Provansa in Alpe

 

Pa sva jo dočakala! Francijo namreč. Predvsem jaz sem jo že pogrešal. Ampak, ko sva se vozila po njej nisva imela občutka da sva na pravem koncu. Nekaj je manjkalo. Kaj? Pojma nimava! Lepo je, neštetokrat nama je vzelo sapo, ampak tudi ob poslušanju šansonov nama kocine niso šle pokonci... Kot da južni del prostrane dežele ni tista prava Francija. Tudi Francozi niso več čisto pravi Francozi. Ne vztrajajo več tako trdo pri svoji materinščini, veliko se da pogovoriti tudi v angleščini. 

Na cestah ni dosti novega. Bolj ali manj je vse po starem. Urejeno, solidno vzdrževano in načeloma brez večjih zastojev. Za naju je bilo novo le to, da je skoraj v vsakem mestu, mestecu ali vasi, takoj ko prideš do prvega prehoda za pešce ali križišča, hitrost omejena na 30 km/h. Zadeva je podkrepljena z nenormalno visokimi ležečimi policaji. Ni važno s kakšno hitrostjo zapelješ preko njih, vedno upaš, da boš obdržal celo podvozje. Glede na to, da smo po Francozih kopirali rondoje, sem že začel odštevat kdaj bo tudi pri nas tako. Ko smo že ravno pri rondojih.  Francozi so navajeni tako, da ko zapelješ v rondo vključiš levi smerokaz in ko ga zapuščaš desnega. Preden sem se navadil na ta levi smerokaz sem  skoraj sprožil mednarodni incident.

Kako je s cenami v Franciji. Ni več tako, kot je bilo. V primerjavi z Italijo, Avstrijo ali Nemčijo je Francija kakšnih 20% dražja, gorivo je tam tam, za kamp nisva nikoli dala več kot dobrih 20€ (četudi je poleg vse komoditete imel tudi bazen). Tako da pri nakupu osnovnih stvari se da preživet, šopingu pa se kaže izogniti.

Zakaj je gorivo dražje kot pri nas? Morda zaradi uporabe zastarele tehnologije?

Še vedno pa je to skorajda raj za avtodomarje. Parkirišča praviloma ni težko najti, s prenočevanjem ni težav, kampi so smešno poceni. 

Slovencev nisva srečala veliko. V Verdonu sva bila vesela Katje, ki sva jo povsem po naključju končno spoznala v živo, z dvema ali tremi smo si pri srečevanju le pomahali skozi šipo, na Galibieru sem srečal dva motoristična para iz Dobove... Tudi Slovenceljne sva srečala. Delili smo si kamp. Midva sva bila že na parceli, oni so jo iskali. Registrska tablica ni bila dovolj, da bi prepoznali rojaka. Teti sta šli peš mimo in buljili vanjo, ampak še preden sva ju utegnila pozdraviti sta se obrnili stran in naju ignorirali. Najin vztrajni: "Dober dan," v prihodnjih dneh ni vrnil kakšnega konkretnega odziva. Tudi zadnji dan, ko je v trgovini možak stal v vrsti pred nama, se je naredil Francoza. Dobesedno! No ja, če vam tako paše, naj bo po vaše.

Tale uvod je tokrat malo daljši kot po navadi. Morda zato, ker je bilo tudi najino potepanje malo daljše. Prvič nisva bila odvisna od časa. Ni nama bilo treba biti doma ta in ta ponedeljek. Božanski občutek! Vlasta je v šali govorila, da naju ne bo domov en mesec. Na koncu naju ni bilo 29 dni...

Sedaj pa zares! Krištofa sva počasi pripravljala in vanj znosila vse kar sva mislila, da bova potrebovala. Dan D se je vedno bolj približeval. To je prišlo tudi na ušesa kačjemu pastirju, ki se je očitno naveličal gorenjskega zraka. Prisesal se je na Krištofa.

Oprosti prijatelj, migrantov ne voziva, najdi si drug prevoz...

