sreda, 27. november 2013

Vse najboljše



V svetovni zgodovini, se je 23. novembra, zagotovo zgodila kakšna pomembna reč. Za našo družino vse to nima kakšne posebne veljave. Bistvo tega dneva je Vlastin rojstni dan. In ta naša Vlasta, bi ne bila Vlasta, če ne bi naredila nekaj po čemer se razlikuje od drugih. Za svoj dvajseti rojstni dan, si je kar sama pripravila največje darilo. No, čisto sama ne, saj vemo kako to gre. Povila je eno majhno štručko, ki je zrasla v enega fejst fanta, Robija. 



Vsi, ki spremljate moje bloge veste za kakšno praznovanje Abrahama se je Vlasta odločila. Vsakogar od bližnjih je popeljala na potovanje, ki mu je bilo tako ali drugače pisano na kožo.

Z Zdenko smo uživali na Boromejskih otokih, z Mari v Beneški laguni, babici sta šli v Dolomite, s Cvetko smo se povzpeli na Piz Boe, seveda v Dolomitih, Robi in Tina sta si zaželela Dolomite, mi2 pa London.

A skupaj z Abrahamkinimi popotovanji, so tiho tekle priprave na praznovanje, ki si ga Vlasta pravzaprav ni želela. Zdenka, ki je ravno tako trmasta kot Vlasta, če ne še kanček bolj, je pričela z njimi še pred odhodom na Boromejske otoke. »Ti boš govorila, da za tvoj rojstni dan ne bo fešte,« je potiho združila Vlastine prijateljice in domače.



Najprej je pričela pripravljati album spominov, nekakšno spominsko knjigo. Skupaj sva izbrala nekaj Vlastinih fotografij, ki so obeleževale najpomembnejše dogodke. Zdenka je dodala ustrezna besedila. V nadaljevanju pa je vsak dodal kakšno fotko in misel, ki ga je povezovala z Vlasto. In vse to je potekalo v strogi tajnosti. Kje vse je bil album skrit pred Vlasto?



Prvi del je bil gotov še pred najinim dopustom. Med tem, ko sva midva uživala v Švici, je Zdenka švicala. Vozila se je gor in dol, pripravljala album, pomagala iskati slike, spoznavala je najine sosede… Ja, prav tu smo se prvič skoraj izdali. Ob najinem povratku z dopusta smo z Zdenko sedeli na vrtu. Prisedla je soseda, ki je Zdenka »ni poznala«. Adrenalin je šprical: »Ne izdaj nas prosim!« In nas ni.



Takšnih in podobnih situacij je bilo veliko, do rojstnega dne pa še kar nekaj. Kolikokrat sem se moral ugrizniti v jezik, ko je Vlasta rekla, da je govorila z Zdenko, Mari ali Cvetko, da nisem bleknil: »Jaz tudi!«



Tri Vlastine najboljše prijateljice (Zdenka, Mari in Cvetka) so združile moči, se skrivoma sestajale, načrtovale… Zaradi vsega kar so storile zanjo, so zagotovo korak bliže k temu, da postanejo dobre vile.



Konec novembra je bil vse bliže, napetost vse večja. Smo mislili na vse, kaj ali koga pozabili, vse dobro skrili? Vse skupaj je počasi postajalo nočna mora. Ni bilo težko pripravljati, težje je bilo skriti. Vlasta je slutila, da se nekaj pripravlja. Le kdo bo sodeloval in kaj se bo dogajalo ni uspela ugotoviti. Enega za drugim je tipala, kot izkušen zasliševalec. A ni uspela povezati vseh niti. Zadnji dan sva se skorajda sporekla, ker nisem hotel odnesti omarice z žarom v klet. Kako naj jo odnesem, če sem jo namenil za zasilno mizico? A Vlasta tega ni smela vedeti…



Dan D. Vlasto mi je »uspelo« prepričati, da bova to soboto sama, le ta mlade dva naj bi se oglasila proti večeru. 



