Poldnik in Kamniti lovec

Počitnikovanje sva letos razdelila preko celega poletja - več kratkih in pogostih premorov. Kot sedaj kaže, bova tudi v prihodnje storila enako. Dober občutek je, ko se vrneš s kratkega dopustovanja, pred tabo je le slab mesec pustega delovnika in spet greš na dopust. 

Le cilji ne smejo biti preveč oddaljeni. Za avgustovski del sva tako izbrala pohajkovanje po Julijcih in kolesarjenje pri sosedih. 

Danes počivava po prvem (pohodniškem) delu. Malo naju je v to prisililo vreme. Neverjetno, v tako lepem poletju sva spet zadela dež. A če sem popolnoma iskren, mi premor godi. V zadnjih dveh dnevih sva se dvakrat povzpela preko 2.000 metrov visoko in obakrat krepko grizla v kolena in noge imam danes malce težke...

Težko zdrživa doma več kot je potrebno, zato sva že v petek tik pred večerom zapeljala do Belopeških jezer in za las ujela z večernim soncem osvetljene vrhove Julijcev.

Jutro je bilo hladno. Midva sva bila na dopustu, truma pač ne. Zanimivo - kljub vsem vročinskim valom, sva letos še na vseh popotovanjih kurila.

Za vzpon na Poldnik, ki mu pravijo tudi Kopa, Picco di Mezzodi, Mittagskogel, naju je že pred časom, v svojem blogu navdušila Mojca.  Hvala Mojca, dobra izbira!

V večini prebranih opisov poti na vrh Poldnika je veliko govora o razgledih, ki si jih deležen že po poti, da o cilju sploh ne govorim. Res lepo in vredno truda, čeprav je za nagrado potrebno premagati dobrih 1.200 metrov višinske razlike in dobesedno gristi v kolena slabe tri ure. Pot se praktično ves čas ne poravna, ampak iz strme prehaja v bolj strmo, dokler v zadnjem delu ni potrebno vključiti pogona na vse štiri. A razgled in občutek zmage je vreden vsake kapljice znoja...

Spust nazaj, do dveh nebeško modrih očesc v zavetju Mangarta ni dosti lažji kot vzpon. Trudne noge so nesigurne, ostareli sklepi pripovedujejo svojo zgodbo...

Novo hladno jutro, veliko vlage, pa kljub temu lepo. Noge so bile še malce "telečje" od včerajšnjega vzpona, a po nekaj korakih okoli Krištofa sva bila pripravljena na nov dan. Zapeljala sva se skozi Trbiž do spodnje postaje gondole na Višarje. Ne, ne! Res naju je čakal še en podoben vzpon kot včeraj. Na gondolo pa ne greva!

Po romarski poti sva se pričela vzpenjati proti Višarjem. Nisva bila edina. Bila pa sva edina, katerima je po priporočilu na hribi.net, bingljala čelada na nahrbtniku. Nič zato, glava je le ena! 

Pred Višarjami sva zavila v levo, proti Kamnitemu lovcu in po dveurnem vzponu, podobnemu včerajšnjemu, sva v zavetju kapelice pomalicala. 

Pohodniki, ki se od gondole do kapelice še niso orosili po čelu so z nejevero gledali dva prešvicana prestradanca. Nekaj sva jih v manj kot četrt ure ujela, ko so se ob poti basali s sendviči. 

Pot na Kamnitega lovca je v zgornjem delu manj strma, le tik pod vrhom je potrebno nekaj deset metrov višine premagati s pomočjo jeklenic. 

Čelada? Če bi šel še enkrat gor, pa če bi bil spet edini, ki jo nosim, bi jo. Zadnji del je zelo krušljiv, po poti je vse polno "sandalčkarjev", ki se ne zavedajo kako nevarno je proženje kamenja... A vsak po svoje! 

Vrh je bil veliko bolj oblegan kot Poldnik. Svoje je verjetno naredila nedelja.

Nazaj grede sva naredila tistih nekaj korakov do Višarij. Okoli cerkvice, predvsem pa po terasah gostišč je bilo tako kot na mravljišču. 

To ni za naju. Umaknila sva se malce stran, legla v travo in se odpočila pred spustom do Krištofa.

Nama ni šlo tako hitro, kot padalcu. Uživala pa sva vseeno, sploh takrat, ko sva sezula gojzarje.

Vrnila sva se do Belopeških jezer. Trume vikend obiskovalcev so bile že dolgo na poti domov, tako da sva z lahkoto našla miren kotiček za prenočevanje.

Le s počitkom in uživanjem na soncu sva se uštela. Jutro je bilo oblačno in Mangart s svojimi spremljevalci se je skril v oblake. 

Midva pa v Krištofa in proti domu...

