petek, 03. julij 2015

Nemška Romantična cesta

Sediva v kampu za mizo, sonce naju končno prijetno greje. Vlasta se je potopila v napeto kriminalko, jaz pa poskušam strniti vtise potepanja. Tokrat to počnem po starem. Pred mano je blok in po njem pišem, prečrtavam, podčrtavam… Kdo ve kolikokrat bom, med prepisovanjem doma, še vse skupaj popravil in spremenil, preden bo zaživela nova objava na blogu.

Naslov naju je že izdal. Po lanskoletni dolgi poti na sever sva se letos odločila, da bova manj vozila in več uživala. Izbrala sva Romantično cesto, ki sva jo pred desetimi leti prevozila z motorjem. Mesteca ob njej so na naju naredila velik vtis. Pozitiven, se ve! Takrat sva porabila slab teden. Tokrat sva si vzela dvakrat toliko časa. Bilo ga je dovolj za vse. Mirno popotovanje, raziskovanje, uživanje… Na koncu vsakega dopusta pa itak rečeš: »Še kak dan bi se prilegel.« Z izjemo prvega in zadnjega dne, sva dnevno prevozila le nekaj deset kilometrov.

Kaj naj pišem o mestih posejanih ob Romantični cesti in o njej sami. O vsem je že toliko napisanega. Zato tokrat ne bom na dolgo opisoval, kaj vse sva doživela. Naj vas z nama popeljejo fotografije.  

Sprašujem se, po čem si bova najbolj zapomnila to popotovanje. Odgovora ne najdem. Toliko lepega in prikupnega sva videla in doživela, da se ne moreva odločiti. Zagotovo je največji vtis na naju naredil Rothemburg. A o tem kasneje. Gremo lepo po vrsti…

Na poti na začetek Romantične ceste sva se najprej zaustavila v Altöttingu, Bavarskem romarskem središču, znanem tudi po tem, da se je v njem rodil, sedaj že upokojeni papež.




Jutro sva raztegnila dolgo v dopoldan. Po parkirišču ob robu mesta se je izgubljeno sprehajal starejši možak. Malce, kolikor mi je indijanska nemščina dovoljevala, smo poklepetali. Zaupal nama je, da sta z ženo veliko prepotovala z avtodomom. Sedaj pa hudo bolna leži v bližnji bolnici… On pa tava po parkirišču in blizu nje čaka, da bo čas obiskov… Kako rad bi mu rekel kakšno vzpodbudno besedo, pa se mi je zalomilo. Premalo poznam njegov jezik, da bi ga lahko tolažil. Več kot nekaj puhljic nisem spravil iz sebe.

Pri Burghausnu sva se vrnila v Avstrijo in ob Innu prispela v Braunau.




Vedno bolj vroče je bilo, termometer se je povzpel preko 30°, midva pa sva nadaljevala do baročnega bisera Schärdinga. Pisane hiše so bile uvod v vse, kar naju je še čakalo.


Dom sva vozila s sabo, dvorišče pa sva našla dober kilometer iz Passaua, na PZA-ju ob mirnem rokavu Donave. Kljub temu, da je bil večer prijetno hladen, sva zavidala racmanu, ki se je hladil v vodi.


Dopoldan sva se »sprehodila« dober kilometer daleč v center Passaua. Rekel sem, da ne bom preveč pisal, pa ne zdržim. Passau je mesto trojk. Leži na sotočju treh rek, na meji med tremi državami, v njem so trije zvoniki mogočnih katedral…




Popolnoma neuradno: morda sva odkrila pravi razlog za papeževo upokojitev, oziroma s čim se sedaj ukvarja ;-)


Popoldan sva nadaljevala do Regensburga. Vrvež v mestu in okolici je bil presenetljivo velik. Kasneje sva ugotovila, da imajo ta vikend velik bolšji sejem, zaradi česar sva s težavo našla prostor za prenočevanje. A sva uspela.







Po ustaljenem ritmu: ogled mesta dopoldan, popoldan pa premik, sva ob glavnem kanalu Donave zaključila dan ob jezeru Roth. Vročina naju je ubijala, midva pa sva jo ubila s skokom v ne preveč privlačno čisto vodo jezera. Zvečer sva preštevala ladje, ki so plule preko ene od številnih zapornic na kanalu.


Dopoldan sva preživela na najbolj severni točki najinega popotovanja. Bamberg, imenovan tudi Nemške Benetke, je vsekakor vreden obiska. PZA je nekoliko preveč (za pešačenje) oddaljen od centra mesta, zato sva našla primernejše parkirišče v senci gozda in se sprehodila po mestu, na koncu pa obsedela na glavnem trgu in uživala v okusu klobasic v žemlji.



Obrnila sva proti jugu. Kaj hočemo, tja spadamo! Šalo na stran. Prespala sva v Dettelbachu, tik pred Würzburgom, kamor sva se zapeljala v torkovem dopoldnevu.

Pozdravljena Romantična cesta!

