sreda, 11. december 2019

Božični sejmi na Bavarskem


Vsako leto se nama ponavlja vprašanje: "Kam?" Vsako leto poiskušava najti nekaj novega. Ja, seveda, na Bavarskem sva že bila. Torej nič novega! Ampak enkrat, ko sva se vozila po nemški Romantični cesti, sva prišla na idejo, da bi bilo ta prikupna mesta lepo videti v adventnem času. Za Nürmberg, (ki ni daleč od teh krajev) pravijo, da je tam eden najlepših božičnih sejmov. Malo morgen! A o tem kasneje. Torej, greva na Bavarsko.

Nisva začela v Nürmbergu, a ker ga povsod ponujajo, kot nekaj naj-naj bom najprej nekaj napisal o tem opevanem božičnem sejmu. Mesto kot tako, si bržkone zasluži obisk že zaradi vse zgodovine, ki se je pisala v njem. Morda kdaj drugič v kakšnem bolj prijetnem vremenu in času. 

Nemci so se iz napada pred nekaj leti v Berlinu precej naučili in dandanes je recimo nemogoče s tovornjakom zapeljati na sejem in pokvariti božično vzdušje. 


Za prepreko pa drug svet? Božični sejem - stojnice s ponudbo vsega kar potrebujemo, ali pa tudi ne, in pa seveda s kuhančkom in prigrizki. Nič drugače kot povsod drugje. Ali pa vendar? Število stojnic krepko presega okrasitev trga. 





Najbolj pravljičen božični sejem - tako vabijo turistične agencije. Za naju se pravljičnost konča, ko je na sicer velikem trgu masa ljudi, ki bi jo zapisali s pet-mestno številko, na začetku katere zagotovo ne bi bila enka. Čarobnost je izpuhtela! Bolj nama je pri srcu mirnejše vzdušje. Torej Nürmberg - nikdar več.

Bržkone je zato dobro, da sva najino potepanje začela v nama bolj prijetnem Donauwoürthu. Nisva se še naveličala že večkrat videnih ulic. "Ko bo Jaka zrastel..."




Ker sva šla od doma skoraj tako zgodaj, kot bi šla v službo, sva tudi Nordlingen ujela v dnevni svetlobi.









Tik pred večerom sva našla najin apartma. Prostoren in opremljen v tipičnem stilu. Lepoooo!


Toliko moči sva še premogla, da sva se zapeljala v bližnji Dinkelsbuhl in opravila ogrevanje na božičnem sejmu, pred vrhuncem popotovanja. Takrat sva še mislila, da je temu tako.

Vrhunec naj bi bil božični sejem v Nürmbergu, vsi ostali pa dodatek, ker sva že bila v tistih koncih. Na koncu je bilo ravno obratno. Pa pustimo to! Nekaj cvetk sva v Nürmbergu kljub temu ujela. 


 



Če že nič drugega sva se najedla “Drei im Weckla” (tradicionalnih klobasic v žemlji), se posladkala z ravno tako tradicionalnimi medenjaki in pogrela ob skodelici kuhančka. Če že nič drugega, kljub napovedi, je bilo vsaj vreme prizanesljivo.

Po tolažbo sva šla v Rothenburg. "Ta večer ni bil najin dan." Še preden sva prišla iz Nürmberga se je ulil dež, kot bi se nebo odprlo. Celo pot sem razmišljal, da bi si namesto avta morala nabaviti amfibijo, a kaj ko ne vem kako je z registracijo takšnih "pošasti" pri nas. V Rothenburgu je bilo malenkost bolje. Poplav ni bilo, ker po tistih strmih ulicah voda sproti odteče. Dež pa je bil kljub temu neizprosen. Do kolen mokra sva se sprehodila po ulicah, za kaj več pa nisva imela volje. Fotoaparat je bil na suhem v avtu, ker tuširanje baje ni priporočlljivo. 


Nedelja je bila (vremensko) pravo nasprotje sobote. Decembersko hladen, a lep sončen dan. Bržkone je bil za spremembo kriv veter, ki je ta dan neusmiljeno gnal vetrnice, ki jih je v teh koncih ohoho. Le kam se je potuhnil Don Kihot?

Po dobre pol ure dolgem sprehodu sva prišla do Dinkesbuhla. O kako je godilo pretegniti noge... 


Mestece spet ponujajo kot eno najlepših v Nemčiji. Ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Nama je bilo všeč že ko sva ga videla prvič, pa potem drugič pa... V božičnem času pa je spet malce drugačno.









Kako je bilo na prednovoletnem potepanju? 


Dva zadovoljna Kranjca sva bila! Upam, da takšna ostaneva do naslednjič!

torek, 5. november 2019

Buče in Jadranska obala

Nekako smo se že privadili na to, da jesenske počitnice imenujemo krompirjeve. Pa naj bo tako! Naslov že nakazuje, da sva jih preživela v dveh delih. Buče z Jakom, Jadransko obalo pa sama. A gremo po vrsti?

BUČE

Ali Festa della Zucca, kot ji pravijo domačini, je v naših koledarjih označena že nekaj let. 


Tokrat prvič z Jakom


Ampak kakor koli se v Venzonu trudijo, sem dobil občutek, da nekdaj privlačna prireditev počasi postaja vse preveč nezanimiva. Na žalost! Program se bolj ali manj ponavlja in tudi malce krči. Morda je krivo to, da sva bila tu že prevečkrat in sva se nasitila? Če prideš prvič je bržkone zanimivo, ali pa tudi ne - če sodiva po Jaku. 

