torek, 29. september 2015

Gusti di Frontiera

Kaj dosti ne morem pisati. Vtise sta strnila že pobudnika preživetega vikenda. Od preizkušanja vse mogoče hrane pa imam še sedaj mastne prste in mi preveč spodrsavajo po tipkovnici, da bi lahko spisal kaj več ;-) 

Doživetje mešanice okusov iz celega sveta na ulicah Gorice je dogodek, ki ga ne gre zamuditi.



















 
 Preobilno naložene trebuhe smo v nedeljo masirali ob morju.



Malce drugačen, a prijeten vikend je za nama. Midva pa bi ne bila midva, če ne bi že težko čakala novega...

četrtek, 24. september 2015

Babici sta šli na jug

Kakopak ne sami! A kdo sta ti dve babici? Vlastina mama in tašča, ali moja mama in tašča? Nerešljiva uganka...

Po letu premora sta si zaželeli morskega zraka, midva pa tudi že toliko časa nisva bila na Hrvaškem, da sva pozabila zakaj tja ne hodiva. Zadnji dnevi septembra so nas pognali malo bolj proti jugu. Do Zatona, kjer je sonce še toplo in morje primerno za namakanje. 


Krištof je pripravljen sprejeti štiri popotnike, v vodoravnem položaju pa je prostora le za dva. 


Zato smo za babici najeli mobilno hišico, nama pa so v kampu namenili sosednjo parcelo. Tako smo lahko nadzirali drug drugega.


Morje je bilo res še primerno za kopanje, za namakanje pač ne. Pa kaj zato! Dan se lahko izkoristi tudi  drugače. Recimo s sprehodom do Nina...












... tudi do Zadra smo se zapeljali, poslušat morske orglje. Moja mama, ali pa je bila to Vlastina tašča - spet ta dilema, se je odločila, da v tako lepem mestu ne morejo biti po pločniku kar tako postavljeni eni betonski kvadri. Ne in ne! Enega se je lotila, a so ga premočno pričvrstili v tla. 

Preostanek popoldneva smo, namesto blagozvenečih orgelj, poslušali razglašeno vzdihovanje obiskovalcev Zadarske urgence...

Ker je bila babica v kolikor toliko dobri oskrbi in v dobri družbi (babica 2) sva z Vlasto na hitro pobegnila do rive.




Vrnila sva se ravno pravi čas, da mi je zdravnik razložil, da brez operacije zlomljenih kosti ne bo šlo. Ampak, v njihovi bolnici so vsi termini polni...
 
Dopusta je bilo konec. Kdo ve zakaj je dobro, da nama tudi takrat ko se odločiva za uživanje na morju to ni dano. En razlog mora že biti!
 
Namesto vijuganja po Jadranski magistrali smo pohiteli po avtocesti naravnost pod vojaški šotor pred Jeseniško bolnico, kjer so našo Begunko sprejeli odprtih rok.
 
Opomba za nepoznavalce: mama je prebivalka Begunj, torej je Begunka.
 
Ooooo kakšno srečo sem imel. 2 x sem jo prepeljal čez mejo, pa nas niso pogruntal. 
 
Samo ne okol govort ;-)
 

četrtek, 03. september 2015

Z biciklom na Vršič, po Furlaniji in Koroški



Prvi del avgustovskega dopusta sva preživela v hribih, deževen torek z Mari in Nino v ledeni jami, zadnji del pa sva namenila kolesarjenju.

Dolgo me je že vleklo na Vršič, a se vzpona nisem upal lotiti. Tisti, ki resno kolesarite in morda prebirate moj blog, ste se pravkar zagotovo nasmejali. Morda je celo kdo zaradi smeha padel s stola… Počakal bom, da spet pridete k sebi, da boste lahko naprej brali.

Naj v bran povem, da nisem dober in s kondicijo nabit kolesar. Nikdar se s tem ali kakšnim drugim športom nisem resno ukvarjal. Vedno pa sem malce migal. Tako, za svojo dušo. Zato mi je vzpon na Vršič predstavljal resen zalogaj. Lotil sem se ga z mislijo: »Če ne bo šlo, se bom s sklonjeno glavo spustil nazaj v dolino.«


Krištofa sva parkirala v Kranjski gori. Vlasta je ostala v varnem zavetju doline in mi na daleč nudila moralno podporo. Zagrizel sem v jabolko, treba ga bo pojesti…

Mimo Jasne in do prvih serpentin je šlo kot za šalo, potem pa me je prehitelo dekletce na specialki. Ne da sem pomislil da stojim… Zazdelo se mi je, da vozim rikverc. Morala je padla nekam globoko v temelje ceste pod mano.

Vzpon mimo Mihovega doma je bil novo presenečenje. »Kdor je postavil cesto pokonci, naj jo prosim spusti nazaj,« sem prosil in se spraševal: »A mi je treba tega?« Pa šele na začetku sem bil.