Italija, z izjemo Ligurske obale tokrat ni bila najin cilj, zgolj razdalja, ki jo je bilo treba prevoziti. Sobotno pozno popoldne je bilo dovolj dolgo, da sva prišla do Valvasoneja. Do Cremone sva vztrajala na vzporednih cestah, potem pa sva imela dovolj cijazenja, vročine in zbitih cest. Greva na avtocesto! Če nič drugega je šlo naprej hitreje. V Ovadu je en tak primeren PZA za prespat. Bojda? No, saj mu res nič ne manjka. Sploh za eno noč na poti. Razen, če je na njemu sparkiran en velik luna park na poti. Z mirnim spancem ni bilo nič! Krepko čez polnoč so se pričeli pripravljati na jutranji odhod. Zagnali so že zdavnaj odslužen tovornjak in z njim uro ali dve zasmrajali parkirišče. Debate, montiranja in razbijanja bi bilo še za čez dan preveč. Ampak oni se sploh niso dali motiti. Ko sem že omamljen od izpušnih plinov razmišljal o odhodu, so nenadoma omagali. Končno mir! Zjutraj ob osmih so se odpeljali, midva pa kmalu za njimi...

Skozi miljavžent tunelov in viaduktov mimo Genove do Sanrema. Plan je bil dober, pravzaprav izvrsten. Parkirava na PZA-ju in se s kolesi zapeljeva po obalni kolesarski cesti. Čista uživancija. Samo kaj, ko mestna uprava Sanrema ni vedela za najine plane. Ker so se odločili, da bodo PZA obnovili, so ga zaprli. Če mislijo resno, naj jim bo. Se vidimo drugič!

Po Ligurski obalni cesti sem na hitro opravil obnovitveni tečaj vožnje. Zgledalo je približno takole. Ulice so ravno prav široke. Na desni se izogibaš parkiranim avtomobilom in ko obvladaš srečevanje z ogledalom na ogledalo se v tečaj vključijo skuterji, ki neumorno prehitevajo vse živo. Če se le da po levi, če ne gre pa po desni. In ko vse to obvladaš začnejo iz stranskih ulic uletavat vsi ki imajo veliko volje do vožnje in očitno bolj malo časa. Je kar šlo. 

Med tem je Vlasta opravila tečaj za adrenalinskega sopotnika. Govorila ni kaj dosti, zaspala tudi slučajno ni, členke na prstih, ki so se oklepali sedeža, pa je imela precej bele...

Veliko prej, kot sva mislila, sva zapeljala v Francijo. Od Mentona sva se po ozkih cestah pričela dvigovati nad Monako. Nisva ga imela želje obiskati, dovolj nama je bil pogled nanj iz ptičje perspektive. Par krat gori doli, adrenalina skorajda toliko kot v Gardalandu in prišla sva v Eze.  

O tem sicer nisem nameraval pisat, ampak nastala je ena zgodba, kako nas "šponajo" internetni trgovci. Za najino obletnico sem v Fragonardu Vlasti nameraval kupiti Randez-Vous. Parfum, ki ima za naju veliko sentimentalno vrednost. Ko sva teti v parfumeriji razložila kaj si želiva, so se ji orosile oči: "O, Randez-Vous, eden od mojih najljubših vonjev." Z lahkoto je naštela vse sestavine, ki si jih niti slučajno nisva zapomnila.  "Samo na žalost ga že na leta ne delamo več," je še dodala. V internetnih trgovinah se ga seveda še da kupiti in to celo v "originalni" embalaži. Kaj je v njem in kdo ga je izdelal verjetno ne ve nihče. Z izjemo tistih, ki s tem služijo.

S parfumom podobnega vonja v vrečki, sva zapustila Eze in se spet brez ustavljanja zapeljala skozi Nico. Verjameva da mesto vredno ogleda, ampak vse preveč mondeno in preveliko za najin okus.

