sreda, 14. september 2016

Švica - Pilatus in alpski prelazi


Da se bova tolikokrat vračala v Švico, se nama po najinem prvem in drugem izletu ni niti sanjalo. A življenje piše svoje zgodbe... Žiga in Sanja, sta v njej našla svoj drugi dom in očitno bova večkrat skočila tja gor. Pa še ene neporavnane račune sva imela s Švico. Pred dobrimi tremi leti sva nameravala obiskati Pilatus. Peš, se razume. Toda vreme nama je zagodlo. Megla in pršenje sta naju na zmajevo goro poslala z železnico. Vse bi še šlo, če bi se ta ista megla vsaj malo razkadila. A se ni! Z dolgimi nosovi sva se vrnila v dolino, prikrajšana za en sam lep pogled. Pilatus je ostal najin dolžnik. Pa ne le on. V naslednjih dneh sta naju dež in sneg prisilila, da sva dobesedno zbežala iz Švice...

Tokrat sva se od doma odpravila v bolj prijaznem vremenu. Vikend sva preživela pri nama ljubih gostiteljih. Dva dneva sta bila čisto premalo, da bi si povedali vse, kar se je nabralo v zadnjem času. Obdelali smo le najpomembnejše ;-)

V ponedeljek navsezgodaj, sva se poslovila od Žiga in Sanje. Zakaj je slovo vedno tako težko?

Zgodba z vremenom se je ponovila. Že v nedeljo zvečer se je ulilo. Padalo in padalo je cel ponedeljek. V Vitznavu, kjer je bojda eden najlepših pogledov na alpe, nisva videla več kot nekaj deset metrov pred nama. V Alpnachstadu, na parkirišču pod Pilatusom je dež tudi pozno v noč vztrajno pral Krištofa. Le nekajkrat je šel toliko po sapo, da sva si na suhem pripravila nahrbtnike. " Kdo ve, če jih bova sploh rabila?"

Jutro, kot v drugem svetu. Nekaj meglic se je že podilo, toda jasno nebo je obetalo lep a hladen dan. Z jutrom sva zagrizla v hrib. Pred nama je bilo dobrih 1.700 metrov višinske razlike. Letos nisva kaj dosti hribolazila - Jo bova zmogla? Kar sva rekla, sva rekla! Na Pilatus ne greva po železni cesti, pač pa ob njej...



Prosim, ne prijavite naju Švicarskemu uradu za delo ali naši davkariji, ker sva delala na črno. Z vzponom sva zaslužila okroglih 150 CHF. 

Sonce se je kmalu dvignilo nad meglo.


Malce po polovici poti so naju pričeli prehitevati prvi vlaki, med tem pa so se iz druge strani nekateri na goro dvignili z gondolo.



Po treh urah hoje (če dodam še počitke zaradi fotografiranja, pa po štirih) sva dosegla hotel in zgornjo postajo železnice. Dobro nama je šlo. Lažje, kot sva pričakovala. Pot sama je sicer precej strma, a lepo urejena in označena. Nekakšna mulatjera. Podobno kot iz Bohinja na Komno, le daljša in od polovice naprej brez gozda.



Po kratkem počitku sva se pomešala med ostale obiskovalce in se po tako ali drugače tlakovanih in zavarovanih potkah sprehodila po okoliških vrhovih in škrbinah.





Od tu pa razgledi. Pa kaj bi pravil...








Poiskala sva zavetje pred hladnim vetrom in uživala na soncu. Dokler sva lahko! Popoldan so se prikradle megle in naju tako kot druge pognale nazaj v dolino.


Zadnja ura je bila peklenska. Noge naju niso več ubogale, kolena klecala, parkirišča pa ni in ni bilo. Hja, kondicije je bilo vseeno premalo! 

"A če bi ponovila? Seveda bi!" Lepo je bilo in vredno napora.

Premaknila sva se v majhno vasico Giswil, ki premore skromen PZA, v bližini katerega je urejen izpust in možnost dolivanja vode. Nič posebnega, za prenočevanje pa več kot dovolj. Le cerkveno uro bi lahko nekdo ugasnil ;-)

Prebudila sva se z omembe vrednim "musklfibrom", ki nama tudi v prihajajočih dneh ni ravno prizanašal. Kakšni bolj konkretni pohodi so bili tako odpovedani. Zato pa sva se s Krištofom z lahkoto povzpela na Brünigpass, z njega pa nazaj v dolino v Meiringen, v bližini katerega naj bi v boju z zlikovcem v slapu izginil svetovno znani Sherlock Holms.


Zgodbo o slavnem detektivu sva predelala še pred leti, zato sva se raje zapodila na Sustenpass. Enega najlepših prelazov, če vprašate naju. Po lepi, ovinkasti cesti, skozi predore gor...




... kjer sva tik pod vrhom parkirala in si privoščila panoramski počitek ob kavi in pogledom na mogočne ledenike...




... in po drugi strani nazaj dol. Če bi ne bila omejena s časom, bi se povzpela in spustila še nekajkrat. Čista poezija...




Popoldne sva počivala in užitkarila na živahnem prelazu St. Gotthard...



... jutro pa začela s spustom v Italijanski del Švice.


V južnem delu Švice se nama je zazdelo, da se čuti vpliv Italije. V primerjavi s severnim delom vse teče precej bolj sproščeno. Morda je tu pravi trenutek, da zapišem kako sva Švico videla in doživljala midva. Lepa dežela, na izgled podobna Sloveniji, pa kljub temu tako drugačna. Avtodomarjem ni ravno najbolj prijazna, PZA-ji so redki in praviloma dragi. Kljub temu se da najti prenočišče, kjer te nihče ne preganja, če le upoštevaš njihova pravila in s svojim obnašanjem ne izstopaš. Nama jo je tokrat uspelo prepotovati brez stroškov za prenočevanje. V Švici se plača skorajda vse, nič ni zastonj, le redke stvari pa poceni. Ne bodite presenečeni, če boste plačali parkirnino tudi pred trgovino... Pa bodi dovolj o tem!

Zapeljala sva na avtocesto in po njej do Lugana, potem pa v Italijo iskat cenejše telefonske minute in internetno povezavo ;-) Ker Švica ni v EU so tudi te storitve pregrešno drage. No pa ni bil to pravi razlog za skok v Italijo. Izbrala sva si pot ob jezeru Como, v katerem sva se ohladila. Ob iskanju primernega prostora za namakanje sva se nekajkrat zapeljala po ozkih uličicah starih obalnih mestec. Lepo in hkrati adrenalinsko. V severnem delu jezera sva se spet približala visokim goram in v njihovem zavetju prespala v Chiavenni. 

Zjutraj pa nazaj v Švico. Najprej sva se, mimo mistične, na pol porušene cerkve povzpela na prelaz Maloja.




 
Ob jezeru sva nadaljevala do St. Moritza. Čisto preveč mondeno za naju. Čez prelaz Bernina sva se spustila v Livigno in natočila poln rezervoar goriva za neverjetnih 0,78 € za liter. Malce sva še popasla zijala po ostalih trgovinah a nisva našla nič najinemu žepu primernega. Vrnila sva se na Bernino... 



... pokosila in se počasi pričela poslavljati od Švice - dežele, kjer je še posušen kravjek lep ;-)

  
Lep pozdrav do novega popotovanja!