal, ker se bojim, da bi koga pozabil. Hvala
vsem!
Naj
čisto na koncu izkoristim še ta privilegij, da lahko napišem pod to objavo:
VLASTA IN ROBI,
VSE NAJBOLJŠE!