Nadaljevala sva po Napoleonovi cesti. Promet je izgubil mestno živahnost in se počasi umiril. Cesta pa spet gori - doli, vse do Grassa. Mesto ima blizu samega centra parkirišče namenjeno avtodomom z le tremi ali štirimi prostori. Vsi so bili prosti. Sreča ali kaj drugega. Grasse namreč na naju že takoj na začetku ni naredil najboljšega vtisa. Kje je mesto, ki se ga spominjava. Sam center, ki sva ga kasneje prevozila, je živahen in prijeten a že nekaj uličic stran je podoba popolnoma drugačna. Precej propadajoče, zanemarjeno in predvsem z veliko priseljenci, ki ne izgledajo najbolj prijazni. Ampak pustimo prvi vtis, saj bo. In je bilo, dokler naju tik pred odhodom iz parkirišča policist ni povprašal, če sva dobro poskrbela in pospravila vse vrednosti v Krištofu. Sprehoda po Grassu se po tem nisva več veselila.

Parkirišče je bilo le nekaj deset metrov od policijske postaje. Je varno?

Zaradi slabega občutka sva marsikaj gotovo zamudila, vsega pač ne.

Tistega pravega Grassa sva največ videla iz Krištofa. Zaradi nečesa je že prav tako! Nadaljevala sva po Napoleonovi cesti in prespala na enem od prelazov. 

Zjutraj sva se spustila v veliko bolj topel Castellane. Ne samo topel, kmalu je postal tudi vroč. Prijetno mestece, kjer sva pravzaprav pričela uživat na tej najini poti. Sonce je pregnalo dež in meglo, ki nama je do sedaj skrivala skorajda vse kar se da videti ob Napoleonovi poti. Najprej sva se sprehodila po ozkih uličicah, toliko da sva dobila prvi vtis.

Še pred popoldnevom pa sva se skozi nekakšno trdnjavo in obzidje povzpela na visoko skalo, ki se dviga nad mestecem, do Chapelle Notre Dame du Roc. Pot ni bila dolga, ampak strma. Proizvedla sva kar nekaj bučnega olja. Razgled na mesto in okolico pa je bil vreden truda.

Da sva ena dva srečna človeka sva spoznala v manj kot petih minutah po povratku k Krištofu. Samo preobula sva se, nisem še uspel prižgat fajfe, ko je zagrmelo in se v naslednjem trenutku ulilo. Ampak kako. Kaj takega še nisva doživela. V trenutku je voda pričela dreti preko parkirišča. Saj za avtomobile ni bilo nevarnosti, ampak če bi naju to ujelo na prostem, bi se verjetno še danes sušila. Noro. Najhujše je bilo hitro mimo, do večera je spet posijalo sonce.

Sveža bageta za zajtrk. Je še kaj boljšega? Težko! Če le ima nekaj sredice in ne pretrde skorje. 

V Dignu sva se zaustavila le na kratko. V daljavi je grmelo in malce sva bila še vedno pod vtisom včerajšnje plohe. Pa tudi drugače mesto na naju ni naredilo posebnega vtisa, prav tako tudi Sisteron ne. Poleg tega obe mesti ne premoreta enega spodobnega PZA-ja. Da se razumemo, obe ga imata, na obeh bi se dalo prespati, ampak brez presežkov.

Zapeljala sva se do Les Meesa, kjer sva prespala pod mogočnimi skalnatimi osamelci, za katere legenda pravi, da so okameneli menihi.

Na poti v Valensole sva prvič ozrla polja sivke. 

Prezgodnja sva bila! Sivka se še ni popolnoma razcvetela in prikrajšana sva bila za tisto čarobno vijolično barvo, ki se je šele nakazovala.

Čas je že bil, da greva tudi v kakšen kamp. Izbrala sva "Camping les Lavandes". Že ime nakazuje, da sva naslednja dva dneva preživela med sivkinimi polji. Pri izboru nisva imela največ sreče. Z njim sva si namreč postavila previsok standard za naprej. Vsak naslednji kamp, čeprav povsem soliden, je bil le bleda senca tega. 

Popoldan sva preživela v Valensolu, kjer so ulice dišale po jasminu...

... nov dan pa med polji dišeče sivke. Provansa je mešanica prijetnih vonjav. 

Prvič sva se zapeljala s kolesi. Glede na hitrost in pogostost ustavljanja bi bilo morda bolje da bi šla peš.

