Velikonočno kolesarjenje na obali

Čeprav letos malce zgodnja, je velika noč prebudila naravo. Vse je ozelenelo in zaživelo.

Topli dnevi so bili kot nalašč za prvi letošnji kolesarski izlet. 

S kraškega roba sva se spustila do Dekanov, s štirih presedla na dve kolesi in zapeljala po Parenzani.

Nisva midva krivca, da je bil sod prazen, on pa ne razlog, da sva že pred Strunjanom obrnila nazaj proti Dekanom. Za prvič sva imela dovolj. 

Skozi Milje in Trst, kot se je le dalo blizu morja, sva zapeljala do Julie in ravno še ujela zadnje sončne žarke.

Zjutraj spet na kolo. Prvi metri so bili malce boleči. Najini sedali (po domače - riti) še nista bili popolnoma sinhronizirani (po domače – utrjeni) z nosilci sedal (po domače – sedežema koles). A po nekaj minutah je bilo že bolje. Po neprometni cesti sva se zapeljala do mostu čez Sočo in potem ob njej do naravnega rezervata na otoku Cona.

Naredila sva kakšen kilometer manj kot prejšnji dan, nato pa s Krištofom nadaljevala po Goriškem. Po ozkih cestah skozi Cormons, Corno di Rosazzo in Oleis sva uživala v podobah gričkov poraščenih z vinogradi, med njimi pa posejanimi hišami, cerkvami, samostani… V beležko sem zapisal: »Obvezno se vrnita jeseni! To bo raj za fotografiranje.«

Dan nama je tekel, kot prepeva Iztok: »Nikdar v življenju ne hitet, bohvari, pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari, lepe reči morš guštirat na lahno...«

Odločila sva se, da bova dan zaključila v Čedadu. A bolj ko sva se mu približevala, bolj so bila parkirišča polna avtodomov. Malce sem že razmišljal o rezervnem planu, za katerega v tistem trenutku še nisem popolnoma vedel kakšen je. PZA, kot sem se bal, poln! A včasih imava tudi malce sreče. Medtem, ko sem obračal, so Vlasti padli v oko trije odhajajoči avtodomovi. Minutka ali dve čakanja in nastale so nove težave. Prostora je bilo kar naenkrat preveč. A to je bila rešljiva uganka!

Kaj naj napišem o Čedadu?  Tolikokrat že viden, tolikokrat že doživet, pa vedno ponudi kaj novega, lepega in nenavadnega…

Po vremenski napovedi sodeč, naj bi bil ponedeljek najmanj prijeten. Pa se je izneveril. Pozitivno! V stilu prejšnjega dne sva tavala po Furlaniji in zgodnje popoldne preživela pri severnih sosedih, ob Baškem jezeru. Pred nama je bil še povratek domov.

Če sem začel s prebujanjem narave, naj z njim še zaključim.

Ne, ne! Ne morem še  zaključiti, dokler vam ne zaupam v kakšni skušnjavi sem bil ob pripravljanju tega bloga. Da se razumemo - uživam v fotografiranju, vedno in povsod. Toda fotografiranje velikonočnih dobrot je bil pravi izziv. V rokah fotoaparat, pred mano pehtranova potica in pirhi, polna usta slin… Nisem zdržal, kar zgodilo se je…

Saj se ne opazi preveč, mar ne?

 

 

2 x od Krasa do morja

Čeprav mila, je bila zima dolga. Predolga za nas, ki nismo ljubitelji snežnih radosti. Prostih dni je bilo malo, zato pa veliko več deževnih. Sploh februarja. Marca je sonce spet pokukalo na plano. Tako in tako. Ujela sva prost vikend in pol. Pravo razkošje... Večno vprašanje - KAM? Zgodnja pomlad ne nudi prevelike izbire. Če si želiš na toplo, je treba proti jugu..., recimo na Kras.

