torek, 25. marec 2014

Umbrija in malce Marcheja za pokušino



Toliko časa že nisva popotovala in toliko časa že nisem pisal, da ne znam začeti. Kot bi mi nekdo premešal tipkovnico. Ne gre in ne gre. Ja, ja, saj vem! Na tipkovnico se izgovarjam, kriva pa je glava. Saj je vse v glavi, mar ne? Toliko doživetij in spominov se je že nabralo, da najnovejših ne uspem priklicati in spraviti na papir. Ampak saj bo! Samo malo potrpljenja še.

Slabe štiri mesece se je Krištof pogrezal v dvorišče. Dolgo, predolgo! Malo je bilo krivo vreme, bolniška se je zavlekla čez dva meseca, zapadel je sneg, premalo prostega časa…. Pa smo tam! Kar naenkrat je bil marec.

Umbrija nama je dišala že nekaj časa, a sva jo vztrajno odlagala. Ne vem zakaj? Prebrala sva kopico potopisov na strani CCS, zbirala informacije in podatke. Največ sva jih dobila pri Ediju & Manueli, dobesedno potisnili na pot pa so naju že preverjeni Štrokovi in Mojca. Hvala vsem za vse podatke in  namige.

Po čem nama bosta ostala Umbrija in Marche v spominu? Težko vprašanje. Toliko je bilo vsega, da se bojim, da bom kaj izpustil. Zagotovo bo to podoba pomladansko ozelenelih gričkov prepredenih z na novo preoranimi polji, prikupno stisnjenimi vasicami in mesti na vrhu njih… Če za Umbrijo lahko rečem da je lepa, potem za Marche ostane le še beseda čudovit. 



Ha, še nekaj. Predvsem Umbrija me je prepričala, da najslabših cest nimamo v Sloveniji. Tako in toliko uničenega asfalta že dolgo nisem videl. Očitno jim je denarja za vzdrževanje zmanjkalo že krepko pred nami. Sedaj si znam predstavljati kako bo čez nekaj let doma. A tokrat naju to ni preveč zmotilo. Zaradi počasne vožnje sva imela več časa za vrtenje glave.

Dovolj sem nakladal! Vstopimo skozi vrata v en drug svet…



V starih časih so ljudem puščali kri. Bolnikom zaradi zdravja, drugim tisto »ta žleht«. Bojda naj bi enim in drugim to pomagalo. Kaj pa vem? Midva sva jo v torek zjutraj dala iz povsem drugih razlogov. Zaradi malice, se ve! Saj sva Gorenjca :-). Potem pa na pot!

Kaj dosti nisva komplicirala. Po avtocesti do Benetk, nato pa po magistrali ob Beneški laguni do Ravenne in naprej do Marcheja. Za cilj sva si izbrala San Leo. Majhno mestece s trdnjavo visoko na skali. Kdo ve zakaj, pa saj ni važno, naju niso spustili v mesto. Parkirala sva pod mestom, na  parkirišču za avtobuse 43.89612 12.35021. Dan se je vseeno zavlekel bolj kot sva pričakovala in še preden sva se povzpela v mesto se je spustila noč. Sprehod po opustelih uličicah starega mesta naju je navdušil. Že prvo mesto je tako lepo, kaj šele bo?




Vrnila sva se k Krištofu, vključila gretje in kmalu zaspala. Gretje? Prvih nekaj noči je bilo kljub lepemu vremenu, ki naju je spremljalo, dokaj hladnih. Kasneje pa se iz dnevnih krepkih 20, tudi ponoči ni spustilo dosti pod 15.

Prebudil sem se v tiho jutro. Tako tiho, da so me bolela ušesa. Toplo sem se oblekel, si oprtal nahrbtnik z opremo in čez nekaj trenutkov s fotoaparatom lovil sončne žarke, ki so preganjali jutranje meglice nad polji.




Ko sem se vrnil, je v Krištofu že dišalo po kavi. Hvala Vlasta! Skupaj sva se še enkrat sprehodila po mestu, za katerega bi z lahkoto rekel, da je bilo eno lepših na popotovanju. 