Prvi SMS-i z voščili so pričeli prihajati. Krištofa sem iz dvorišča premaknil pred garažo, češ da bodo sosedi pripeljali drva. Tako, prostor za fešto je bil zagotovljen, pribor in krožniki pripravljeni (v omari - se ve), pijača v kleti, hrano bodo mimogrede prinesle dobre vile. Dan je bil sicer turoben, a suh.



Petnajst minut pred začetkom je nastopila kriza. Vlastina negotovost in nervoza, ker ni mogla ugotoviti kaj se dogaja, je priklicala migreno. Zunaj se je ulilo.



Plan B - dogajanje se seli v garažo. A v garaži je bil avto, pred njo Krištof. Ekipa je čakala pred trgovino, le minuto je imela do dvorišča. Kriza je prerasla v obsedeno stanje. Vas vse skupaj spominja na enega od resničnostnih šovov?



»Četa stoj, čakaj na nadaljnja navodila,« je bilo edina logična komanda. Vlasta je vzela tablet in legla. Premaknil sem Krištofa nazaj na dvorišče. »Če je dež, drv sigurno ne bo,« sem govoril in bolj kot Vlasto prepričeval sam sebe. Dež je spet ponehal. »Zdenka, zdaj pa lahko,« sem šepetal v telefon. A nisem bil prepričan…



Po ulici se je razlegel glas harmonike in vriskanje. »Kaj pa je sedaj to?« Vlasta je s težavo vstala in pogledala skozi okno. 



Kar odneslo jo je na balkon. Veselje, sreča, solze. Vse naenkrat je privrelo na dan.



Mari je naprosila prijatelje iz Folklornega društva Bled, s katerimi sta skupaj dolga leta plesali, da so ji prišli voščit. Za njimi pa domači, prijatelji in sosedje. 



Zabava, ki si je ni želela, ji je ogrela srce in skorajda pregnala glavobol. 


 V imenu vseh ji je voščila Cvetka:



Vlasta!



No, pa prišel je prav ta dan,

kot vemo, že dolgo pričakovan,

pa tu ne mislim le na tvoj rojstni dan,

temveč prišel je - tvoj Abraham!



Ostala  si še vsa sveža in čila,

kaj dosti  se upam več ne boš namučila,

ker veliko si že v življenju dala,

zato boš sedaj le še štela in jemala!



Na hribe se boš ob lepih dneh podala,

mogoče novo pot spoznala,

veliko še v življenju čaka te

in tu smo vsi, da spodbujamo te!



In Robija boš  še naprej vsak dan crkljala

in zraven se vsa srečna boš smejala,

še vedno bosta naokoli potovala

in še veliko novih krajev  boš spoznala!



In tu je še tvoj sine ,

ob njem ti še kakšno leto zgine,

oba sta slavljenca nocoj,

zato ga imamo kar s seboj.



Pa tukaj sta še mami dve ,

da vsaka ti še kaj pove,

kako se kaj v življenju gre

in da nič, prav nič ne vrne se!



In kje smo mi, sprašujem se,

tu, da povemo ti, da spoštujemo te,

da vsem nam  pravi si prijatelj ti,

tacga se dons prav težko dobi

in zato Vlasta, TE IMAMO RADI VSI!



In nenazadnje, je tu tvoj roj.dan,

naj ti bo z rožcami postlan,

naj leta prav počasi ti gredo,

pa če je vse lepo, al pa  tud kaj grdo!



Želim ti, da upanje nikoli ne umre,

srce ljubezni, naj se nikoli ne zapre,

verjemi v nas kot mi verjamemo v te,

saj zate smo se danes, tukaj  zbrali se!



Vse to in še več ti iz srca  želimo MI !!!!!!