Če se le da, že v petek po službi pobegneva iz vsakdana. Tudi tokrat sva. Na kraškem robu sva parkirala v trdi temi. Daleč pod nama so migotale luči obmorskih mest. Dolg dan in teden sta naju premagala. Glavi sta postali težki, besede nerazumljive in nepovezane... Edina rešitev - spanje. Noč je bila mirna. Pozabila sva že, kako prijetno je nekje, daleč od vsega. Proti jutru naju je zazibala burja. 

Zjutraj sva se premaknila do Podgorja, napolnila nahrbtnike in se zagnala proti Slavniku, burja pa proti nama. 

"Tale vertič naju pa že ne bo ustavil," sva se bolj tolažila, kot resno mislila. V zavetju gozda je bilo kar v redu, ko pa sva prišla na plano pod vrhom, nama je burja pokazala, kdo je tu gospodar. Ponavadi med hojo navzgor zakuham in se temu primerno slačim. Tokrat sem se oblačil. Narobe svet! A se nisva dala in sva zmagala. Stopila sva na vrh. Bolj pošteno bi bilo, če bi napisal da sva poplesavala po vrhu. 

Fotografiral nisem nič, ker sem se bal, da bo burja fotke odnesla nekam daleč, daleč. Zato pa sem si dal duška v Podgorju, prijetni vasici, v kateri sem dobil občutek, da se je čas ustavil že dolgo nazaj...

Z Marijo in Andrejem smo bili dogovorjeni, da se dobimo na Kraškem robu, a ob takšnem prepihu bi bilo to vse prej kot prijetno druženje. Ne, ne, narobe sem zapisal. Druženje je bilo prijetno, le malce bliže morju smo se morali premakniti. Nedelja ni minila kot smo si zamislili. Kakšno načrtovano malenkost smo opustili, saj burja ni in ni ponehala. Lepo pa nam je bilo kljub temu.

Hmmmm. Neverjetno! Kakšen premik... Na bolje, da se razumemo! Pretekli vikend nama je še vedno dajal moči v borbi z vsakdanom, pred nama pa je bil že nov. Malce skrajšan, pa kaj zato. Že v četrtek sva vnesla kordinate za tople kraje. Malce bolj desno sva jo tokrat mahnila, na Tržaški Kras. Če se le da, najina potovanja združiva s pohodom. Zakaj bi bilo tokrat drugače. 

Za izhodišče sva izbrala vasico Zgonik (Sgonico), kjer na najino presenečenje večinoma vsi prebivalci govorijo po naše. Slovence je ločila, očitno neumno postavljena meja in jih naredila za Italijane. Ali jim je (je bilo) bolje, o tem bi se dalo razpravljati. Sedaj je kar je!

  

V Zgoniku sva ravno še ujela zadnje sončne žarke.

Toplo jutro pa je bilo več kot prijetno. Kar odneslo naju je. Najprej po cesti...

..., mimo cvetočega drevja in na novo zoranih vinogradov...

 ..., nato pa po strmih stezicah skozi kraške gozdove do razvalin cerkvice na Svetem Lenartu.

Po dobro uhojenih in označenih poteh, tik ob meji, sva hodila zdaj gor, potem dol pa spet gor, dokler nisva, kar prijetno utrujena, prišla do Volnika. Z razmeroma nizkega hriba se nama je odprl razgled okoli in okoli. Od morja, preko Snežnika, Alp, Dolomitov nazaj na morje. Dobesedno 360°.

Le še spust nazaj v Zgonik je bil pred nama. Štiri ure in pol hoje sva "raztegnila" na doberšen del dneva. Noro dobro in lepo!

Popoldan sva se premaknila na še topleje in prijetneje, v Marino Julio. 

Soboto sva namenila potepanju po Štanjelu in okoliških vasicah. A tudi meni se zgodi, da zgrešim pravi odcep. V dilemi ali obrniti, ali se prepustiti dnevu sva izbrala slednje. Štanjel naju bo počakal, morda še lepši in še bolj cvetočim Ferrarijevim vrtom. Tokrat sva se ustavila v Ajdovščini, se sprehodila po učni poti do izvira Hublja, večerno sonce pa užila v Vipavi.

Potem pa počasi, res počasi, domov...