Zvečer je sonce zašlo za Mont Ventoux. Se mi je le zdelo, da naju vabi in čaka?

Nov kamp sva poiskala v Mousters Sainte Marie. Kako se to prebere me ne spraševat, ker sem še prepisal težko. Podobno kot v Italiji, imajo tudi v Franciji seznam najlepših vasic https://www.les-plus-beaux-villages-de-france.org/fr/ in Mousters Sainte Marie je na njem. Upravičeno!

Do Ste. Croix du Verdona, pravzaprav do razgledne točke nad njim, med sivkinimi, pšeničnimi in makovimi polji, pelje ena ravno prav dolga in malo prometna cesta za izlet s kolesom. Utrip se poveča samo med strmim klancem takoj na začetku, potem pa je lepo turistično. No in med vzponom na ta klanec je Vlasta prišla na idejo: "Kaj, če bi pa šla s tabo na Mont Ventoux?" Oči mi je vrglo iz jamic. Ne vem a zaradi strmega vzpona ali zaradi te izjave. "Ja ni panike, sej ti bo štrom pomagal, časa imava pa tudi dovolj!" Kasneje, ko je še enkrat prebrala opis vzpona in pa predvsem spusta si je premislila: "Boš šel kar sam!"

Moram jo pohvalit. Veliko je prevozila s kolesom, čeprav ni imela ravno primerne podlage, kar se kondicije tiče. Je pa vztrajna. Tudi v naslednjem dnevu ni zatajila. S Krištofom sva se zapeljala na izhodišče, visoko nad jezero Ste Croix, v vasico La Palud sur Verdon, nato pa s kolesom po Route des Cretes. Po svoje kar zahtevna pot, dolga slabih 30 km, zato pa je treba prevoziti čez 700 višinskih metrov. Ampak vsaka kapljica znoja, vsak težak vdih, visok pulz in ne vem kaj še je bogato poplačan. Nepozabni razgledi na strme skale kanjona. Doživetje, ko med spustom orel jadra vzporedno s tabo... Čudovito. 

Ampak do spusta je bilo treba gristi. Nekje na polovici vzpona me je Vlasta vprašala: "Deda, a bomo tebi tudi štrom kupili?" Lahko bi ji povedal, da še ne, da dokler gre na žgance, bom vztrajal. Lahko bi ji še kaj razložil. No, saj sem ji. V mislih! Govoriti pač nisem mogel. Kaj več kot kratki: "Ne," nisem spravil iz sebe. Pa še ta je bil bolj šibak.

Naslednji dan sva že zgodaj dopoldan stala na recepciji kampa v Aixu. Nekako najbolj primerno in varno se nama je zdelo, da parkirava v kampu, popoldan obiščeva mesto, prespiva, zjutraj pa naprej. Plan se nama ni zdel slab, nisva pa računala, da bo kamp poln. Ja, pa nič. Veliko parkirišče ob pokopališču ni izgledalo najbolj obetavno, a ker je bilo na njem kar nekaj avtodomov sva se zadovoljila z njim. Do mesta peš ni bilo daleč, v centru pa semanji dan. Noro, koliko ljudi.

Navadila sva se že na dvodnevno bivanje v kampih. V Cucuronu se nisva izneverila tradiciji. Tudi kolesarjenju ne. 

Najprej sva se zapeljala v Cucuron...

... nato pa še v dve iz seznama najlepših Francoskih vasic. Katera je lepša? 

Lourmarin...

... ali Ansouis?

Jaz ne vem. Vem pa, da je Galileo rekel: "In vendar se premika!"  Ne vem pa, če je mislil tega citroena?

Tudi v Provansi nas je ujel saharski dež. Ponoči je nenapovedano priletelo par kapelj. Nič hujšega, tako kot tudi čez dan ne. Le toliko, da povsod kjer sva se ustavila nisva vedela ali bova mokra ali ne. 