No, in to več je tudi naše darilo, ki smo ga ob tej priliki pripravili zate. Govorim o kratkem, a jedrnatem potovanju po domovini tragičnih zaljubljencev. To mesto se ponaša z vzdevkom sv. Rim. Občudovala boš slavoloke, obzidja, gledališče in predvsem slovito areno. In prav v tej areni, kjer so se nekoč borili gladiatorji, se boš sedaj navduševala ti. Ti je že kaj jasno kam te pošiljamo?

Če ne, ti povem še to, da mogočne cerkve in trgi srednjeveškega mesta pričajo o bogastvu in živahnosti mesta. Da dosežki opernih ansamblov in pevcev ki blestijo v nepozabnih delih Verdija, Puccinija in drugih velikanov opernega sveta privabljajo turiste iz vsega sveta.

In če še ne veš, ti povem, da te vabimo na eno od predstav slovitega opernega festivala v Verono. In kot sem že rekla na začetku, Verona slovi po mestu zaljubljencev, zato smo zraven povabili tudi Robija, kot tvojega zvestega spremljevalca, ki te bo varno spremljal na tem dvodnevnem potovanju.

 

Vse najboljše Vlasta!

  

Folkloristi so zaplesali……





… in pripravili pesmico:

 

Vlasta fletna deklca,

nošo je zamenjala.

Tralala, tralala!

Zdaj pa fejst konjička ma,

hiter gor, hiter gol,

pa po svetu naokol.

Vlasta prava frajerka,

Abrahama danes ma.

Primi ga, primi ga!

Sreča, zdravje naj velja!

Primi ga, primi ga!

Sreča, zdravje naj velja!


Povabilu: »Vlasta, več kot 15 let že nisi plesala z nami, danes je pravi čas, da pokažeš, če še znaš,« se ni mogla odreči. In dokazala je da zna, čeprav v natikačih.






Dež smo pregnali in lahko bi nadaljevali na dvorišču. »Ne se hecat z mano,« sem bil odločen: »Dobre vile so mi pomagale pripravit garažo. Gremo tja!«






Pričelo se je nočiti, folkloristi so se počasi poslovili, mi pa smo se iz hladne garaže preselili v toplo kuhinjo. Kdo bi si mislil, da spraviš toliko ljudi na tistih nekaj kvadratov. Pa še luštno je bilo. Presenečenj še ni bilo konec. Zdeneta, AnaMarijo in malo Saro je Vlasta pričakovala v nedeljo. Tako so bili dogovorjeni. Oni da, mi pa ne ;-)



Rojstni dan brez torte, je kot dolga pot brez gostilne, če malce predrugačim znani rek. Pa ne navadna torta. Čisto pravi Triglav, z Aljaževim stolpom in markacijami.  
  

Ta dan smo vsi veliko govorili, le Zdenka je molčala in še naprej skrbela da je vse potekalo po planu. Moram ji priznati, da se v naši kuhinji znajde bolje od mene. Pa še v nečem je boljša. Pisana beseda ji bolj leži kot meni. 



Tokrat je prepesnila Menarta in postavila:




VLASTIN SPOMENIK

 


Ker vsakdo, ki za živih dni

počne več hrupa kot ostali

(o tem pri Vlasti dvoma ni),

po smrti spomenik dobi

(da se mu narod z njim zahvali,

ker nima sitnosti več z njim),

morda ga tudi Vlasta dobi.

No, ni ji zanj  … a kaj si hoče,

kdo bi verjel, da res ga noče?

Ker torej ni njen NE nič vreden,

naj poskrbim, da kip vsaj bo čeden.

Predvsem želi, naj kip bi stal kje bolj od rok, da ne zaloti je kak policaj, ki bi dejal,

da s telefoniranjem ga moti.

In ker premnogi krasti znajo,

želi, naj kip dobi ograjo.

Pa iz lesa naj bo in ne iz kamna,

Robi naj projekt izdela,

saj z računalnikom sta dobra znanca.



Vlasta ne bi niti telovadila,

kar je pri kipih zdaj v navadi.

Na splošno je zelo aktivna,

njen dan že zgodaj se začne.

Kadar pa dela, dela hitro in natančno,

da veter je okoli nje.