Prepričana, da imava časa več kot dovolj, sva se lenobno odpravila naprej. Potovala sva po lokalnih cestah, od časa in prometa dodobra utrujenih, ki so nama ravno zaradi tega nudile razglede na prelepo pokrajino. Povzpela sva se do Sassocorvara in v stilu gor in dol potovala do Urbina. Parkirala sva na centralnem parkirišču ob obzidju 43.723715 12.634214. Dokaj zasedeno je bilo, kljub temu sva lahko našla prostor, za katerega je bilo potrebno nahraniti avtomat z 1,20 € za vsako uro parkiranja. Ni veliko, pa še nihče te potem ne preganja. 

Celo mesto, stavbe in obzidje okoli njih je opečnato rdeče. Lepo in slikovito. Nad hišami kraljujeta in izstopata Palazzo Ducale in Duomo. Povzpela sva se po strmih ulicah, ki so bile polne dijakov in študentov. Mesto daje vtis mogočnosti in varljive velikosti. V resnici pa je relativno majhno in se ga lahko hitro prehodi. Glavni trg, še nekaj ulic in vsega je konec. Seveda pa bi ga lahko raziskovala ure in ure. Posedela sva v parku ob parkirišču in uživala na toplem soncu.



Zgodaj popoldan sva se spustila proti notranjosti Marcheja in nato proti Umbriji. Nameravala sva zapeljati skozi sotesko Gola del Furlo, po kateri je potekala že rimska cesta Flaminia in skozi, že leta 76, v živo skalo skopan predor, imenovan forulum (luknjica). A na žalost je bila cesta zaradi obnove zaprta in sva morala zapeljati na avtocesto skozi manj privlačen moderen predor. Nekaj mora pač ostati za prihodnjič!

Popoldan sva bila že krepko v Umbriji, v srednjeveškem mestu Gubbio. Pogled na mesto je nekaj posebnega. Na travniku ob vznožju mesta ležijo ostanki rimskega gledališča, za njim pa se razprostirajo zgradbe iz temno sivega kamna, ki z ozkimi ulicami tvorijo mogočno mesto, ki se strmo vzpenja po pobočju hriba . Po izgledu popolno nasprotje Urbina. Mesto ravno tako ni veliko, presenetil pa naju je gost promet. Nenavadno veliko avtomobilov na redko poseljenem območju. Od kod so prišli in kam so šli, je za naju še danes uganka.






Prenočila sva na lično urejenem PZA-ju 43.35136 12.56460, ob športnem centru na obrobju mesta. Za 5 € sva bila deležna prostorne parcele, vse oskrbe, če pa bi potrebovala elektriko, bi morala dodati kakšen kovanec.

Zjutraj sva dopolnila zaloge živil, nato pa nadaljevala proti Peruggi. Tokrat sva potovala po tako imenovani avtocesti. No ja, naj bo. Parkirala sva daleč od centra na enem od velikih brezplačnih mestnih parkirišč 43.11001 12.36053. Posebnost tega parkirišča je, da iz njega do starega dela mesta čez cel dan, vsakih nekaj minut, vozi nekakšen mini metro. Karta za eno smer je vredna 1,50 €. Na parkirišču bi se dalo tudi prespati, a pred nama je bil še dobršen del dneva in sva se odpeljala naprej.

Pred tem pa sva se še sprehodila skozi Perugio, občudovala slikovite zgradbe in brezdelno uživala ob posedanju na stopnicah pred katedralo. Redko katero cerkev sva uspela videti od znotraj. Italijani jih v skladu s splošnim delavnikom preko opoldneva zaprejo. Pa nič, sva pač sedela pred njo in uživala v utripu mesta.







Nadaljevala sva do Derute, majhnega mesteca, kjer kraljuje keramika. Vse, prav vse je povezano z njo. Trgovinice, lokali, stopnice, obzidje… Mestece samo se nama je sicer zdelo prikupno in vredno obiska, ker sva bila že ravno na poti mimo. Da pa bi ravno zaradi njega hodila tja? Tudi če ne. A okusi so različni.