Pred nama je bil spet dan "najlepših Francoskih vasic". Vasice so bile res ljubke, ceste pa... Lepe, zavite, ponekod v živo skalo vklesane, samo od časa do časa (pre)ozke. Za korajžo je pred nama včasih zapeljal avtobus ali tovornjak. "Če bo šel on, potem bova lahko šla tudi midva." Mirne vesti sva mu sledila do naslednjega križišča. Potem je pa odvil v drugo smer. Malo manj mirna sva nadaljevala. Vlasta je spet imela bele členke, zato me ni presenetila ko se je odločila: "A veš kaj, pa raje švicam na kolesu, kot pa od strahu!" "V redu, samo do enega izhodišča pa morava priti," sem se rade volje strinjal.

Tako sva s Krištofom počasi prevozila pot do Bonnieuxa...

... mimo Pont Juliena ...

... in Roussillona ...

... do PZA-ja v Goultu. Ko sva se nastanila v debelo senco, sva najmanj 5x potrenirala hitro postavljanje in še hitrejše pospravljanje stolov . Dež se namreč ni mogel odločiti a bo padal ali ne. 

Vmes sem še pomagal enemu Nemcu, pa sem skorajda naredil več škode kot dobrega. Možakar je namreč iz prikolice po rampi razkladal motor. Ko sem videl, da ga vleče levo, pa desno in da ga bo vsak trenutek prevrnil, sem stekel do njega in prijel motor. Možakarju je potem šlo lahko, dokler se ni obrnil in me zagledal. Tako se me je prestrašil (ne vem zakaj), da je skoraj spustil motor. Pa smo spet šli levo-desno. 

Dež je odnehal, zmagalo je jasno nebo, midva sva pa še zadnjič pospravila stole in pripravila kolesi. 3, 2, 1, greva v Menerbes...

... nazaj grede pa še v Goult pofirbcat, kje bova jutri kupila bagete.

Tale mlin z najinimi bagetami nima nič, samo ob poti je bil in fotoaparat je bil ravno pri roki.

Če sva rekla s kolesom, potem se je tega treba držat. Spet po kilometrih ena ne prav dolga pot, ampak do Gordesa je pa treba v klanec (strm klanec).

Malo sva se še povzpela in nato spustila proti opatiji Senanque...

... potem pa ponovila vajo. Vzpon do Gordesa nato pa bolj ali manj navzdol do "doma". Dober trening za Alpe.

V Avignonu sva skoraj skurila navigacijo, preden sva zapeljala na Leclercovo parkirišče. Cel kup obvozov, prepovedi in ne vem kaj še. Uspela sva in popolnila zaloge v hladilniku. Potem pa nov izziv. Bencinska je bila veliko bolj kot za avtodomove narejena za avtomobile. Medtem ko sem manevriral do črpalke je Vlasta pazila, da nisva po višini odpeljala nadstrešnice. Saj ne da bi nama ne prišla prav, samo ne vem kako bi jo do doma pripeljala.

V Avignonu sva si privoščila krepak počitek. Razen sprehoda po mestu nisva delala nič. Samo sedela sva, brala in se namakala v bazenu. Saj glede na vročino, debelih 35°, drugega niti ni kazalo.

Po dveh dnevih poležavanja sva Krištofa obrnila v smer:

Dolgo, res dolgo, sem si želel povzpeti na to goro, eno od ikon Toura in v torkovem jutri sem že ob šestih zjutraj na njenem vznožju v Bedoinu vpel čevlje v pedala. Čakal me je dobrih 21 km dolg vzpon s povprečnim naklonom 7,4% in 1.603 višinci. Gremo!

Kmalu sem tam daleč zagledal stolp na vrhu gore. Sedaj verjamem vsem tistim, ki so se povzpeli pred mano in zapisali, da skorajda celo pot gledaš cilj, ki se ne približuje prav hitro, da vzpona skozi gozd ni nikoli konec in ko končno enkrat zapelješ iz njega na kamnita pobočja, te zaustavi veter, ki tam gori vedno piha. Mene ni samo zaustavil, ampak tudi skorajda prevrnil. S krmila mi je snel sončna očala in jih zabrisal po kamenju. Niso preživela, še vseh delov nisem več našel. 

Razgled na vrhu pa fenomenalen, na eni strani ravnina Provanse, na drugi visoke Alpe. 