Zato sem mnenja, da krasen bi bil to utrip,

če v postelji bi ležal Vlastin kip.

Nad njim pa prav nobene muze,

ne smetišne, metle, krpe,

ubogi Vlaste nočne more.



Nad vzglavje rada bi najlepšo sliko Krištofa, lepoto svojo vrh Triglava,

lahko pa tudi prazen je okvir.

Pod vzglavjem za spokojno spanje

slovensko knjižno branje.

Ob vznožje pa televizijo

in na ekran vklesan napis

»Ne moti, spim!«

Pred spomenik želi še klop

(a rada zvito bi ne ravno,

tako zvečer bo bolj zabavno,

ko parčke tam bo žulil rob),

vsenaokrog pa plot cipres,

da kraj postal bo skrit in varen,

ona pa vseljudsko popularna,

ker bodo se zmenili zmeraj:

»Pri Vlasti spet tako kot včeraj!«



Kip ni nevaren, ne Robiju in ne tašči.

Kip samo stoji in noč in dan lepo molči

(kar se pri Vlasti ne zgodi).

Če komu je na poti kdaj,

preneseš ga na kak drug kraj.

A če je tudi tam z njim križ,

ga v bolj sodoben kip preliješ

ali ga Robi v Krištofa postavi

in se v daljave z njim odpravi.



Zato se, Vlasta, mi najbolje zdi,

da kipu sploh se odpoveš

in  z nami raje v živo

še mnogo potovanj užiješ.



Praznovanja še ni konec. Za vse Abrahamkine izlete in potovana je bilo leto vseeno prekratko. Torej njo, naju in nas čaka še veliko lepega.



Prav vsem, ki ste prispevali k temu, da smo pripravili Vlastino praznovanje bi se rad zahvalil. Imen ne bom napisal, ker se bojim, da bi koga pozabil. Hvala vsem!



Naj čisto na koncu izkoristim še ta privilegij, da lahko napišem pod to objavo:



VLASTA IN ROBI, VSE NAJBOLJŠE!

 

petek, 22. november 2013

Čez Sevnico na Dolenjsko






Krištof je že predolgo mirno stal na parkirišču. Če bi bil konj, bi zagotovo nestrpno hrzal. Tudi midva sva že krepko pogrešala potepanje. Sva res kot živo srebro? Prost podaljšan vikend nama je prinesel radost, pa tudi večno dilemo. KAM? Mrzlo jesen in zimo ponavadi skušava ukaniti s toplejšimi kraji. A vedno znova proti morju pač ne moreva! Lahko postane enolično in nezanimivo. Kras je jeseni še posebej lep, paleta živih barv, a kaj ko ga je odpihnila napovedana burja. Kaj pa kakšne toplice? Hmmm, to bi pa šlo. Tudi če vreme ne bo najbolj prijazno, bova lahko pregrela kosti. Že lansko leto sva nameravala na Dolenjsko, a sva se tik pred odhodom premislila in zavila proti morju, na praznik kakijev. Po letu in kakšnem tednu več, sva bila bolj odločna. A le noč pred odhodom naju je nakup zaščitne ponjave za Krištofa usmeril na Štajersko. Kaj pa sedaj? Nič! Menda iz Žalca kakšna pot pelje tudi proti Dolenjski, potovati pa je tako ali tako lepo. Spomnila sva se še, da sva na internetu že nekaj časa nazaj brala o odprtju PZA-ja v Sevnici. Dileme ni bilo več, smer - začrtana, midva - pripravljena.