Karnijske Alpe in Dolomiti

V zadnjih tednih naju je vročina ubijala. Teden dopusta in pobeg na hladno je bil povsem logična izbira. Zadržati pravo mero toplote, zaradi nagle spremembe vremena, pa misija nemogoče. Zadnje dneve  in urice pred odhodom nama je zapolnilo brskanje po netu in iskanje delčka zemlje s spodobnim vremenom. Misel na hribolazenje v domačih logih sva kaj hitro opustila in se sprijaznila s sosednjo Koroško. Pozdravljene Karnijske in Koralpe!

Enkrat za spremembo sva se, po prespani noči v domači postelji, od doma odpravila v soboto dopoldan. Umirjeno sva vijugala proti Trbižu, Beljaku in se po nekaj kilometrih Ziljske doline zagnala v hrib proti Mokrinam. Severni sosedje niso nič kaj preveč navdušeni nad parkiranjem kamperjev na parkiriščih ob smučišču. Zahodni so pregovorno popustljivejši. Tako sva našla dvorišče za najino hišico tik ob jezeru na Italijanski strani. Res da je bila vmes še cesta, a prometa po njej je bilo tako malo, da ni vredno govoriti. 

Popoldan sva pregledala izhodišča za pohajanje, zvečer pa kar zgodaj legla in brala, dokler nama knjigi nista padli na nos. Noč je bila mirna. Rahel dež nama je prijetno škrabljal po strehi. »Da bo le do jutra ponehal,« sem si zaželel.

In je! Mene pa je skoraj kap, ko sem zlezel iz postelje. S tresočo roko sem navil gumb gretja do konca. V hribe sva se šla hladit, ne pa zmrznit! Vročina preteklega tedna je »popustila« za kakih 20°.

Prvi šok je ob predenju trume minil, kljub temu da jutranje sonce nikakor ni uspelo pregnati megle.  Nase sva navlekla več obleke, kot sva pričakovala, da bo potrebno. A z vsakim korakom navkreber sva kakšen del potlačila nazaj v nahrbtnik. Zadala sva si vzpon na Krniške skale ali Gartnerkofel, kot rečejo sosedje. Da pa dan ne bi bil prekratek sva se  spotoma povzpela še na sosednji Kammleiten. 

Bojda naj bi bil iz obeh vrhov lep pogled na Julijske Alpe, Koroško, Dolomite… Nama ni bil namenjen. Večino obljubljenega je skrila megla.

Na vrhu je bilo kar precej živahno. Pozna se, da je gora lahko dostopna, sploh če za vzpon uporabiš sedežnico, ki namesto tebe opravi večino poti in ti sapo vzame le zadnji strm del, ko krepko zagrizeš v kolena. 

Za razliko od nedeljskih pohodnikov pa so se nekateri potrudili s ferato. Nama so se ob pogledu nanjo naježile kocine. Hvala, ne bi!

Z novim dnem se je pričelo počitnikovanje lomiti. Milijon zvezd se je preko noči spremenilo v milijon kapljic. Res da povsem drobnih, a vztrajnih. Vzpon na Konjski špik (Monte Cavallo oz. Rosskofel) je dobesedno splaval po vodi. Odplula sva v Šmohor in si v turistični pisarni izposodila računalnik. Skorajda sva se že odločila za plovbo proti domu. Potem pa sva na ekranu zagledala sonce, ki je poskušalo premagovati dežne oblake nad Dolomiti. Hitra odločitev: » Naprej proti južni Tirolski. Kar bo, pa bo!«

Dravsko dolino sva prevozila že neštetokrat, pa naju kljub vsemu gore, ki proti Lienzu postajajo vedno višje, znova  in znova navdušijo. Pot po Deferegentalu sva že nekaj časa načrtovala, pa nikdar nisva našla tistega pravega časa. Že pred leti sva se tod vozila z motorjem in Vlasti je visokogorska dolina sedla v srce. No, meni tudi. Samo tako fino je, če je za kakšen ovinek več kriva Vlasta ;-)

Popoldan sva preživela na 2.052 metrih visokem prelazu, ki je hkrati meja med Avstrijo in Italijo. Cesta, ki se spusti v dolino Altholzer je tako ozka, da je promet urejen izmenično. Pol ure v eno, pol ure v drugo smer. Resnici na ljubo je treba priznati, da je pol ure zaradi varnosti omejeno na petnajst minut. Torej, če zamudiš pravi čas, preživiš šolsko uro ob pogledih na visoke gore, jezero, ostanke vojaških trdnjav… 

Verjemite, koristno izkoriščen čas. Midva sva si za uživanje privoščila nekaj šolskih ur.