Pred večerom sva uspela priti še do Todija. Že od daleč sva ga zagledala, kako kraljuje na vrhu hriba, visoko nad polji. Krištof je moral kar dobro vleči, da smo prišli na njegovo raven. Plačljiv PZA pod mestom nama ni bil najbolj po godu, nadaljevala sva še nekaj sto metrov in brezplačno parkirala ob cerkvi Santa Maria della Consolazione 42.778243 12.400876. Davek za to sva plačala z dolgim in strmim vzponom do mesta. Hkrati sva bila nagrajena z razgledom na okolico. Vredno je bilo, pa še premigala sva se.




Spust iz parkirišča, nazaj v dolino je bil še bolj strm kot vzpon. Zavore so morale krepko pomagati tulečemu motorju. Nedaleč od Todija, v mestecu Acquasparta sva našla spodoben, brezplačen PZA 42.69208 12.54177, z izpustom in tekočo vodo. Tako kot mestece nič posebnega, z dokajšnim naklonom. Pomagala sva si s pravokotnim parkiranjem preko dveh boksov. Glede na to, da sva bila sama, ni bilo panike. Za spanje več kot primerno, kaj drugega nisva potrebovala.

V novem dnevu sva prišla na najbolj južno točko najinega potepanja. Nov cilj je bil Terni. A bolj ko sva se mu bližala, več je bilo umazanije. Nad mestom se je vlekla meglica, ki je še najbolj spominjala na smog. Mesto samo na naju ni naredilo dobrega vtisa. Imela sva občutek, kot da sva se pred nekaj leti pripeljala na povečane Jesenice. Tovarna pri tovarni, okoli njih pa škatlasti bloki ne prepoznanih barv. Da bi našla stari del mesta se nisva niti trudila. Le dotočila sva. Glede na to, da je bila cena nafte v Umbriji nekje med 1,55 in 1,80 €, sva izkoristila ceno 1,56 €, na Agipovi črpalki.  

Nadaljevala sva proti slapovom Marmone. Verjetno še pod vtisom Ternija sva bila tudi tu bolj kot ne razočarana. Prazno parkirišče. No, to ni bil problem. A glej zlomka, tudi trgovinice in turistična pisarna so bili zaprti. »Nič ne de, bodo že odprli, saj je šele 10,« sem modroval. Ko pa sem pogledal proti »mogočnim« slapovom, me je dobra volja minila. Prebral sem, da okoli 12. ure odpirajo nekakšno zapornico in je potem veliko več vode. Ampak lepo vas prosim? Naenkrat sem postal lokal patriot. Takihle slapov v Sloveniji sploh ne omenjamo, kaj šele, da bi jih prodajali kot atrakcijo. Da bi več kot dve uri čakala in plačala slabih 20 € za tistih nekaj kubikov vode? Hvala lepa! Ko prideva domov, bova šla pogledat Savico, Rinko ali Boko.  

Kar kadilo se je za nama, tako sva odpeljala proti Spoletu. Kmalu sva pozabila na razočaranje. Morda sem bil pa le malce preveč zahteven? Cesta se je prijetno vila med hribi in zapeljala sva v predor, pa še enega, pa še enega…. Ne vem koliko jih je bilo, a kar naenkrat se je pred nama odprl veličasten pogled na trdnjavo in akvadukt  ob njej. Noga mi je kar sama ušla s plina. Pogled, ki vzame dih! 

Kasneje sem poskušal v objektiv ujeti ta pogled. A peš je bilo veliko predaleč, primernega parkirišča pa ni bilo. Saj je dostikrat tako! Naredil sem le bledi približek podobe.




Zapeljala sva proti centru Spoleta. Kmalu sva opazila tablo za PZA. »Super, tu bova parkirala!« sem najprej pomislil. A organizatorji nekakšnega mestnega sejma, ki v Italiji niso redki, so rekli: »Malo morgen! PZA je danes zaprt!« Nisem se dal, zapeljal sem še malo naprej, mimo polnih parkirišč do obrobja mesta in parkiral na makadamsko parkirišče 42.743830 12.742128.

