sreda, 16. maj 2018

Nizozemska

Dežela kjer so bistri um in pridne roke skozi leta počasi in vztrajno kradle zemljo morju. Njene vasi in mesta so skrite za visokimi nasipi, globoko pod njegovo gladino. Kaj je najbolj značilno za njo? 

So to mlini, ki se počasi umikajo modernim vetrnicam...


... je to okusen sir in njegova tradicionalna pridelava...


 ... so to cokle...

... nizke hiše, obložene z rjavo opeko...

... kolesa, s katerimi se vozi in prevaža vse, ki so No.1 povsod, ne glede na obliko, namen in izgled...




... je to kaj drugega? Ne vem! Enostavno rečeno...


Ja, ja , vem. Nekaj sem pozabil. Še eno značilnost, ki naju je gnala tja gor. Tulipani!  Cela polja raznobarvnih cvetov, ki rastejo tako kot pri nas pšenica ali koruza - kamor seže pogled. 





Nizozemske sva se lotila na njenem južnem delu. V Maastrichtu, rojstnem mestu velikega André Rieua. Pred leti sva nameravala obiskati koncert njegovega orkestra ob pogledu na kuliso trga Vrijthof, ampak... Morda nekoč!

Po hitrem preskoku Nemčije je sledil prvi šok. PZA v marini je bil zaseden. In to na en čisto navaden petek. Kriza! Pomislila sva, da naju čaka noč, ki bo podobna premetanki motiva, ki sva ga kasneje našla v mestu. Nizozemci, čeprav kamperističen narod, namreč ne dovoljujejo prenočevanja kar tako. Ali PZA (ki so res da že na pol kampi) ali pa kamp.


Med sprehodom po slikovitem mestu in med lovljenjem motivov sva skorajda pozabila na to. 





Na Vrijthofu koncerta ni bilo. Sva bila nekaj mesecev prezgodnja. Po ozkih uličicah sva se med trumami turistov in domačinov prebila do bojda najlepše knjigarne na svetu, ki so ji domovanje našli kar v eni od cerkva.


Nenavadno, a zanimivo in res lepo. No ja, kot da še nebi imela dovolj vožnje sva se morala še malce premakniti in poiskati prenočevanje. Bližina meje in čudna pamet navigacije je bila idealna kombinacija zato, da sva kar naenkrat zapeljala v Belgijo na PZA ob športni dvorani. Ne, ne, tu pa že ne bova spala. Še malo ozkih podeželjskih cest in labirint skozi preozke ulice Thorna, pa sva našla prijetno prenočevanje.

Kakorkoli klišejsko in obrabljeno se sliši rek: "Rana ura zlata ura," se nama je prav to v prihajajočih dneh nič kolikokrat obrestovalo. 

V Kinderdijk sva prispela med prvimi turisti, z lahkoto našla parkirišče in uživala v podobi tradicionalnih mlinov, ter prikazu življenja v in ob njih.







V lepi sončni soboti sva z malce strahu zaradi izkušnje iz Maastrichta zapeljala na PZA Klein Amerika v Goudi. Brez potrebe. Prostora je bilo še dovolj, le električnih priključkov je bilo bolj malo. Pa saj elektrike niti nisva rabila. Nasmejala sva se skorajda neusmiljeni borbi za njo. Sosed, ki je odhajal, nama je ponudil, naj uporabiva "njegov" priklop. Še preden je uspel do konca povedati, je kabel zmagavito vtaknil Belgijec in prehitel dva domačina, ki sta s kablom v roki in dolgih obrazev obstala pred omarico. Noro!

Le nekaj minut sva bila oddaljena ob mesta, v katerem je potekal sobotni sejem na glavnem trgu. Sprehodila sva se med stojnicami in se umaknila pred vrvežem, ter se v mesto vrnila zvečer, ko je bilo veliko bolj spokojno.





Neverjetno lepo in toplo vreme, ki se mu niso mogli načuditi niti domačini, se je v nedeljo dopoldan nadaljevalo. Prvič sva snela kolesi in se med vsemi tistimi, ki se po Nizozemski vozijo z njimi zaradi potrebe, družinske zabave ali rekreacije zapeljala proti Oudewatru. Neverjetno, koliko kolesarjev, koliko različnih poti, kjer brezskrbno uživaš na kolesu, stran od ostalega prometa. Na Nizozemskem imajo dve vrsti kraljev. Prvi je to po svojem družbenem položaju, drugi pa so kolesarji. Ni nujno, da ravno v tem vrstnem redu.

Oudewater - mesto kjer so nekdaj tehtali čarovnice, dokazovali njihovo krivdo ali nedolžnost. Muzej si spričo slik v njegovi bližini, ki nazorno kažejo kaj se je v njem dogajalo, nisva upala obiskati. Kaj pa če bi po tehtanju padla v nemilost?