Spust do vstopa v gozd zaradi vetra ni bil nič kaj prijeten, potem je pa letelo. Srečeval sem cele trume zariplih obrazov, ki so se šele vzpenjali. Še dobro da nisem videl samega sebe, kako sem gor grede na škrge dihal. Prva kljukica je bila narejena. Kdo se je bolj veselil, Vlasta ali jaz?

Drugo jutro sva s Krištofom ponovila dobro polovico vzpona na Mont Ventoux, nato pa zavila proti Saultu, kjer sva spet naletela na semanji dan. Doživetje posebne sorte, ki ga bojda v Provansi (Franciji) ne kaže zamuditi. Ravno tako tudi ne petanke, ki jo igrajo domačini v senci mestnega parka. V Saultu sva oboje izpolnila. Sejem dopoldan, petanko popoldan.

Še zadnji dan sva uživala v pogledih na polja sivke. Iz nizke, sva se selila v visoko Provanso - Alpe. Preko Dignesa naju je spet preganjal dež in malo pred Col de Labouretom, med čakanjem da nevihta izgubi svojo moč, sva razpredala, kako bi lahko drugače obrnila popotovanje. Ja, če bi prej vedela, bi bila takrat ko je bilo najbolj vroče na hladnem v Alpah, do sivkinih polj bi prišla 14 dni kasneje, ko bi bila v polnem razcvetu... Če bi čebula če ne imela... Nikoli ne more (sme) biti idealno. Važno da je lepo - in je bilo!

Zaradi dveh dni dežja so se temperature krepko spustile. Bolj kot sva pričakovala. Zaskrbelo me je, da za vzpon na Bonette s sabo nimam dovolj toplih oblačil. Na srečo sva v Intersportu našla nekaj primernega, tako da sem bil, ko je spet posijalo sonce pripravljen.

Col de la Bonette Francozi "prodajajo" kot najvišje asfaltirano cesto v Alpah. Sam prelaz je slabih sto metrov nižje, da pa se lahko pohvalijo z najvišjim, so dodali dvokilometrsko  zanko okoli vrha gore in tako dosegli višino 2.802. Bojda jim niti to ni pomagalo, ker je nekje v Španiji cesta, ki vodi še višje. Francozi o tem molčijo.

Začel sem v Jausiersu na slabih 1.200 metrov višine. Čakalo me je 23 km vzpona, s povprečjem 6,8% in 1.586 višincev. Razdalja in povprečje podobno kot bi šel od doma na Pokljuko, višincev pa je bilo še enkrat več. Nekje med 1.800 in 2.000 sem vozil skozi pas goste megle, potem pa se je odprlo. Visoke gore okoli in okoli. 

Čudovito bi bilo, če bi ne imel krize. Trpel sem. Ne vem, ali je bil kriv slab dan, ali višina in posledično redek zrak. Z Bonettom sem imel največ težav. Na njem, v primerjavi z Ventouxom vlada neka drugačna energija. Tam so (skoraj) vsi nasmejani, pozdravljajo... Vlada neko pozitivno vzdušje. Ko te tu hitrejši prehitijo, le stiskajo zobe in s pogledom v tla nadaljujejo v svojem tempu. Pozdrava ni. 

Med vzponom sem se večkrat vprašal: "A mi je treba tega?" Očitno ja. Lepo je bilo, kljub vsemu!

"Ata smrk, je še daleč?"

"Zdaj ne več!"

Druga kljukica narejena.

Prespala sva v v mali vasici La Breole. Manjši PZA je bil kar konkretno poln, a sva se nekako uspela zriniti nanj. Pred spanjem sva malce pretegnila noge.