Peš nama je vzelo kakih 5 minut, da sva prišla nazaj v center dogajanja. Na trgu ob vstopu v mesto, nama je prijazna lokalna policistka razložila kaj si morava ogledat in nama v roke potisnila mestni zemljevid. Madonca je Italija ena lepa dežela. A si predstavljate, da ti mestni redar namesto položnice da zemljevid in turistične informacije? Ja, ja, še nekaj Save bo preteklo, da bomo na tem nivoju. Kako že pravijo? »To Serve and Protect«

Z dobrodošlo pomočjo tekočih stopnic sva se povzpela do trdnjave nad mestom, jo obkrožila, potem pa raziskovala po labirintu ozkih uličic starega mesta.




Utrujenost in lakota je pričela zmagovati. Vrnila sva se v Krištofa in pojedla kosilo, nato pa spet po vijugastih lokalnih cestah nadaljevala. Ta dan nama je namenil še eno presenečenje.

Montefalco – mestece z zvenečim imenom. Imenujejo ga tudi balkon Umbrije. Kljub meglicam sva se prepričala zakaj. Pa ne le razgled. Spet eno mestece, ki ti takoj priraste k srcu. Ne vem zakaj, tako pač je. Parkirala sva poleg Nemca in nekaj Italijanov na brezplačnem PZA-ju, z vso oskrbo 42.89226 12.64785. Še celo WC in tuši so bili. Slednji sicer niso delovali. Verjetno je v sezoni drugače. Pravi mali raj. »Zakaj bi tu ne ostala kakšen dan več,« je bilo povsem logično vprašanje. Odgovor pa znan že vnaprej.







Majhno mestece sva dodobra spoznala in si ga ogledala, pa bi se bila vanj pripravljena še vrniti. Saj se tudi bova. Enkrat že! Človek mora imeti veliko želja in ciljev.

V soboto sva nehote doživela kolesarsko dirko. Tokrat je ona poiskala naju. Šele doma sem izvedel, da je šlo za tekmo »Tirreno-Adriatico«. Ker sva bila povabljena, sva se pridružila navijačem…





Po dnevu počitka sva nadaljevanje vzela bolj ležerno. Manj kot 50 km, pa kljub temu štiri mesta. Prvi je bil na vrsti Bevagno. Še eno od mestec, nič posebnega bi ne vedel povedati o njem, a prikupno in vredno postanka. Doživela sva bolšji sejem, uživala ob sprehodu skozi mesece, se sončila ob kapučinu… Saj zato pa sva na dopustu, mar ne?



Naslednji je bil Spello. Še en od biserov potovanja. Ja, dolgočasen sem že, vem. Enostavno ne morem in ne znam izbrati mesta, ki mi je bilo ljubše in lepše. Spello je zgrajen iz kamnov neke posebne rožnate barve. Ozke, s kamenjem tlakovane, ulice se skupaj z mestom vzpenjajo v strm klanec. Ulice in hiše med sabo ker tekmujejo katera bo lepša in bolj okrašena s cvetjem in zelenjem.



Foligno je bil ta dan edini, ki se nama ta dan ni zdel vreden obiska. Morda sva mu spričo vsega kar sva videla naredila krivico. Da prideš do starega dela mesta se moraš prebiti mimo zapuščenih, na pol porušenih poslopij, kupa pasjih iztrebkov in druge umazanije. Občutek sem dobil, da če bi vso umazanijo mesta zložil na kup, bi bil ta veliko večji od zanimivih uličic, trga in tistih nekaj hiš, ki so vredne ogleda.

Zato pa je bil Trevi popolnoma drugačna podoba. Spet mesto na gričku. Hiše stisnjene druga ob drugo. Prenočila sva na brezplačnem PZA-ju ob mestnem kopališču 42.87916 12.75230.