Pred nama je bilo dobrih 400 km čistega uživanja ob potovanju po slikovitih mestecih in pokrajini.

Začela sva z Würzburgom, enem od večjih mest ob NRC. Mesto je slikovito in polno zanimivosti. Za najin okus pa morda malce preveliko. A to nama ni pretirano pokvarilo prijetnega vtisa o njem.






Popoldan sva zapeljala še malce proti zahodu do Wertheim village outlet centra. Po trgovinah sva se le sprehodila in se nasmihala ob »popustih«. To pač ni za naju! V bližnji karavaning trgovini, pred katero je tudi ogromen in dobro zaseden PZA, sva pustila slabo stotko za opremo, ki sva jo potrebovala (si jo želela) v Krištofu.

Nekaj dneva nama je še ostalo in megalomanski PZA, tik nad avtocesto, nama nekako ni sedel. Nadaljevala sva do veliko manjšega, zgolj za nekaj avtodomov velikega, v mestecu Tauberbischofsheim. Ime komajda znam prepisati, kaj šele izgovoriti.

Ležeren in še vedno zgolj prijetno topel dan (vročina je popustila) nama je minil med popotovanjem skozi »heime«:

Tauberbischofsheim




Bad Margentheim


in Weikersheim



Do večera sva prispela v Rothenburg. Veličastno, dobro utrjeno mesto sva zagledala že od daleč. Skorajda bi se ga lahko dotaknila. A naju je prevaralo. Do njega sva morala preko globeli in nato strmo navzgor. Ker nama je že prvič sedel v srce, sva se odločila, da v njem ostaneva dve noči.

Rothenburg je tisti biser, ki bi ga lahko označila za najlepšega. Predalčkaste hiške, so naju vrnile v otroštvo, v čas pravljic. No, v otroštvo sem je vrnil že kak dan prej, ko sem se spet po dolgem času lotil nutele kar z žlico. Ne vem, če mi pri tem niso pomagali škratje. Nekam hitro je bil kozarec prazen…





V čas otroštva te lahko povrne tudi kip vojaka na ulici (mimogrede, imel je večje brke kot jaz) ali pa kolo oblečeno v pleteno »obleko« živih barv.



Ponoči je pričelo deževati in prebudila sva se v hladno jutro. Temperatura se je spustila na slabih 15°. Zalogo kratkih hlač in majic sva pomaknila na dno omare in presenečeno ugotovila, da je toplih oblačil bolj malo. Vsaj za temperature, ki so naju spremljale v naslednjih dneh. Če bi v trgovinah še prodajali »zimsko robo«, bi si Vlasta zagotovo kupila bundo. Nekaj fotografij nižje (pohod nočne straže) je dokaz, da si je pomagala z rokavicami, ki so stalno v mojem foto-nahrbtniku. »Hvala Robi,« ker jih nikdar ne daš iz njega ;-).


Deževen dan naju ni zaustavil. Z dežniki sva naredila krog po mestu, le fotoaparat je spokojno čakal v Krištofu. Vlasta pa si je, tako kot večji del potovanja, dala duška z mobitelom in naredila dovolj posnetkov, da se je oglasila na Facebooku.

Prijaznejše vreme, vsaj brez dežja, naju je zvečer spet zvabilo v mesto. Bolj po sreči, kot po pameti, sva naletela na obhod nočne straže. Trobljenje stražarja naju je privabilo pred mestno hišo in od tam na potikanje po slikovitih ulicah, začinjeno z zgodbami o življenju v mestu leta nazaj.




Jutro je bilo bolj prijazno, kot dan poprej. Samo toplo bi bilo lahko bolj. Še en dooolg sprehod po mestu, ki se je zavlekel v pozno popoldne.




Drugič, tretjič, ali pa nevemkarerič, sva okusila lokalno sladico »schneeballen«. Po okusu spominja na naše »flancate«, le da ima obliko krogle. Okus – božanski.



Izkoristila sva koncert na mestnem trgu in se, medtem ko ni bilo mase turistov na stopnicah, povzpela na stolp in na mesto pogledala še iz ptičje perspektive.






Poslovila sva se od Rothenburga in odšla do dobrih 30 km oddaljenega Dinkelsbühla. Kljub »veliki« razdalji počitka med vožnjo nisem potreboval. Nov PZA stoji tik ob pokopališču. Zarotniško sem se nasmejal. Dostikrat sva že naletela na veliko parkirišče, ki bi bilo povsem ugodno za spanje. Le ob pokopališču je bilo. Vlasta me je vedno prepričala, da kraj ni ravno najbolj primeren. Tokrat ni poskušala.







V Nördlingen sva prispela še ravno pravi čas, da sva ujela odprto pisarno turističnih informacij.

»Kaj se danes dogaja pri vas,« sva povprašala.
»Ta vikend nič. Na žalost,« naju je razočaralo prijazno dekle.
»Pa nič,« sva si mislila in obhodila mesto, pred tem pa še izkoristila wi-fi povezavo v lokalu s pregrešno drago kavo.

