Tutošomato - odpade

Letošnja zima niti ni bila tako huda. Pravzaprav je bila nenavadno suha in sončna, le mraz se noče posloviti. Ker sva postala malce scrkljana se kar nisva mogla odpraviti na prvo pomladno popotovanje. Čakala in čakala sva toplejše dni, medtem pa so minevali tedni. Vzpodbudo so nama dali v novogoriškem gledališču. V soboto so imeli na sporedu Mlakarjevo komedijo Tutošomato. Glede sedežev nisva mogla biti ravno ne vem kako izbirčna, nekaj pa jih je še bilo prostih. Plan za vikend je bil narejen. Greva!!!

V petek popoldan le nekaj kilometrov preko meje v Italijo. Mimogrede sva se ustavila v dveh ali treh trgovinah. Ne, ne, nisva kupovala moke in olja in cele palete živil. Le nekaj malenkosti, ki so pri sosedih cenejše ali pa jih pri nas ni moč dobiti.

Še za dne sva prišla v Caprivo in parkirala na tamkajšnjem PZA-ju.

V soboto sva načrtovala krajši pohod, nato pa večerni ogled predstave. Vedno ne more biti tako, kot si želimo! Do sedaj sem bil prepričan, da so besede: "Zaradi bolezni v ansamblu odpade..." fraza. Zdaj vem, da so lahko še kako resnične, kruto resnične. No ja, prijetno ni, svet pa se zaradi tega ni podrl. Namesto krajšega sva naredila daljši sprehod, zaradi Tutošomata bova pa prišla kdaj drugič... 

Po gričkih gor in dol. Kakšni razgledi! Na vse strani neskončno dolgi vinogradi, na levi Furlanska nižina in za njo Jadran, na desni Brda in daleč za njimi panorama sneženih Alp.

Kar padla sva v Krmin. 

Mojega priljubljenega motiva - uličnih svetilk res ni bilo veliko, zato pa je bilo veliko zanimivih oken in vrat...

Povzpela sva se še do manjše cerkvice in ostankov trdnjave ali gradu nad njo.

Na lokalno obarvanih in označenih klopeh sva si oddahnila, z viška pogledala na Krmin, potem pa spet med vinogradi in preko gričkov uživala do Caprive.

Nič bi ne bila jezna, če bi v nedeljo veter pihal malo manj, kot v soboto. A se ni dal. Zgleda, da ni v pravem sindikatu in mora pihati tudi ob vikendih. Prave volje za še en dolg sprehod nisva imela. Nekaj kilometrov okoli Caprive sva pa kljub temu naredila.

Popoldan pa sva šla nazaj proti domu. Mimogrede sva se ustavila še v eni tipično primorski vasici. Bržkone bi bila takšna kot vse druge na tem koncu. S starim jedrom, ki komajda še živi, okoli njega pa novejše hiše. A to vasico so zaznamovale ene prav posebne ženske - Aleksandrinke.

Z glavne ceste, ki povezuje Novo Gorico s Sežano sva se skozi dokaj velik novejši del Prvačine zapeljala do parkirišča ob pokopališču.

Morda malce simbolno, da sva začela ravno tam, kjer je sedaj večina Aleksandrink, kar se jih je vrnilo. Prenekatere rodne Prvačine, po tem ko so odšle v svet, niso več videle. Pravijo, da so našle boljše življenje. Kdo ve? Nekatere so se vrnile, pa spet odšle, se spet vrnile... Življenje je včasih res ena usrana kurja lojtra.

Kot sem že zapisal, je Prvačina takšna, kot marsikatera druga vasica. V katerikoli bi se ustavila bi naletela na iste podobe. V ozke ulice stisnjene kamnite hiše, vsaj tiste najstarejše, v katerih se je življenje ustavilo že davno nazaj. Nekatere zapuščene, v drugih je življenje obstalo, v tretje se spet vrača...

Vikend je minil. Ko se bo prihodnjič vse poklopilo, naju bo pa spet kam neslo...