Za razliko od drugih mest sva se tokrat spustila vanj. Ja, nazaj je bilo pa treba v klanec. Mestece je prijazno in prijetno majhno, kot toliko drugih. Razočarana sva bila le, ker nisva uspela najti odprte gostilne, kjer bi okušala lokalne dobrote. Edina odprta je bila picerija, kjer bi si lahko privoščila pico iz električne peči. To pa ni ravno po najinem okusu. Nič zato, sva pa pojedla tipične italijanske testenine v Krištofu.





Novo jutro, nov dan, nove lepote. Počasi sva zapustila Umbrijo in se vrnila v Marche. Že nekaj dni nama je bilo jasno, da bosta slaba dva tedna veliko premalo za vse. Večino Marcheja, predvsem južni del, sva pustila za kdaj drugič.

Prva ta dan je bila, mogoče nam malo manj znana, kraška jama »Grotte di Frasassi«  43.404199 12.976031 . Nanjo sva povsem po naključju naletela v knjigi Skrivnosti in lepote našega sveta. Težko bi rekla, da se lahko primerja s Postojnsko. Pa vendar je lepa in vredna obiska. Za razliko od že prej omenjene je vstopnina skorajda 1x manjša (15,50 €), v sklopu parkirišča je brezplačen PZA in še kakšno prednost bi se dalo najti. Mogoče tudi to, da ni tako hudo oblegana in zaradi tega bolj spokojna.

Nadaljevala sva v smeri Jadrana, a le nekaj kilometrov. Spet sva, bolje rečeno Krištof je zagrizel v strme lokalne ceste, med gričke, ki jih je prekrivala preproga spomladanskih trav. Najraje bi kar obstal in se ne premaknil, dokler se ne bi do nezavesti naužila.

Najin cilj je bil tokrat še en balkon. Cingoli - balkon Marcheja. Več kot le zasluži si to ime. Razgled so kvarile le meglice, ki so se razpotegnile nad grički. Našla sva nov, moderen PZA, a je bil zaprt z zapornico. Zadeva je popolnoma preprosta. Oglasiš se v turistični pisarni, plačaš in odprejo ti zapornico. Dokaj enostavno. Razen če ni. Turistična pisarna je bila zaprta tako kot večino dni v tem letnem času. Tako sva parkirala na parkirišču ob PZA, si ogledala mesto, nato pa iskala novo možnost prenočevanja.




Našla sva jo v nekaj km oddaljenem mestecu Treia. Ob športnih igriščih je nekakšen PZA 43.31222 13.30846, kjer sva v miru prespala. V sen naju je zazibal močan veter, ki je Krištofa spremenil v zibelko.

V ne preveč ranem jutru sva nadaljevala do Loreta. Ob iskanju parkirišča sva naletela na nekakšen spomenik, odsluženo letalo akrobatske skupine »Frecce tricolori«. Parkirala sva na lepo urejenem PZA- ju z vso oskrbo, WC-ji in tušem 43.441559 13.614790. Celodnevno parkiranje stane 12 €, dve urno, katerega sva tudi sama izkoristila pa 2,50 €. Največja znamenitost mesta je vsekakor lepa katedrala. Mesto na splošno ima močan verski pečat, nekakšna mestna in bolj komercialna verzija Brezij, bi se lahko reklo. Na kar nekaj krajih si lahko ogledate stalno razstavo jaslic.





Netipično za naju, nemorjeljubca, sva se podala prav do njega. Ob obali sva se zapeljala skozi Ancono do Senigallie. Obala naju ni prepričala. Zavila sva nazaj v notranjost proti Corinaldu. Ko sem videl Štrokove in Mojčine fotke tega mesteca, sem bil odločen, da ga ne smeva izpustiti. In nisva obžalovala. PZA pod mestom 43.64703 13.04917 sva si izbrala za začasno domovanje. Zvečer sva se povzpela v mesto in se sprehodila po slikovitih uličicah.