Proti večeru se je ta nič spremenil v koncert lokalne godbe. Midva sva bila zadovoljna.




Kot sva bila že vajena, razdalja do naslednjega mesta ni presegla 50 km. Donauwörth sva pred leti, kdo ve zakaj, obšla. Tokrat te napake nisva ponovila.





Mirne duše pa bi lahko to storila z Augsburgom. V njem sva prvič videla skorajda vse, vsaj tisto kar naju je zanimalo, vključno s Fuggerajem. Priznati pa moram, da nisva ljubitelja večjih mest, kar Ausburg vsekakor je, sploh pa po vtisih iz prikupnih mestec, ki sva jih obiskala v zadnjih dneh. Svoje je dodala še nevihta, ki naju je dodobra namočila. Morda sva bila tudi zaradi tega malce krivična, a mesto nama ni sedlo.


Čeprav sva potovala počasi, sva se neusmiljeno približevala koncu. Časa pa je bilo še nekaj. Landsberg am Lech je bilo eno od zadnjih mest. Ponavljam se že. Ampak tako kot vsa, prikupno in očarljivo.

Prespala sva na velikem parkirišču, nedaleč od centra, v sklopu katerega je tudi PZA.


Noč je bila mirna. Proti jutru sem se zbudil prej kot običajno. Premišljeval sem, kako izrabiti dneve, ki so nama še ostali. Ukvarjal sem se že z idejo, da bi se za kak dan vrnila v Rothenburg in se ga v miru naužila. Ko sva kasneje skupaj z Vlasto premlevala kam, sva se raje odločila, da nadaljujeva proti domu. Ve se, kdo je šef. Rothenburg in še katero od mestec pa vpiševa na seznam želja za eno od božičnih potovanj.

Božič v teh krajih mora biti nekaj čudovitega…

Malce sem zataval, pa saj ste že vajeni. Landsberg ob Lechu je še eno od mest, ki jih ne kaže zgrašiti. Zakaj? Ne vem! Prikupno lepo je!








Schongau je kar nekaj manjši, a zato nič manj  zanimiv. Morda tudi zato, ker sva prebrala Pötzschovi knjigi Rabljeva hči ter Rabljeva hči in črni menih. Zgodba se namreč odvija prav v tem mestu in zanimivo je bilo hoditi po ulicah, ki so opisane v popolnoma drugem času.



Zadnjo noč in dan na NRC sva preživela v ACSI-jevem kampu v Rottenbuchu. Kljub ležernemu tempu nama je godilo, da sva dan preživela v mirnem posedanju.

Pa smo spet na začetku. Vlasta še vedno bere, jaz pa zaključujem s pisanjem. Vlasta je odložila knjigo, jaz pa svinčnik. Kar se bo zgodilo od tu naprej, bom dodal kasneje.

Dolga debata o vsem, kar sva doživela. Lepo je bilo, sva se strinjala. Že prej sva se odločila, da zaključek NRC izpustiva, ker sva bila ob gradovih Ludvika Bavarskega in Füssnu že tolikokrat, da si to lahko privoščiva.

Raje sva se odločila za Bad Tölz, mimo katerega sva se do sedaj le vozila. PZA leži ob reki Isar, dobrih pet minut peš od mesta. Presenetljivo poln je bil, morda je bil temu kriv prihajajoči vikend? A tako kot na celem potovanju, sva z lahkoto našla prostor zase.










Še preden sva dokončno zapustila Nemčijo, sva se s pomočjo dobre družbe odločila, kaj bova počela zadnji vikend dopusta. Zapeljala sva na avtocesto, ki sva se je zadnjih štirinajst dni spretno izogibala. Poslovila sva se od Nemčije in se mimo Salzburga in Beljaka pripeljala na našo zemljo. Najprej sva računala, da se bova odpeljala naravnost v Belo krajino. Ker pa sva imela zadosti časa, sva se kljub temu oglasila doma in Krištofa razbremenila odvečne prtljage.

Glavni del dopusta se tu zaključi. Prav je, da vikend ločim od tega potovanja.

Kako je bilo? Kot vedno – lepo. Samo to bi dodal. Če bi se še enkrat odpravljala na to pot, bi šla v obrnjeni smeri. Od lepega, na še lepše. Kakorkoli že!

Navada je, da dodam suhoparno statistiko:

-          v 15 dneh sva prevozila okroglih 1.800 km
-          za gorivo sva porabila 160 €
-          za PZA-je  43 €
-          za kamp 17 €
-          hrano sva pospravila iz domačega hladilnika, nato pa dopolnila zaloge s 250 €
-          drobne (ali velike) razvade – kar nekaj, a ne preveč ;-)

Zaključek dopusta je dopolnil prijeten vikend v dobri družbi ob Kolpi. Roštilj, vključno s palačinkami, kopanje v sicer ne ravno topli Kolpi, debata o tem in onem, opazovanje štorkelj…





Zagotovo sem še kaj pozabil. A kdo bi se sekiral. Bistvo je, da smo se imeli lepo. Vse skupaj je vredno ponovitve!