Lojzetovi fantje so že davno urezali tisto: »V nedeljo popoldne je luštno pri nas…,« nama pa se je luštno začelo že v petek popoldan. Malo slaloma med šleparji čez Trojane in že sva v Žalcu obogatila Krištofovo opremo. Za dobro ceno sva mu kupila rabljeno prevleko za kabino. Prav takšno, kot sva jo že nekaj časa iskala. Skozi Celje in Laško sva nadaljevala do Save, nato pa ob njej do Sevnice. PZA pod gradom, bi bržkone težko našla, če bi ne imela koordinat (46.008841 15.314903). Dragi domačini, ni se vam treba sramovati PZA-ja, kakšna usmerjevalna tabla bi bila dobrodošla. Primerna lokacija, solidno urejeno parkirišče, zaenkrat še brez oskrbe, za prenočevanje več kot dovolj. Če pa dodam še razgled na mesto in Savo, lepo urejeno okolico gradu in grad sam, postane že skorajda kičasto. 

Sevniški grad

Kamniti čuvar

Zaklenjen pogled

Zjutraj sva nadaljevala proti Dolenjski. Po hribčkih gor in dol. Škoda le, da je bilo vreme tako turobno. Jesenske meglice so nama skrile čar z vinogradi iz zidanicami posejanih gričkov. Pa kdaj drugič! Tako sva najprej ob Savi navzdol, potem pa ob Krki navzgor prispela v Dolenjske Toplice. Kamp Potočar (45.75898 15.05512) je bil izvrstna izbira, čeprav v teh krajih nima konkurence. Gospod Bojan je res en zelooo prijazen možakar. Ve kaj je treba ponuditi gostom, da se radi vračajo. Zna jim prisluhniti, jim priti naproti… Škoda da ni predavatelj na kateri od turističnih šol. Marsikdo bi se lahko veliko naučil od njega.

A pustimo to. Tja sva prišla z namenom, da uživava. In tudi sva. Kopanje, sprehodi po okolici… Škoda, da le z vremenom tokrat res nisva imela sreče. Tri čudovite dneve, od tega enega kot edina gosta v kampu, sva preživela. Tudi to je svojevrstna izkušnja.

Topliška cerkev

Kam naju pelje pot?

V partizane?

Stara domačija

"Skladišče kokic," bi rekla mladež


A kot vedno, je vsega lepega enkrat konec. Da pa slovo od prijetnega vikenda ni bilo prekruto sva si privoščila obisk Koloseja. V torek pa v službo!

četrtek, 07. november 2013

London



Kadar koli sem zaslišal ali prebral: »London,« sem najprej pomislil na dvonadstropni avtobus, Big Ben, rdečo telefonsko govorilnico, starinski taxi, London Eye. 







Takoj zatem so se mi prikradle podobe Anglije, kraljeve družine, okorele tradicionalnosti, pubov, Sherlocka … Sedaj, slab teden po povratku, me nanj spominja mnogo več in nanj gledam drugače. Mar ni ravno to eno od bistev popotovanj?

"Ejga nič ne vidim. A mi hoče prosim nekdo to kapo snet."


Tisoče Sherlockov sestavlja Sherlocka

Dolgo sem se upiral organiziranim izletom. Nekako mi ne odgovarja, da te, skupaj s tropom neznancev, nekdo vlači od točke do točke, oddeklamira svoj tekst in gremo naprej. A z leti sem spoznal, da je včasih potrebno skleniti kakšen kompromis in velika mesta spoznavati ravno tako.

Izlet bi lahko pripisal abrahamkinim popotovanjem. Prvič zaradi termina, Vlastin rojstni dan je vedno bliže, drugič zaradi tega, ker ga je »sponzorirala« babi Julka, čeprav ne popolnoma namensko. 

Londonska ulica

London nekako ni bil v prvem planu. Čakal je, kot toliko drugega, da bo pravi čas. In očitno so krompirjeve počitnice bile pravi čas. Alpetour je ceno spustil za 100 €. Če prištejemo še tisto malo pripadnosti firmi, ki me je nekdaj hranila, odpade dilema s kom. Izbire nisva obžalovala. Program, nastanitev in organizacija je bila vredna vse pohvale, vodička Mersija pa zelo dobra. Ne upam si zapisati odlična, ker boste rekli, da sem premalo kritičen. Pa nisem! V svoji karieri sem se naučil ločiti dobrega od povprečnega vodiča.