V Goudo sva se vrnila tik pred značilno Nizozemsko ploho. Od nikoder je priletel dež in odšel kdo ve kam v prej kot pol ure. Kasneje sva spoznala, da je bil to začetek konca lepega in toplega vremena. 

Naj še eno popoldne preživiva ob uživanju na prijetnem PZA-ju ali naj se premakneva naprej? Večna dilema. Zmagala je želja po odkrivanju novega. Kaukenhof - prihajava!

Po kot z ravnilom potegljeni, z zelenjem porasli nižini, sva se ob kanalih in preko dvižnih mostov pomikala proti milijonom tulipanov, hiacint in narcis. Hja, in milijon obiskovalcem. Če nameravate obiskati park, tega ne storite v nedeljo, razen če uživate v največjem prometnem zamašku v Ljubljani na kvadrat. Pozna popoldanska ura pri tem ni v pomoč. 

S pomočjo navigacije sva se z druge strani prebila do nasipa, kjer je bilo parkiranih ohoho kamperjev. Verjetno je to eno redkih "črnih" parkirišče na Nizozemskem, kjer se da prespati, brez da bi te kdo preganjal. Zakaj? Ne vem! Morda je temu tako, ker je tu kamperjev enostavno preveč in bi bilo preganjanje Sizifovo delo.

Ob nasipu pa polja tulipanov. Ob pogledu nanje je ugasnila želja, ki je do tedaj tlela v naju, da bi šla v park. Zakaj bi za nasajene gredice v njem plačevala visoko vstopnino, ko pa je vse to in morda še več, tu pred nama?






Med pohajkovanjem med tulipani je dvakrat ali trikrat popršilo. Nič resnega, le veter je pihal vedno močneje. In z njim je preko noči prišel dež. Pa ne le dež. Shladilo se je za dobrih 10 stopinj...

V ranem jutru sva na obrobje Amsterdama vstopila med vedno bolj pogostimi plohami. "Nastanila" sva se na PZA-ju City Camp, po izkušnjah predhodnikov, enem od najboljših izhodišč za ogled mesta. Res je bilo tako. Nekaj minut sprehoda, hitra in brezplačna vožnja s trajektom do centralne železniške postaje in že sva bila v vrvežu mesta, ki nikoli ne zamre. 




Mesto samo po sebi na naju ni naredilo večjega vtisa. Sva videla že lepše. V njem se prepleta zgodovina in moderni časi. 






Toda vzdušje na ulicah in trgih, med kanali in znamenitostmi ob njih, napolnjenih z vsemi vrstami svetovnega prebivastva, je nekaj posebnega. Svoje doda ostri vonj na roko zvitih cigaret z dodatki. O ja, vonj podoben pokvarjeni dravski salami prevladuje povsod. Mislim da sva bila malo zadeta brez da bi zvila svojo cigatero... Liberalen pristop do opojnih substanc, na drugi strani pa sva doživela prijazno opozorilo, da kajenje v parku pred Rijks muzejem ni dovoljeno. No ja, pa ne. Na hitro sva popila kavo in odšla.

Zjutraj, kot sva se že navadila, sva zapustila Amsterdam in kmalu prišla do nekakšnega muzeja na prostem Zaanse Schans.


Med občudovanjem mlinov in starih tradicionalnih hišk naju je prepihal močan veter. Kje je prijetnih 25 stopinj izpred nekaj dni? Pomislila sva že, da bova morala uporabiti razstavljene pripomočke ob eni od hiš.


No ja, tako hudo res ni bilo ampak dobrih 10 stopinj in močan veter so nama pripovedovali svojo zgodbo, ki se je glasila nenako tako: "Kaj dosti ne bosta več kolesarila, čeprav sta imela drugačne načrte!"

Če ne gre s kolesom, greva pa s Krištofom. Naredila sva krog od sirarne in coklarne v Simonehoevu, Markna do Edama...




... in Volendama, ter se do večera vrnila v Simonehoeve, kjer sva srečala edine Slovence na tej poti. 

Noč je bila nemirna, Krištof se je kljub zavetju drugih kamperjev močno zibal. Dobil sem vtis da sva na barki. Skorajda sem že sedel za volan in potegnil nekam kjer ne piha tako kot pri nas na Krasu. Ampak kje je to?

Jutro je bilo malo bolj spokojno a deževno in hladno - res hladno. Midva pa še bolj na sever, kjer je veter pregnal dež. Za sprehod ob obali razburkanega morja bi skorajda potrebovala uteži v žepih. Neskončne peščene obale, kolikor daleč nese pogled. Na drugi strani visokih nasipov, ki varujejo polderje, pa pogled, ki pogreje srce. Hiacinte, tulipani, pa še malo tulipanov, na naslednjem polju pa tulipani...





Med neskončnimi polji, očesu prijaznih pogledov, sva prišla do mlina ob T´Zandu. Seveda ob še enem pisano obarvanem polju.