Skozi serpentine sem vozil približno enako hitro, kot pred leti z avtobusom. Tudi »švical« sem približno enako. Le razlog za to je bil popolnoma drugačen.

Malo pred Kočo na gozdu me je vzpodbudil zbledel napis na cesti: »Ne se šparat!«
»O ti mater! A imaš občutek, da se šparam? Neeee… Na škrge diham!!!«

Nisem bil hiter, vztrajen pa. Vedno lažje je šlo, vse bližje cilju sem bil… Še en šok na vzponu mimo parkirišča od koder lahko pogledaš Ajdovsko deklico in Prisojnikovo okno. Prepričan sem bil, da cesto poznam, pa se mi je postavila pokonci tam, kjer tega nisem pričakoval. Nasprotno pa sem nekaj delov, ki so me skrbeli, prevozil z lahkoto.

V družbi neštetih kamnitih možicev sem zajel sapo in pretegnil noge.


Pravila TNP-ja prepovedujejo marsikaj, počitka pač ne. Hvala bogu!


Potem pa kar naenkrat: 23, 24, še kratek vzpon in bil sem na vrhu. Je to sploh res? Pozabil sem na krize po poti in za trenutek mi je bilo kar žal, da sem že na cilju. No, res samo en trenutek.


Ponosen, kot le kaj, sem poklical Vlasto in ji sporočil, da sem zmagal. »A že? Nisem še pregledala vseh štacun!«
Spusta se praviloma bojim bolj kot vzpona, tokrat pa sem se pognal navzdol. Denarja za dopust ni bilo na pretek in moral sem preprečiti katastrofo ;-)

Saj se hecam, Vlasta je tako šparovna, da hodi v trgovine kot v kino. Samo gleda, zapravlja pa bolj malo.

Dobršen del popoldneva je bil še pred nama. Lotila sva se ga ležerno – kavica v Zelencih, sprehod čez tržnico v Trbižu, nato pa po Kanalski dolini do Venzona. Kam pa naj bi šla? ;-) Večerni sprehod po ulicah »najinega« mesteca, potem pa v flike. Jutri naju čaka dolg dan.




»Rana ura, zlata ura,« je zelo lep rek. A midva se ga ne drživa vedno. Pravzaprav bolj poredko. Tako je bilo tudi tokrat. Naspala sva se, užitkarila ob kavi, šele potem pa se podala na iskanje kolesarske poti Alpe Adria, ki povezuje Salzburg in Gradež. Zvedela sva, da v tem delu kolesarska pot še ni dokončana. Tako sva morala del poti prevoziti ob stari magistralki. Kar pa ni problem, saj so Italijani zgradili široko cesto in ob njej še dober meter asfaltirane bankine. Prav priročno za kolesarjenje.


Malce pred Resiutto sva naletela na starega »Omčka« ki je že davno preživel svoje najboljše čase. Kvaliteta, ki kljubuje vsemu, tudi pod podrto streho…


Ob izteku Rezije v Kanalsko dolino se začne čista poezija. Za začetek prijetno mestece Resiutta…


… Od tod naprej pa kolesarska pot, kot si jo lahko le želiš. Kolesarjenja sva se lotila preračunljivo. Začela sva nasproti množici kolesarjev. Pot se je ves čas kar konkretno vzpenjala. Ne preveč, toliko da se ti orosi čelo pa le. Zato pa sva nazaj grede spet občutila veter v laseh - bolj Vlasta kot jaz. Ves čas naju je spremljala slikovita pokrajina, vozila sva iz mostov v predore, nazaj na mostove…



… Po dolini se ves čas prepletajo tri poti: kolesarka, stara cesta in avtocesta.


V Chiusaforteju so staro železniško postajo predelali v počivališče. Mešanica nostalgije in moderne dobe.





Vleklo naju je naprej in naprej. Kazalci na uri pa so nama v Pontebbi dopovedali, da je čas za vrnitev. Moderno opremljen palček nama je s curkom vode nakazal kam naj greva: nazaj navzdol. Še dobro, da sva ga ubogala. Gor in dol se je nabralo slabih 80 kilometrov. Je čudno, da sva bila v Venzonu kar konkretno utrujena?


Jutro sva še bolj raztegnila, kot prejšnje. S Krištofom sva se odpeljala do Pontebbe in nadaljevala tam, kjer sva dan pred tem končala. Ubrala sva preverjeno taktiko. Navzgor do Žabnic in uživaški spust nazaj. Potem pa s Krištofom na Koroško, do Beljaka, kjer smo se ob Dravi dobili z Marijo in Andrejem

Berlin, ki sta ga pred kratkim obiskala, je bil prva in glavna tema ta večer in večino naslednjega dne, ki smo ga preživeli ob Dravi. Na kolesu, seveda.


Popoldan pa smo se shladili v Ressnigu, kjer se nam je pridružila še ena vesela druščina: Icko & Co

Prijeten zaključek prijetnega dopusta v dobri družbi. Bi si lahko zaželela več?