Dovolj nakladanja, raje pojdimo v London. V petih, če smo pošteni: štirih dneh, smo videli, doživeli in izvedeli veliko. Na misel mi je prišlo, da smo uporabili skorajda vsa prevozna sredstva, ki jih pozna človeštvo. Z avtom do letališča, letalom do Londona, avtobusom v hotel, pa s podzemno po mestu, ladjo po Temzi, vlakom v Windsor in nenazadnje peš po ulicah Londona. Vreme smo imeli tipično angleško. Prvi dan je bil čudovit sončen, drugi tako, tako, v Windsorju nam je ponagajal dež, zadnji dan pa nas je spet grelo sonce. Prenočevali smo sorazmerno blizu centra. Pri nogometnih navdušencih bom verjetno vzbudil malce zavisti, če povem, da je bil naš hotel skorajda prislonjen na stadion Chelsia.

Vlasta med zvezdniki

A kaj smo videli? Prav tisto kar hodi gledat večina turistov. Ne bom opisoval vsega, naj raje fotografije povedo svojo zgodbo.

Big Ben in parlament

Buckinghamska palača

Menjava straže

Tower bridge

Westminsterska opatija

Kaj naju povezuje? November 1963. Rodila sem se dan po tvojem odhodu!

Črepinja v moderni družbi

Staro se umika novemu

Steklo in nebo

Nastavili smo ure


Jesen v Windsorju

Posebno doživetje je bil nočni London. Za začetek smo si ogledali mesto s ptičje perspektive, iz London Eya. Šele takrat sem dobil pravo podobo o razsežnosti mesta. Milijone luči in lučk ga osvetljuje. Tistih povsem na robu ne vidiš. So predaleč!

London iz Eya



Shakespeare nemo opazuje. Kdo ve, morda išče novo zgodbo?

St Paul's cathedral


Nočni utrip

Podzemna železnica je svoja zgodba. Gmota postav se pomika po hodnikih in zrine skozi vrata v vagone, v katerih na prvi pogled sploh ni več prostora. Dnevno naj bi podzemno uporabljalo okoli tri milijone ljudi. Vzdrževalci vedo povedati, da se v neskončnem labirintu tirov in predorov potika armada glodalcev, ki je enaka številu potnikov. Mi jih nismo videli, a lahko jim verjamem.


"Vsi desno! Po levi tečejo tisti, ki se jim mudi."

Stereotipne stvari, ki sem jih naštel na začetku so dopolnile nove podobe. Sedaj na mesto gledam drugače. Načeloma mi velika mesta niso pri srcu. Tudi London ni izjema. Vseeno pa je bilo zanimivo začutiti utrip ulic, ki nikdar niso prazne. Na njih vse vrvi in hiti. Mesto je nepregledna mešanica ljudi različnih podob, barv in jezikov. Še najmanj je pravih Angležev. Ko hodiš po ulicah in se le za trenutek predolgo zagledaš v eno smer, že ti sopotnika pogoltne množica.

Krompirjeve počitnice so mimo, prav tako tudi naš izlet. Hvala vsem, ki ste pripomogli, da sva doživela London. 

Upam, da ne bom koga pozabil:

- babi Julka,
- Zdenka, ki naju je opozorila na Alpetourjevo ponudbo,
- Robi in Tina, za prevoz, kosilo in večerjo
- pridne mravljice, ki jih nikdar ne vidimo, ker nekje iz ozadja skrbijo da je naš izlet dobro pripravljen in da vse teče gladko,
- Mersija, ki nam je povedala toliko novega in nas s svojim preverjenim sistemom vodila po londonski podzemni,
- skupini, ki je potovala z nama, ker smo se tako dobro ujeli…

Jaz pa bi se zahvalil Vlasti, ker ji je z obiskom Londona počila pika v raziskovanju otoka. Lepo bi bilo videti še Škotsko in Irsko, ampak….