Dopust se je pričel iztekati. Le še umirjena pot do doma je bila pred nami. Pred njo pa še eno mestece, Mondavijo, ki sva ga izbrala za slovo od Marcheja. Še zadnjič naj napišem: nič posebnega, pa vendar vredno obiska. Verjetno bi lahko našla cel kup takšnih mest, a dopusta je vedno premalo. Pa kljub temu je bilo lepo!



 
Pot domov sva malce raztegnila. Časa sva imela še nekaj dni in zakaj bi hitela. Tudi višje ob obali, v okolici Ravenne nisva našla nič, kar bi naju sezulo. Zato sva prenočila v preverjenem Comacchiu 44.69120 12.18521. Večerni sprehod čez »tromostovje« in ob kanalih meglenega mesteca nama je dobro del.



Nov dan se je pričel z gosto meglo, pravo nasprotje zadnjih dni. Šele blizu Benetk naju je obsijalo sonce. Boljše volje sva nadaljevala do Caorla in popoldne preživela na ležalnikih na PZA-ju 45.60590 12.88584, večer pa na spokojnih ulicah in valobranih slikovitega mesta. Do sezone je še daleč in zaenkrat je v njem več domačinov kot turistov.

Prezgodaj je še bilo, da bi šla naravnost domov. Nadaljevala sva ležerno, kot sva se v zadnjih dneh navadila. Mimo naju so spolzel Gradež, v Palmanovi sva dokupila zaloge, nekaj tudi za domov, se zapeljala skozi Trst in do večera prišla na terase v Izolo. Spokojen večer se je prevesil v hrupno noč. Proti jutru je pričel po strehi Krištofa škrabljati dež, ki je pregnal hrupno mladež izpred hangarja. Jutro je prišlo mirno.  

Hladen tuš, po vsem gostoljubju v Italiji, kjer na avtodomarstvo gledajo drugače kot pri nas, sva doživela na koncu. Dopoldne sva nameravala preživeti ob sproščanju v bazenih v Strunjanu. A kako z avtodomom sploh priti do bazenov? Takoj za krožiščem na koncu Strunjanskega drevoreda, ko zapelješ proti Krkinem zdravilišču stoji znak, ki pove, da avtodomarji tam nismo zaželjeni. Spoštujem, čeprav ne razumem, da nas ne marajo gledati na makadamskem parkirišču ob kopališču. A zakaj se z avtodomom, kot njihov gost, ne smem pripeljati na hotelsko parkirišče. Tega si ne znam razložiti. Sem nor jaz, ali je kdo drug?

Le upam lahko, da naslednji premor ne bo tako dolg, kot je bil zadnji. Že čutim tisti nemir, ki naju vleče od doma. Upam, da bom kmalu spet kaj zapisal.



Do takrat pa ne pozabite, Metlca vas gleda!




Malo statistike, da ne pozabim kako se računa:



Prevozila sva malce manj od 2.000 km,

za gorivo sva porabila: 210 €,

parkirnine in PZA: 21 €,

vstopnine: 31 €,

drobna razvajanja, hrana in pijača (ko je pošla zaloga domačih dobrot): 150 €

 

18 komentarjev:

  1. Fantastic, kot že mnogkrat, lepo.
    Pozdrav. Dare

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Dare. Saj veš iz lepega se da lepo naredit ;-)

      Izbriši
  2. Lepo!

    V San Leo pa ni šlo, a ne? :)
    Nas je gajstna policistka z avtom pospremila iz mesta, čeprav smo bili že skoraj na PZAju. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. V San Leu sva bila prikrajšana za vožnjo po ozkem labirintu :-( Že pri trgovini spodaj je bil znak in ko sva razmišljala kaj narediti, naju je kar priletna trgovka napotila na BUS parkirišče. Mogoče je pa to mama od ta gajstne policistke :-)