Zjutraj sva se odpeljala do Den Heldra, kjer sva želela parkirati ob pomorskem muzeju. Dobra polovica parkirišča je bila zaprta z ogradami, med njimi tudi PZA. Prijazna vojakinja nama je povedala, da bo parkirišče zaprto le še kakšno uro, zaradi varnostnih razlogov. Pred muzejem so namreč izstreljevali nekakšne častne salve. Ker poznam razmišljaje v hierarhično urejenih skupnostih se mi je zdelo povsem brezupno vprašati kdo zagotavlja varnost tistim kamperjem, ki so že na PZA-ju in iz katerih prebivalci med zajtrkom z začudenjem gledajo proti nam, željnim da se jim pridružimo.

Med čakanjem sva imela dovolj časa da sva se odločila, da sta naju je veter in mraz dokončno premagala. Klonila sva. Obupala sva nad kolesarjenjem po Texlu in se raje še enkrat zapeljala med polja tulipanov do mlina, ki nama je nudil zavetje še dve noči.
 

Tu sva se naužila Nizozemske in tulipanov, kot sva si jo zaželela doma. Še celo kolesarila sva nekaj malega. Na Kraljev dan sva se zapeljala do Anne Paulowne. Za mestece bi bržkone niti ne vedela, če naju nanj ne bi opozorila Majda in Tone (HVALA VAMA!!!). Proslavljanje verjetno največjega Nizozemskega praznika v njem ni bilo tako bučno, kot v večjih mestih. Pa kljub temu je bilo vzdušje prijetno. Še najbolj se nama je v spomin vtisnil nekakšen otroški bolšjak. 


Vse skupaj sva vzela kot pripravo na obisk cvetlične razstave, ki se je pričela dan za tem. Preverila sva kje, kako in kdaj.

Cvetlična razstava je svojevrsten dogodek in je tekmovalne narave. Pridne in spretne roke starih in mladih prebivalcev mesteca ustvarijo podobe sestavljene iz tisočih, če ne milijonov delčkov cvetov, pripetih na podlago. Podobe potem postavijo na že tako urejene vrtove in razstava je nared...







Vredno je bilo počakat kakšen dan. Časa sva tako ali tako imela dovolj. Do konca dopusta je bilo še teden dni, midva pa sva videla že skoraj vse načrtovano. Če bi ne bilo tako hladno bi ostala še kak dan in uživala, tako pa sva z željo da se pogrejeva, počasi odšla proti domu...

V turobnem deževnem dnevu sva zapustila Anno Paulowno in preden sva preko nasipa Houtrib prečila morje, zapeljala pod ladje, ki so plule preko nadvoza. Narobe svet ;-)

Zadnje mestece, ki sva ga obiskala na Nizozemskem, je bilo Giethoorn. Obljubljali so severne Benetke. No ja, morda je bilo v zadnjih dneh preveč vsega lepega, dež je grozil, trume turistov in še kaj bi lahko našla v bran temu mestecu. A vse skupaj je daleč ob Benetk. Žal.




Zapustila sva Nizozemsko. Dežela se nama je dopadla, le prekleto daleč je. Škoda. A to naju ne bo ustavilo, še se bova vrnila.

Pred nama je bil dobršen del Nemčije in še kar nekaj dni dopusta. Za razliko od poti navzgor sva imela dovolj časa za bolj umirjen tempo. Kolesarjenje ob Renu, Neckarju, del romantične ceste... Izbira je bila velika. Izbral pa je veter in hlad, ki sva ju očitno potegnila za sabo. Od velikih načrtov je ostalo bore malo. Nekaj kilometrov ob Renu sva uspela prevozit, to pa je bilo tudi vse od kolesarjenja.

Zato pa sva toliko bolj uživala ob raziskovanju novih krajev ob Grajski cesti ali Cesti gradov. Ne vem kako bi pravilneje prevedel. Eden od njih je bil Schwäbisch Hall.






Na 1. maj sva bila v njem. Mesto je bilo spokojno, v njem le par obiskovalcel. Nato pa, kot se za praznik dela spodobi, prava povorka...


Vlasta je vse skupaj zadokumentirala.


Za povorko pa so spet ostale prazne in mirne ulice.


Grajska in Romantična cesta se križata v Rothenburgu. Nisva se mu mogla upreti. Ne vem kolikokrat sve se že sprehodila po njem in se posladkala  s Schneeball. Tudi tokrat.





Preskočila sva Nördlingen in Dinkelsbühl, nisva pa mogla mimo Donauwörtha in njegovih pisanih hiš.



Vsega je enkrat konec, naj je še tako prijetno. Tudi prvomajski prazniki niso uspeli pobegniti kruti usodi. Drugo leto spet pridejo, pred njimi pa je še toliko prostih dni...