Poldnik in Kamniti lovec

Počitnikovanje sva letos razdelila preko celega poletja - več kratkih in pogostih premorov. Kot sedaj kaže, bova tudi v prihodnje storila enako. Dober občutek je, ko se vrneš s kratkega dopustovanja, pred tabo je le slab mesec pustega delovnika in spet greš na dopust. 

Le cilji ne smejo biti preveč oddaljeni. Za avgustovski del sva tako izbrala pohajkovanje po Julijcih in kolesarjenje pri sosedih. 

Danes počivava po prvem (pohodniškem) delu. Malo naju je v to prisililo vreme. Neverjetno, v tako lepem poletju sva spet zadela dež. A če sem popolnoma iskren, mi premor godi. V zadnjih dveh dnevih sva se dvakrat povzpela preko 2.000 metrov visoko in obakrat krepko grizla v kolena in noge imam danes malce težke...

Težko zdrživa doma več kot je potrebno, zato sva že v petek tik pred večerom zapeljala do Belopeških jezer in za las ujela z večernim soncem osvetljene vrhove Julijcev.

Jutro je bilo hladno. Midva sva bila na dopustu, truma pač ne. Zanimivo - kljub vsem vročinskim valom, sva letos še na vseh popotovanjih kurila.

Za vzpon na Poldnik, ki mu pravijo tudi Kopa, Picco di Mezzodi, Mittagskogel, naju je že pred časom, v svojem blogu navdušila Mojca.  Hvala Mojca, dobra izbira!

V večini prebranih opisov poti na vrh Poldnika je veliko govora o razgledih, ki si jih deležen že po poti, da o cilju sploh ne govorim. Res lepo in vredno truda, čeprav je za nagrado potrebno premagati dobrih 1.200 metrov višinske razlike in dobesedno gristi v kolena slabe tri ure. Pot se praktično ves čas ne poravna, ampak iz strme prehaja v bolj strmo, dokler v zadnjem delu ni potrebno vključiti pogona na vse štiri. A razgled in občutek zmage je vreden vsake kapljice znoja...

Spust nazaj, do dveh nebeško modrih očesc v zavetju Mangarta ni dosti lažji kot vzpon. Trudne noge so nesigurne, ostareli sklepi pripovedujejo svojo zgodbo...

Novo hladno jutro, veliko vlage, pa kljub temu lepo. Noge so bile še malce "telečje" od včerajšnjega vzpona, a po nekaj korakih okoli Krištofa sva bila pripravljena na nov dan. Zapeljala sva se skozi Trbiž do spodnje postaje gondole na Višarje. Ne, ne! Res naju je čakal še en podoben vzpon kot včeraj. Na gondolo pa ne greva!

Po romarski poti sva se pričela vzpenjati proti Višarjem. Nisva bila edina. Bila pa sva edina, katerima je po priporočilu na hribi.net, bingljala čelada na nahrbtniku. Nič zato, glava je le ena! 

Pred Višarjami sva zavila v levo, proti Kamnitemu lovcu in po dveurnem vzponu, podobnemu včerajšnjemu, sva v zavetju kapelice pomalicala. 

Pohodniki, ki se od gondole do kapelice še niso orosili po čelu so z nejevero gledali dva prešvicana prestradanca. Nekaj sva jih v manj kot četrt ure ujela, ko so se ob poti basali s sendviči. 

Pot na Kamnitega lovca je v zgornjem delu manj strma, le tik pod vrhom je potrebno nekaj deset metrov višine premagati s pomočjo jeklenic. 

Čelada? Če bi šel še enkrat gor, pa če bi bil spet edini, ki jo nosim, bi jo. Zadnji del je zelo krušljiv, po poti je vse polno "sandalčkarjev", ki se ne zavedajo kako nevarno je proženje kamenja... A vsak po svoje! 

Vrh je bil veliko bolj oblegan kot Poldnik. Svoje je verjetno naredila nedelja.

Nazaj grede sva naredila tistih nekaj korakov do Višarij. Okoli cerkvice, predvsem pa po terasah gostišč je bilo tako kot na mravljišču. 

To ni za naju. Umaknila sva se malce stran, legla v travo in se odpočila pred spustom do Krištofa.

Nama ni šlo tako hitro, kot padalcu. Uživala pa sva vseeno, sploh takrat, ko sva sezula gojzarje.

Vrnila sva se do Belopeških jezer. Trume vikend obiskovalcev so bile že dolgo na poti domov, tako da sva z lahkoto našla miren kotiček za prenočevanje.

Le s počitkom in uživanjem na soncu sva se uštela. Jutro je bilo oblačno in Mangart s svojimi spremljevalci se je skril v oblake. 

Midva pa v Krištofa in proti domu...