      Izbriši
  3. Uau! Noro lepe fotke (najlepša je Vlasta!!!)
    Hvala, da si me spet spomnil na Spoleto. Če bi morala izbrat najlepšega od vseh v tem delu Italije, mi je bil Spoleto res "top".
    Mogoče, ker smo imeli tam krasno vreme in se je bilo lepo sprehajat tam okoli akvedukta (saj je akvedukt, ne?).
    V Leo smo sicer mi šli z AD, a kaj, ko smo imeli tako meglo in dež, da mesta skoraj nismo videli...
    Aja, pa Marche je množinsko ime, kot npr. nemške marke :) Torej, sta bila v Markah in ne v Markeju :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Mojca, jaz tudi pravim, da je Vlasta najlepša :-)
      Spoleto je res nekaj ...... ampak saj je tam dol skoraj vse. Akvedukt je res mogočen, žal mi je, da si nisem vzel več časa in se spustil pod njega. Pogled od vznožja, širokokotni objektiv, ta prava svetloba... to bi bilo skoraj sanjsko. Je že na seznamu želja ;-)
      Škoda da San Lea niste doživel v lepem vremenu, je tudi nekaj posebnega. Tako, žepno mestece.
      Hvala za opozorilo! Samo ni mi čisto jasno tisto z nemškim makram. Leta nazaj sem bil zelo vesel če sem imel množino mark, zdej si me pa razočarala, ko si mi povedala, da je ena marka ravno tako množina. ;-) :-)

      Izbriši
  4. Z začetno trditvijo, da ti ne gre, si hotel samo pritegniti pozornost, kajne Robi. Ni potrebno, saj že vnaprej vemo, da bo super, ampak si spet presegel samega sebe. Čudovit zapis in še lepši posnetki. Človek kar ne more verjeti, koliko lepot se skriva v mestecih, ki sa na daleč zdijo nevredni ogleda. Super, težko čakam nadaljevanje ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zdenka, ti me čisto preveč poznaš in me potem tako javno razkrinkaš...
      Hvala za komentar, ampak dokler me hvališ ti kar komentiraj :-)
      Dostikrat res ne vemo koliko lepot nas obkroža. Skorajda vsako mestece ali vasica je vredna tega, da se vsaj sprehodiš skoznjo, če že ne kaj več. Kot vedno je problem le v času.

      Izbriši
  5. krasen potopis .... človeka kar vabi na pot :-) v pomlad, med rožice in zelenje

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala! Začaran krog s temi vabili, ane. V Umbrijo sta vidva povabila naju, midva vaju...

      Izbriši
  6. Robi, kot vedno tudi tokrat - za vse tiste ki smo ostali doma je opis kot da sami potujemo po vseh teh mestecih! Seveda so spomini na Toskano spet privreli na dan! Seveda je Vlastina fotografija kot grofica med vsemi temi gradovi.......... Še dolgo potujta, mi bomo pa brali in uživali!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Cvetka, zmenjeno.
      Ko gledaš te gričke, ti Toskana res kar sama po sebi pride na misel. Veliko je podobnosti.

      Izbriši
  7. Malo sem zabluzila, se vidi, da sem pisala vsa zaspana.
    Nemške marke niso množinski samostalnik ... Hotela sem napisati, da se pač reče "Marke"...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj sem razumel, samo mal sem se moral pohecat. Je pa res, da je tole zame že mal višja stopnja in se pri pravilnem pisanju - izgovorjavi malo zgubim.

      Izbriši
  8. Hoo ho, srce Italije, jebentiš, res se vidi da sta uživala, kakopak mi pa tudi, ko smo se slinili zraven. Bosta kmalu postala eksperta za Italijo, mašinca, kar tako naprej, da meni ne bo treba v paketu z miško cele večere ždeti pred ekranom. :)
    Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja če je to srce Italije, potem lahko rečem, da je italijansko srce polnilo slovenski duši :-)
      Italija nama počasi in vztrajno leze pod kožo. Ti/vi ste daleč pred nama. A bistvo je, da vsi uživamo.
      Pozdrav nazaj!!!

      Izbriši
  9. Ejga prijatu, sem ostal spet brez besed. Lepoooooooo....

    OdgovoriIzbriši