petek, 23. avgust 2019

Planica in Bovec

S čim naj začnem? Morda s tem, da nama letošnja sezona ni naklonjena. Proste dneve so nama namenili ločeno. Vlasti za vikende, meni med tednom. Tako se je Krištof bolj kot ne grel na domačem dvorišču... Preostal nama je le dopust, ki sva ga, nenamerno seveda, planirala na najbolj vroče ali pa deževne dni. So stvari na katere ne moremo vplivati - na žalost.

Za nekakšno slovo od poletja (upam da se še ne poslavlja čisto zares) sva načrtovala skok v Dolomite. Predvsem mene je vleklo tja gor, da bi se enkrat preizkusil v vrtenju pedal čez prelaze višje od dveh jurjev. Za dušo pa sprehodi z Vlasto in Jakom po malo manj zahtevnih poteh, med lovljenjem svizcev. To bi pa bilo doživetje za nadobudneža! Pa ni bilo nič od tega. Bolj se je bližal dan odhoda, več dežja so napovedovali vremenarji...

Če so Dolomiti čakali na nas nekaj tisočletij, bodo še kakšno leto! Če pa ne, bo bržkone to zadnja stvar, ki nas bo skrbela. Rezervni plan, s kodnim imenom "gremo za soncem", nas je pognal na zahod Slovenije. Pregovorno deževni kraji so tokrat obetali najboljše vreme. Tudi prenekateri domači vzponi in ceste so mi ležale na duši. Dolgo sem jih prelagal na tisti pravi čas. No ja, očitno je prišel.

Sobotno dopoldne sem preživel v Ljubljani. Da je bilo to povezano s službo, ni naključje. Sončni zahod pa smo doživeli pod Poncami. Dobro, da je Slovenija tako majhna.


Po nekajdnevnem pavziranju si za prvi dan nisem naložil preveč. Le toliko, da sem pretegnil noge in prečistil pljuča.



Vlasta in Jaka sta bolj resno zagrabila bika za roke.





Popoldan pa na sladoled...


 ... preplezat ovire...


 ... preštet ploščice...


... in povohat rožice.



Drug dan Vlasta in Jaka nista popuščala. Peš sta šla v Rateče po kruh in nekaj drobnarij. Jaku je bilo očitno všeč, saj je večkrat ponovil: "Joj babi, kakšen čudovit razgled!" Mali mož - velike besede.

Mene je, za razliko od prejšnega, čakal malo bolj dolg dan. Ampak je šlo, čeprav sem se nekajkrat vprašal: A mi je res treba tega?" Ampak ko se dan konča, ko se spomniš na vse kar si med njim videl in doživel, takrat veš, da je bilo treba...


Med enim in drugim vzponom sem počil malo več kot sem načrtoval. Včasih je potrebno tudi to.


 Potem pa naprej...



Popoldan se je Jaka prelevil v rudniškega strojevodjo...





... na večernem sprehodu ob Rabeljskem jezeru pa potrgal vse preostale regradove lučke in spuščal padalce.

Navsezgodaj (kakor za koga) smo se premaknili do Bovca, našli prostor v kampu in začeli z novim dnevom. Vlasta in Jaka sta si tokrat privoščila počitek. Zaradi pripekajočega se sonca je bil vse kaj drugega kot užitek. Neverjetno, v Bovcu pa takšna vročina!

Mene je čakal nov izziv. Malo treme sem pa imel - priznam. Če sem se dan prej spraševal: "A mi je treba tega," sem bil ta dan prepričan, da sem snemal film: "Robi se ne vrača!" Po zapornici se je cesta malo položila, dihanje umirilo, noge lažje zavrtele, oko pa našlo lep pogled. Na vrhu sem že vedel, da s filmom ne bo nič. Če bo le zdravje, se vrnem...




...še spust nazaj v dolino...


Bojim se spustov. Mogoče sem dol trpel bolj, kot gor?

Konec počitniških dni ni minil tako kot smo si želeli. Mi pa še toliko idej! Tik pred deseto zvečer je Jaka zakuhal, mi pa brez toplomerja. Vlasta je bila uspešnejša od mene in ga našla pri prijazni Primorki. Jaka sva ohladila s pomočjo medicine naših babic - kisovimi obkladki. Zjutraj je bil, kot nov, a med popoldanskim spancem se je vročina spet prikradla. Ni bilo več dileme, čim prej domov! Le še k zdravniku smo nameravali. Tako, za vsak slučaj. A glej ga zlomka. Bovški zdravnik, če se mu lahko tako reče, ne zdravi otrok. Sestra nas je odpravila kar v čakalnici, niti tega ni želela izvedeti koliko vročine ima Jaka: "Naš zdravnik ga ne bo pregledal. On ne zdravi otrok. K pediatru morate v Tolmin!" Dobro, da ni pomolil nosu iz ordinacije, ker bi mu ga bržkone preoblikoval, čeprav to ni moj stil. Saj nisva pričakovala čudežne ozdravitve. Dovolj bi bila le beseda, da gremo lahko brez skrbi do doma, ali pač ne...

Tako smo šli s strahom in neprijetnim občutkom domov. Jaka je vročina in utrujenost po poti premagala. Mirno je zaspal. V Radovljici imajo (hvala bogu) zdravnico, ki zdravi tudi otroke. "Nič hujšega ne bo! Nekaj se pase v njem. Zaenkat počakajmo če bo kaj izbruhnilo ali če bo vročina res hudo narasla. Do takrat pa naj počiva in pije veliko tekočine..." nas je potolažila. Ja, samo to smo potrebovali. Nasvet nekoga, ki o tem ve več kot mi.

Po dnevu počitka je vročina zbežala tako nenadoma, kot se je prikradla, naš Jaka je pa spet pravi veseljak!


Ja tako je bilo! Malo adrenalina pa veliko lepega. Trije mušketirji bomo spet šli iskat nove dogodivščine. 

Če ne prej, zadnji vikend v oktobru v Venzon - na buče.