Do vznožja naslednjega vzpona sva morala narediti daljši premik, kot sva jih bila vajena v zadnjih dneh. Malce pred Gapom sva spet zapeljala na Napoleonovo cesto in na njej vztrajala skoraj do Grenobla. Sivke ni bilo več. Vijoličnima polja so zamenjali griči in visoke gore. Gori - doli, gori - doli je vodila cesta. Še posebej zanimiv in strm je spust proti Vizillu. Po njem je prepovedan promet za vse, ki so težji od 7,5t. In na začetku spusta je višinska ovira, mislim da 2,5m. Vsi višji od nje morajo na poseben pas in uporabiti zvonec. Predvidevam, da po tem preko kamere preverijo ali si večji (težji od 7,5) in ti dvignejo zapornico. Potem pa sledi konkreten spust po klancu. Učna ura za vse, ki za zaviranje ne uporabljajo motorja se plača v eni od mehaničnih delavnic. Posel s prodajo zavor zagotovo cveti.

Alpe Huez je še eden od legendarnih vzponov na Touru. Do vrha je cesta speljana po 21 serpentinah, ki so označene po Vršiškem vzoru, s to razliko, da je prva oštevilčena z 21, torej proti vrhu odštevaš. V slabih 14 km vzpona do 1.850 metrov visokega cilja je potrebno premagati 1.118 višincev, povprečen naklon je 7,9%.

Tja gor bo treba.

Ena zgodba še pred oziroma med zajtrkom. Poleg naju so v škodi, k sreči je bila karavan, prespali trije Čehi. Kako so se pošlihtali, nama ni jasno. Kakorkoli, ko so se zjutraj pretegovali, me je Vlasta ugnala, da sem jih vprašal če bodo kavo. Najprej so me debelo gledali, potem pa so se jim usta raztegnila navzgor. Zelo so bili hvaležni. Kasneje so nama v zahvalo prinesli sveže rogljičke.

V ponedeljkovem jutru se je na Alpe Huez pred mano povzpelo 54 kolesarjev, letos pa 82.318.

Na začetku gre čisto po ravnem. Prvih 500 m, potem pa te takoj udari 10% vzpon. "O kriza, a takole bo," sem pomislil. Ampak, ko sem po nekaj minutah popucal v glavi in se ogrel, je bilo v redu. Ne pretiravam, če rečem, da sem užival. Kot bi mignil, sem bil nekje na polovici.

Potem pa je šlo vse lažje. Vedno lepši razgledi so se mi odpirali.

Rekord vzpona še vedno drži Pantani. Če bi šla skupaj, bi bil on že na vrhu, ko bi mene čakalo še 9 serpentin. Ampak ta primerjava (profi : turističnemu rekreativcu) je povsem nerealna. Vzpenjala sva se vsak s svojim ciljem.

 Tretja kljukica.

Popoldan sva se povzpela, s Krištofom - da se razumemo, na Col du Lautaret. Po dolgem času sva prespala nad 2.000 metrov. Da je bilo na prelazu lepo, ne bom poudarjal.

Za tretjo kljukico mi je ostal najlažji, sedaj vem da tudi najlepši vzpon. Col du Galibier ima zame in verjamem da še za koga poseben pomen. S pobegom med vzponom nanj (sicer z druge strani, kot sem šel jaz) je Rogla kot prvi Slovenec dosegel etapno zmago na Touru.

Iz Lautareta je potrebno premagati le slabih 9 km vzpona, s povprečjem 5,5% in le 585 višincev. Mala malica v primerjavi s preteklimi. 

Vzpon je bil res lahek in čista uživancija. Ob poti so me prišli pozdravit svizci in me vzpodbujali: "Allez, allez!", so žvižgali. Ali pa vsaj nekaj podobnega. Preden sem katerega od njih uspel fotografirati, so že izginili v travi.

Vlasta, vem da ni lepo, da te dražim, ampak lahko ti je žal, ker se mi nisi pridružila. Pa drugič!

Vlado poje, da se od višine zvrti. Upoštevala sva njegov nasvet in se spustila nižje, v dolino  Serre Chevalier in v Franciji prespala še zadnjo noč. Tokrat!

Do doma sva imela, tako čez prst, 800 kilometrov. Če bi bilo treba, bi bila zvečer lahko že doma. Ampak k sreči ni bilo treba! Počasi, kot zgodnja jesenska megla, sva se vlekla preko Italije. 

Zadnjo noč, sva tako kot prvo prespala v Valvasonu.

Naj vam čisto na koncu nekaj zaupam?

Res je, vam rečem!