četrtek, 04. april 2019

Pariz


Da sva prihajajočo okroglo obletnico poroke praznovala prav v mestu, ki mi je med vsemi velikimi mesti najljubše, se morava zahvaliti veliko ljudem. Zanimivo je, da velike večine med njimi sploh ne poznava. Prva je babi Maruša, ki ima pri nagradnih igrah srečo. Takoj za njo pa sta Adria in Mercator, ki sta organizirala nagradno igro. V naši familiji se sreča nekako deduje. Ne vem po kakšnem ključu. To se je sicer z mojo generacijo končalo. Morda je krivo to, da ne sodeljujem v takšnih in podobnih igrah. Ampak kljub vsemu sva kar naenkrat v rokah držala dve karti za polet z Adrio. Hvala babi! Potem pa dilema- KAM? Najprej sva pomislila na Pariz. Pa se potem premislila, ker ga bova lahko tudi drugače obiskala. Greva v Kijev! Potem pa se Rusi in Ukrajinci začnejo zaletavat z ladjami in tam gor postane za moj občutek prevroče, po drugi strani pa, kljub prihajajoči pomladi, prehladno. Spet zmaga Pariz...

Tako sva se v zadnjih dneh marca navsezgodaj vkrcala na letalo in še pred malico pristala v Parizu.

Hotel sva našla blizu centra, še bliže postaji metroja, s katerim sva po nekajminutni vožnji vsak dan odhajala v mesto. Tu je še ena zgodba o spreminjanju rezervacije, ki je ne bom razlagal. Je predolga. Končala pa se je srečno.

Prvo popoldne sva se sprehodila do Montmartra in najprej sedla pod cerkev  Sacré Coeur. Čudovita cerkev, s še lepšim razgledom na mesto.



 

Spustila sva se na Pigal in pomalicala ob zvokih Vitinega: Dež prši čez Pigal... Madonca je tale moderna tehnologija fina, četudi nam je dostikrat v breme.


Nekaj (beri nekajnajst) korakov naprej sva od zunaj obiskala Moulin Rouge.



Potem pa po ulicah mesta sem in tja, dokler nisva prišla pod kupolo Galeries Lafayette.





A če sva kaj kupovala? Seveda sva! Nekaj malenkosti. Drugače naju je pa ob obračanju etiket na oblačilih skorajda kap. Bunda (nič posebnega) je stala več, kot sva pripravljena dati zanjo skupaj z vsemi oblačili pod njo. Ja no, ni za naju!

Še skok do opere, potem pa počasi nazaj v hotel. Tokrat peš, da sva še malo uživala (noge pa malo manj) v večernem utripu mesta.


 Dan sva začela s Slavolokom zmage.





Nadaljevala sva ga s sprehodom po Elizejskih poljanah,




... ki zaradi terorizma in zadnjih demonstracij niso več to, kar so bile.









Zajela sva sapo in odpočila utrujene noge  na Place de la Concorde...




 ... nato pa nadaljevala po pariških ulicah do Louvra.






Popoldan sva ob Seni, pod, čez in ob njenih mostovih...






 ... prišla do Place des Invalides.




Mimogrede sva si še ogledala kako so študentje poskrbeli za policijsko generalko pred ponavljajočimi sobotnimi demonstracijami. 






Na najbolj prepoznaven simbol Pariza se nisva povzpela. Razlogi so bili najmanj trije: na njem sva že bila, cena in pa velika gneča. 







Sva se pa po Seni zapeljala z ladjico in si ogledala mesto še iz druge perspektive. 





Spet naju je pričela loviti noč. Zamenjala sva prevozno sredstvo. Iz vode sva šla v podzemlje in pozno prišla nazaj v hotel.
Sobota, dan vsakotedenskih demonstracij rumenih jopičev. Se jim bova uspela izognit. Poskusiva! Čez Seno, v Latinsko četrt...



... nato pa v Notre-Dame...





 ... pa spet nazaj ob Seno...



... do Jardin des Plantes, kjer so cvetele češnje...




... in naprej do Pantheona.


Za soboto sva imela dovolj, le še peš do hotela sva nameravala. Pa ni šlo povsem gladko. Napovedanim demonstracijam se nisva uspela povsem izogniti. Policijski in gasilski avtomobili so prihajali iz vseh koncev in se kot razdražene ose zapodili proti Place de la Republique. Ker so prepovedali demonstracije na Elizejskih poljanah, so se le-te preselile. In midva sva sprva hotela prenočevati v hotelu na tem trgu. Še dobro, da sva se pri rezervaciji "zaštrikala" in pristala na drugem koncu mesta. Kljub temu pa sva se srečala s posledicami besnečih demonstrantov.





Nedelja, spokojen dan za spokojen kraj. Ja, ja - starava se. Na svojih popotovanjih sva pričela obiskovati pokopališča.


A pokopališče Père-Lachaise ni povsem navadno pokopališče. Ali pač? Na njem je med množico slehernikov pokopanih veliko znanih in pomembnih žena in mož.






Predvsem pa sva ga obiskala, ker je na njem pokopana pevka, ki nama je polepšala marsikateri trenutek. Še danes mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim najinega prvega potovanja v Francijo. Utrujena od celodnevne vožnje z motorjem sva sedla v lokalček v senci platan, po radiju pa so ravno takrat predvajali Non, je ne regrette rien...


Ja, tudi sleherniki počivajo tu in nekatere med njimi je dobesedno prerasel mah.


Nadaljevala sva po bolj vedrih koncih francoske prestolnice, se bolj zgodaj vrnila k hotelu in posedela na stopnicah bližnje cerke.




Plehko in obrabljeno se sliši rek: "Vsega lepega enkrat konec," ampak je resničen - na žalost. Za slovo od Pariza in Francije sva se še enkrat povzpela pod Sacré Coeur, lahko bi rekla razgledni balkon nad mestom, v brezdelju in prebiranju knjige preživela zadnje dopoldne na tem potovanju.



Preživela sva pet nepozabnih dni, ogledala sva si praktično vse, kar sva načrtovala. Morda se bo kdo zgražal nad tem, da nisva obiskala niti enega muzeja in še česa, kamor hodi velika večina obiskovalcev Pariza. Ampak nama to ne pomeni nič. Nama je pomembneje da sva se imela lepo in da sva doživela utrip mesta in prenekateri trenutek, ki nama bo ostal v spominu, dokler naju ne napade demenca.