Bolj kot preizkušanje lokalnih dobrot z okusom buč in programa na uličicah...




... ga je zanimalo igrišče...





...in pa smešni pokrit moped.


Velike mojstrovine iz buč in pa buča velikanka so bile tokrat na ogled samo v nedeljo. Mi pa smo jo že dopoldne mahnili nazaj proti domu.

JADRANSKA OBALA

Varljiv naslov, priznam. Vsi ki naju poznate ste bili verjetno začudeni. Jadranska obala - onadva? Čudež? Ne, ne! Nisva se zmotila in šla proti jugovzhodu. Tudi Italija ima Jadransko obalo ;-).

Precej mest ob njeni obali sva že mnogokrat obvozila na poti v druge kraje. Nikoli ni bilo časa, ali pa si ga nisva vzela. Tokrat sva šla v te kraje prav z namenom, da jih vsaj nekaj raziščeva.

V nedeljo pozno zvečer sem že polnil avtomat na parkirišču v Ravenni. Smešna cena 2,25€ na dan za avtodom in še bolj smešen avtomat, ki ne vrača drobiža. A malce drugače kot marsikje. 

Vanj sem vrgel 2 eura in pol. Čakal sem na listek, pa nič! Zaslišal sem le klonk, klonk in dobil denar nazaj. Ponovi vajo! Spet - klonk, klonk. 

Potem sem postal bolj pameten, kar sicer ni moja vrlina. Brskal in brskal sem po denarnici, da sem našel točen znesek (Hvala Vlasta, ker si imela baker v drobižnici). Poštenost? Ja super, samo ne vem kaj narediš če nimaš točnega zneska?

Že prvi dan nama je bilo jasno, da sva do sedaj naredila še kakšno napako več, kot sva se zavedala. Govorim o tem, da se že prej nisva ustavila v teh krajih.

Ravena in njeni mozaiki so naju očarali.


 





Tudi kakšen zanimiv bicicletto se najde.



Na vsak način bova ob priliki v njej preživela še kakšno urico.

Tudi v Cesenaticu, majhnem ribiškem mestecu...









...in kraju kjer je domovala ena največjih kolesarskih legend.


V temi in času selitve domačinov iz službe domov sva prišla do Riminija. Drugače nič pretreslivejšega. Kolone pločevine, ki pa se premikajo neverjetno hitro. Le nekaj deset kilometrov od Ravenne veljajo povsem druga pravila. Promet je tipično Italijansko živahen. Beri - skuterji z leve in desne, prednostna cesta ni povsem nujno prednosta, neizkoriščenega prostora med avti ni... Kot sem rekel, nič posebnega. Le kako minuto potrebuješ, da dojameš nov sistem. 

Potrebne minute za prilagajanje so minile. Prišla sva skorajda do PZA-ja blizu centra. No potem pa so cestarji poskrbeli za novo zanimivost. Zaprli so eno od glavnih cest, obvoz pa speljali v smeri centra. Navigacija je hitro dojela kaj želijo in naju usmerila v ozko ulico. Mene pa niso prepričali. "V to ozko ulico pa že ne grem!" Naslednja in tudi zadnja, ki je bila na voljo, je bila še bolj ozka. Za mano kolona, ob ulici parkirani avtomobili... "Bo kar treba pod 90 stopinj v desno!" Spredaj levo in zadaj desno je bilo vedno manj centimetrov, adrenalina pa na kile... Pa je šlo! Ozka ulica je postajala vse širša, se spet zožila in na koncu priključila na dvopasovnico. "Je bilo pa kar ozko," je po nekaj minutah rekla Vlasta.

Rimini je bil vreden tega truda. 






Zvečer (po temi sodeč pozno ponoči) sva parkirala v Marini di Ravenna. Skupaj z nama je prišel tudi dež. Škoda, ravno tu sva si ga najmanj želela. Pa je bil vseeno milosten in nama zvečer in dopoldan dopustil krajši sprehod po pomolih. Pravo svetlobo za fotografiranje bom pa moral ujeti kdaj drugič.


Vetra, čeprav mrzlega, so se bolj kot midva veselili vodni užitkarji.



Glede na napoved nama ni kazalo čakati še kakšen dan ali dva, čeprav sva ju imela na voljo. Počasi sva se pričela pomikati proti domu. V Benečiji naj bi bilo bolje!

Od tu naprej je bilo najino potovanje nekakšen deja vu. A lepo in prijetno je vredno večkrat doživeti. Ne glede na to, kolikokrat si nekje že bil, vedno lahko najdeš nekaj novega...

V Comacchiu sva srečala Mojco z družino. Tako kot midva so se počasi vračali domov s potepanja in bežali pred dežjem.

Comacchio - čarobno mestece




V njem so ravno postavljali praznično osvetitev. Če se ne motim že za novo leto.


Drugače pa je bilo mestece povsem v znamenju prihajajoče noči čarovnic. Temu primerno je bilo tudi število avtodomov. 

Midva sva pred grozljivimi maskami raje pobegnila v toplejše in nama tako ljube  


Kadarkoli in ob vsakem vremenu, ob prijetno toplem in sončnem, pa še posebej prikupno mesto barv. Le še Burano je bolj pisan.





















Sem si dal duška in Canonu nisem privoščil počitka.