Prvič letos sva si privoščila dopust čisto sama. Tako kot sva najbolj vajena, ko imava dosti časa drug za drugega in skupaj počneva stvari, ki jih imava rada. Na začetku nama je bilo malce čudno, ampak kmalu sva prišla v stare tire in iz ure v uro nama je postajalo lepše. Namesto proti zahodu ali jugu sva šla tokrat v čisto drugo smer - v kokošjo glavo. Ker sva se želela izogniti vikend gneči v Moravcih sva se najprej ustavila v Šmarju pri Jelšah.
Izbor postanka kakršnega sva si lahko le želela. Prijetno presenečenje v vseh pogledih. Za začetek urejen PZA (zagotovo eden najboljših v Sloveniji), mir, prijazni domačini, kljub majhnosti in nepoznanosti (ali pa ravno zato) veliko za doživet. Vse kar sva vedela o kraju in okolici je bilo, da imajo na gričku nad mestom kalvarijo. Zato sva začela z vzponom po njej.
In potem so se stvari pričele odvijat. Najprej nama je prijazna gospa, ki se je tudi vzpenjala po poti svetovala obisk Baročnega muzeja. Vzbudila nama je zanimanje zanj. "Zakaj pa ne? Na poti nazaj se bova ustavila," sva sklenila.
A v cerkvici Svetega Roka na vrhu sva se zadržala toliko časa, da sva ujela popoldanski premor.
Ogled muzeja sva tako prestavila na popoldan. Na poti skozi mesto sva naletela na, predvsem zame, zanimivo cerkev. Sama po sebi nič posebnega. Cerkev kot toliko drugih. A pod enim od oken zvonika je izpisana letnica postavitve. Točno 300 let pred...
Zamislila sva si krajšo vožnjo s kolesom po gričkih v okolici. Do Sladke gore in čez Lemberg nazaj. Krajša že, tako za noge pretegnit, če ne bi bilo vedno enega če-ja. Takoj na izhodu iz Šmarja sem zavil eno križišče prezgodaj desno. Stric na dvorišču ob cesti nama je povedal, da bova ravno tako prišla do Sladke gore, samo da bova morala čez en strm klanec, ki pa ni pretirano dolg. Dolg res ni bil, morda dober kilometer ali dva, ampak tako strm, da sem mislil, da voziva po steni navzgor. Vlasta me je po tem malce izpod čela gledala, tako da sem raje vozil malo pred njo. Sploh tam, kjer je bilo ob cesti kakšen kamen ali poleno.
Iz Sladke gore sva šla nazaj proti Šmarju. "Ustavi se," sem zaslišal za sabo. "No, pa smo tam, sedaj jih bom pa slišal," sem pomislil. Pa ni bilo tako. Vlasta je že davno pozabila na klanec in se sprijaznila tudi s tistima dvema za njim. Spregledal sem rotovž v Lembergu. Ker imava ponavadi srečo, sva jo imela tudi tokrat. Nasproti rotovža živi prijazna gospa, ki o Lembergu in okolici ve vse, ali pa vsaj veliko - zelo veliko. Kljub zaprtemu muzeju v rotovžu sva izvedela o zgodovini teh krajev toliko, kot bi si lahko le želela. Res o naši Sloveniji ne vemo prav dosti. Lemberg, za katerega sva komajda kdaj slišala ima takšno zgodovino, ki mu jo marsikatero znano mesto lahko zgolj zavida.
In potem sva po vrnitvi v Šmarje v Muzeju baroka izvedela še toliko o kraju in kalvariji, da sva si v nedeljo morala vse skupaj še enkrat ogledat, tokrat podkrepljena z več znanja. Pa še za lep park in hišico v gozdu sva izvedela...
Šmarje pri Jelšah so bile vsekakor dobra izbira za vikend postanek. Zadela sva žebljico na glavico. Zvečer sva se iz radovednosti prestavila v Rogaško in prespala na tamkajšnjem PZA-ju. Za kaj več nama je zmanjkalo časa. Drugič!
Preko Rogatca in Ptuja sva v ponedeljek dopoldan prišla do Moravskih toplic. V tamkajšnjem kampu, če odštejeva nekajdnevno bivanje v eni od hišk, nisva bila še nikoli. V malce smešno postavljeni recepciji, globoko v sredini kampa, so zaposleni zgledno prijazni. Le čuden sistem določanja parcel imajo. Stric hodi s tabo po kampu in ti kaže katere so proste. Ker se mu iz takšnega ali drugačnega razloga ni ljubilo kaj dosti sprehajati sva nasedla in vzela parcelo blizu recepcije. Kaj kmalu sva spoznala, da sva dobro nasedla. Parcela je bila majhna, pa še velik del jo je zasedala omarica za elektriko in na drugi strani drevo. No, naj skrajšam. Sama sva se sprehodila po kampu, našla parcelo, ki nama je odgovarjala in na recepciji sva jim sporočila, da se bova pač preselila. Ni bilo težav!
Uživanje se je spet začelo. Ker letos nisva uspela v Francijo na Tour, sva postavila navijaško bazo kar v Moravcih.
Kdo je bil najin favorit se ve. Ni dileme!
Dober teden po koncu dopusta (ko nastaja ta objava) sva sicer razočarana, ampak saj bo Tour tudi drugo leto.
Pojdimo za dober teden nazaj. Torej, kaj sva počela? V toplicah se namaka. Čudaka, kakršna sva, sva se še najmanj namakala. Obiskala sva nekaj bivših in aktualnih sodelavcev, še največ sva kolesarila, predvsem pa uživala v podobah Prekmurja.
Ko smo že ravno pri Prekmurju, tej pregovorno ravni deželi. En dan me je Vlasta "spustila s ketne". Ne vem ali zato, da sem malo pognal pumpo v obrate, ali zato da je v miru Krištofa pospravila? V slabih 90 km sem nabral več kot 1.400 višincev. Nikoli več ne bom rekel, da je Prekmurje ena sama preljuba ravnina!
Naj bodo klanci ali ravnina, lepo je tam dol. Ali je tam gor? Pa saj ni važno. Odkljukala sva Šmarje pri Jelšah in Prekmurje, a sva jima dodala zvezdico, ki pomeni, da se še vrneva.