ponedeljek, 03. julij 2017

Jakob ali Krištof


Vedno rada poskusiva kaj novega. O poti po Caminu sva sanjala že leta, a kot ponavadi je vedno problem čas... "Ampak enkrat bova šla, " sva bila odločena. Rada hodiva, se vzpenjava na hribe in gore... Kaj pa pomeni hoditi dan za dnem in vsak dan narediti več deset kilometrov - to je neznanka. Bi zmogla? Kdo ve morda. Če bi ne poizkusila bi nikoli ne vedela. Ampak pravi Camino je daleč, zanj potrebuješ kakšen mesec. Za preizkus samega sebe sva izbrala domačo različico: Slovensko Jakobovo pot, okroglih 300 km od Slovenske vasi do Trsta. Če nama uspe, greva drugo leto v Španijo...


Eni pravijo, da te Camino pokliče, spet drugi, da te lahko tudi izvrže. Za prvo ne veva, drugo sva doživela. Res je, to ni le preizkus telesne vzdržljivosti, predvsem mora biti "pošlihtana" glava. Midva je očitno nisva imela. Je bilo krivo to, pretežak nahrbtnik ali vročina, ki je sedla na Slovenijo ravno ko sva bila na poti. Ne vem, pa sedaj to tudi ni več pomembno. Dejstvo je da sva obupala in se vrnila domov...

Ko se sedaj vračava nazaj, v dneve ko sva se pripravljala na pot, najdeva veliko "namigov" naj ne hodiva, ki sva jih prej spregledala. Sva jih res, ali se nama le zdi tako?

Pripravljat sva se začela kmalu po novem letu. Za prvi pohod sva izbrala pot iz Bleda na Brezje, morda malce simbolično...



 ... nadaljevala sva blizu Trsta, kjer naj bi končala: ob izlivu Soče in po Tržaškem krasu. Dobro nama je šlo.


Prišla je pomlad... 


... midva pa na Kras. Še vedno nama je šlo dobro. A več kot teden za prijetnim vikendom sva si praskala izpuščaje, posledico nekašne alergije. Kdo ve na kaj?


Čez kakšen mesec sva na alergijo že pozabila in šla med Jeruzalemske gričke.


Dobro uhojeni čevlji so naju ožulili. Pa nama ni bilo dovolj. Hitro sva kupila nove in nadaljevala... Še vedno nama je šlo dobro. Prvič sva hodila več dni skupaj. Seveda sva bila utrujena, ampak prijetno. Dvomi, da bi ne zdržala dolge poti, so se počasi razblinjali.

Pozabila sva na srbeče in ožuljene noge in z zanosom pričakovala dopust. Seveda sva ga dočakala. Saj ga vedno. Skrbno sva pripravila potrebne stvari za pot, se omejevala le na najbolj nujno, pa kljub temu z nahrbtniki za nekaj kilogramov presegla priporočljivo težo. Bo že kako!

Na dan odhoda so si opozorila kar vrstila. Najprej nisva mogla priklicat Cvetke, ki nama je obljubila da naju bo peljala do Lesc na vlak. Vse se je izšlo, le telefon ji je nagajal... Ko smo čakali vlak sem "pogruntal" da je moj klobuk ostal doma. Ni panike, bom poiskal drugačno zaščito pred soncem... In na koncu, ko naju je taksi pripeljal do Slovenske vasi... kriza. V prtljažniku je bil bazen. Iz Vlastinega nahrbtnika je stekla skorajda vsa voda... Ampak sva šla, saj to ni nič takega... Skozi vas sva prišla na začetek poti...


Premagovala sva kilometer za kilometrom. Večinoma v senci gozda gor in dol po gričkih. Tu in tam zajela sapo in počila ob pogledih na zelene planjave, vasice in mesta. Naletela sva na veliko prijaznih ljudi, poklepetala z njimi, pomagali so nama natočiti vodo iz ledeno mrzlega izvira... 


Vročina (krepkih 30) pa naju je vztrajno ubijala. Šele po dveh tretjinah poti sva prišla do prve gostilne, kjer sva uživala v hladni senci. Še slabih 10 kilometrov, po neusmiljenem soncu, je bilo do prenočišča. Zatopljena vsak v svoje misli sva grizla meter po meter.

Misli sva si izmenjala ob večerji. "Nama je res tega treba," je bila nekakšna rdeča nit vsega skupaj. Nisva si še hotela priznati, da sva padla na prvi preizkušnji... "Jutri greva naprej, pa bova videla kako bo," sva sklenila.

Odpravila sva se v rano jutro, skorajda tako kot bi šla v službo. Mimo cervice sv. Jakoba v Kostanjevici....


... in naprej proti Gorjancem. Še preden sva se pričela vzpenjati je Vlasta tiho rekla: "A veš da sem naju sedaj videla kako uživava v Krištofu?"
"Sediva in premisliva," sem ji odgovoril. Sezul sem čevelj in pogledal žulj na levi nogi.  Ni mi bil všeč. No komu pa bi bil.