Podatki o lokaciji PZA-jev na eni od Italijanskih internetnih strani so naju pripeljali na PZA, kjer je parkiranje kamperjev prepovedano. In to ne prvič. Posledica sta bili dve odločitvi. Prva ta, da se zapeljeva do Brunecka, druga pa je počakala do prihoda domov. POI točke lažnivih Italijanov sem zbrisal iz navigacije: »Na, zdaj pa imate!«

Parkirala sva na ogromnem parkirišču pri spodnji postaji gondole za Kronplatz. Nisva bila edina! Pregledala sva, kaj smučišče ponuja v letnem času in našla nekaj za naju. Peš vzpon na vrh smučišča in obisk Messnerjevega muzeja na njem.

Dež naju je dohitel, ali pa je prišla nova pošiljka. Ne vem! Tako sva morala vzpon preložiti za dva dni. Sedaj veva, kako se počutijo alpinisti, ki v baznem taboru čakajo na naskok gore v primernem vremenu. Samo udobja se ne da primerjati. Midva sva bila v velikanski prednosti.

Ker nič ne gre v nič, sva ta dva dneva izkoristila za namakanje v bazenu, ter ogled Brunecka in Brixna. Glede na zgodovino Bleda, ki je povezana z Brixenškimi škofi, bi skorajda lahko rekla, da sva bila med svojimi. 

Za pot iz Brixna nazaj v Bruneck sem samozavestno izbral vzpon preko passa delle Erbe in nato spust v Alto Badijo. »Greva pogledat nekaj novega!«

Vzpon se je pričel obetavno. Res je bilo strmo, ampak cesta je bila neprometna in široka. Kasneje je prišel drug ampak. Asfaltna črta je bila vedno bolj ozka, izogibališč malo, prometa ravno tako malo - hvala bogu! Srečevanje, razen z motoristi, praktično nemogoče. Samozavest je pričela plahneti. Po nekaj prevoženih kilometrih in znaku, ki je napovedoval še 16 km do prelaza, je izpuhtela. Sledil je približno tak potek dogodkov: iskanje primernega kraja… ročica menjalnika v levo in navzgor… spust nazaj proti Brixnu… srce počasi prične biti v normalnem ritmu.

Tretji dan sva dočakala lepo vreme. Minila naju je volja za vzpon iz Brunecka na Kronplatz. Cilj je ostal, le izhodišče sva pomaknila na Furkelpass in skrajšala pot za več kot polovico.

Popoldan sva postavila Krištofa na poznano »dvorišče« na Passo Valporola, začasno bivališče za naslednja dva dneva. Ferragosto je pred vrati! Kamperjev je bilo ohoho.

Najlepši dan v tednu sva si izbrala za vzpon na goro Col di Lana, ki jo imenujejo tudi krvava gora. Ja, seveda - močno je povezana s prvo svetovno vojno. Kdo ve koliko fantov in mož se ni vrnilo iz nje. Koliko deklet in žena, mater in očetov, bratov in sester… jo je zaradi tega preklelo. Gora je dokaz, da človeška neumnost nima meja. Izvrtane rove v njenem grebenu so minirali tako Italijani, kot tudi Avstrijci, slednji kar z 45.005 kg eksploziva. Krater ki je zaradi tega nastal še danes deluje strašljivo. 

Kar malce ironično je, da sva preživela tako lep dan na gori, kjer so se dogajale takšne strahote. Najprej sva »preganjala« napol udomačene svizce, ki so naju še dolgo spremljali s svarilnimi žvižgi. V daljavi so odzvanjali zvonci krav, ki so se pasle po planinah, daleč pod nama. Okoli naju pa 360° panorama Dolomitov. Takšnega razgleda že dolgo nisva doživela.

Zadnji dan v Dolomitih naju je spet preganjal dež. Saj ne da bi naju zmočil, le strašil naju je. Ves čas med vzponom na Setsas so se okoli vrhov preganjali oblaki in megle, ki so nama kradle obljubljene razglede. Vzpon pa je bil vseeno poplačan. Ko sva bila na vrhu, so se za kratek čas megle razpršile in gore okoli naju so se pokazale v vsej svoji veličastnosti. 

Lepo slovo od Dolomitov in hkrati vabilo, naj se še vrneva!

Domov sva jo tokrat ubrala skozi Cortino, Auronzo in Sappado in med vožnjo skozi vasi, kjer se meša italijansko-avstrijski gorski slog hiš prišla do Tolmezza.

Ne, seveda nisva izpustila Venzona. Le kako bi ga, ko pa sva bila tako blizu. Sprehodila sva se po opustelih ulicah.

Drug teden bo povsem drugače. Ulice bodo napolnili obiskovalci »Feste della Lavanda«.

Jaz bom pa v službi…