Z Vlasto imava eno krasno lastnost. Ko sva v krizi podobno razmišljava. Prevladala je včerajšnja rdeča nit: "Kaj pa nama je tega treba?" Rada počneva stvari, ki so nama v veselje in zadovoljstvo. Vedno ne gre vse gladko, pa vendar mora biti odrekanje in trud za uspeh v razumih mejah. Za naju je nadaljevanje poti te meje presegalo...


Poslovila sva se od Jakoba in se odpeljala nazaj domov, kjer naju je čakal Krištof. 

Še bova hodila, zakaj bi ne. Še bova lezla po hribih! Nič ne bo drugače, le Camino bo ostal med neizpolnjenimi načrti, z veliko mero občudovanja vseh, ki so ga zmogli...


Nenačrtovan del dopusta

Kot sem že rekel, naju je doma čakal Krištof. Enkrat za spremembo sva ga umirjeno napolnila in naložila. Iz Kostanjevice do doma sva imela čas, da se odločiva kam greva. Izbrala sva Nemško alpsko cesto. Nekaj krajev ob njej sva že videla, nekaj novih bova sedaj. Mislim da bo fletno.

 
Glede na pokrajinsko pripadnost in dovolj časa sva izbrala pot brez vinjet in predorov. Vsaj gor grede. Po ustaljeni navadi sva v Borovljah nalila gorivo v suh rezervar, za 0,15€/liter ceneje kot doma in za privarčevan denar kupila skorajda cel plato piva. Narobe svet! 

Turracher v pozni pomladi zgleda povsem drugače kot pozimi.


Spustila sva se v dolino in kmalu spet zagrizla v hrib, pa nazaj v dolino pa spet... dokler nisva prišla v Berchtesgaden in bližnji Königsse. Tu se prične ali pa konča Alpska cesta, kakor kdo pač hoče. Dokaj veliko in prijetno mesto, ki sva ga že videla na enem od prejšnjih popotovanj, sva izpustila. Zakaj? Zaradi trme. Parkirišč je kar nekaj in načeloma za soliden kupček evrov lahko parkiraš preko dneva, ponoči pač ne. "Če naju vi ne marate ponoči, potem vas midva ne marava čez dan!!!"

Nadaljevala sva do Ramsaua. Veliko bolj mirne vasice, ki bi ne bila nič posebnega, če njena cerkvica ne bi stala ob rečici, za njo pa kulise alp. Še enkrat več nama je zvonila ura v ranem jutru, da sva ujela prve sončne žarke, ki so pobožali vasico.



Nadaljevala sva, kot sva začela dan poprej. Gor in dol, gor in dol po cesti, ki nama je, z lepotami pokrajine ob njej, kar sama ponujala popotovanje v  ritmu: "Nikamor se nama ne mudi!"

Spoznavala sva nove prijatelje ;-)


No, šalo na stran. V Benediktbeuernu sva srečevala zares prijazne ljudi, ki so nama razlagali kaj vse se v njem in okolici dogaja, kaj je vredno ogleda... Takšne ljudi si res lahko le želiš za prijatelje. 





Nikakor nisva mogla prezreti aeromitinga, čeprav je bil bolj vaška veselica kot to. Skromno letališče, kjer domači zanesenjaki v narodnih nošah skačejo med jadralnimi letali, ki poletajo s pomočjo vitla, tu in tam kakšno letalo, pa modeli... Za ogrado pa se pečejo klobase, prodajajo preste in hektolitre piva. Najbolj (verjetno z zadnjim) opogumljeni pa potem izkoristijo ponudbo in poletijo z enim od pilotov ki ne hodijo prek ograde. Tako malo je treba, pa ljudje uživajo...





Na vaškem pokopališču pa sva naletela na nerazrešljivo uganko: "Je nekdo prišel prižgat svečo ali se je s kolesom pripeljal..."


Garmisch sva samo prevozila in za nekaj ur zapustila Nemčijo. Vzrok je bil prek kratkim zgrajen najvišji viseči most blizu mesteca Reutte. Avstrijci so povezali dvoje gradov, pravzaprav ruševin, ki se bohotita visoko nad ozko dolino. Nastal je Highline 179, s pomočjo katerega spretno cufajo evrčke iz žepov turistov. Sprehod po njem pa je tega vsekakor vreden.




Vlado poje: "Od višine se zvrti..." Verjemite, ko pogledaš navzdol res dobiš nekam pudingasta kolena.




Če pa malce dvigneš pogled, pa ni več tako hudo, razgled pa...



Z mostu sva naredila še tistih nekaj korakov in preživela del dopoldneva med razvalinami gradu Erhenberg.




Popoldan pa sva se shladila v jezeru Plansee. Zanimivo. Kakšnih zares urejenih kopališč in parkirišč ob njem je le peščica, zato pa je kar nekaj prostorov, kjer se da parkirat in poležat na obali. Pa nihče nikogar ne preganja!

Alpska cesta gre od tod naprej proti Bodenseeju. A midva sva preveč podlegla njenim čarom počasnega uživanja. Morala sva obrniti nazaj proti domu. Še enkrat sva se zapeljala po njej do Sylvensteinstauseeja, nato pa nazaj v Avstrijo, preko prelaza Geros do Krimmla. "A da bi šla mimo mogočnih slapov? Ni govora!"









Drugi del dopusta sva večinoma preživela v takšnem vzdušju. To je to.