Sedaj že lanski novoletni prazniki so bili najbolj skopi, kar se prostih dni tiče. Čisto običajen vikend. Vsake toliko let je pač tako. So bili pa dnevi zato neverjetno topli, kot bi jih praznovali v kakšnih precej bolj južnih krajih. Skratka skorajda nujni za potepanje. Sploh če dodam dejstvo, da je Krištof že od konca oktobra stal pokrit na dvorišču in se je že pričel pogrezati vanj. Malo nama je ponagajalo zdravje, nekaj družinskih praznovanj, par vikendov slabega vremena, čas pa teče...
Zadnja leta sva se potepala v adventnem času, prav za silvestrovo pa že pet let ne. Skrajni čas, da sva spremenila rutino. V petek, takoj po službi (samo še 378 dni bova omejena s tem) sva se zapeljala iz sončne Gorenjske, skozi gosto Ljubljansko meglo, v prijetno ogreto Vipavsko dolino. PZA Lepa Vida se je izkazal kot idealen izbor. Lepo urejen, prijetno in mirno okolje, dobro izhodišče za pohajkovanje, predvsem pa prijazni in ustrežljivi lastniki. Sploh nisva mogla verjeti, da sva tak prostor imela povsem zase.
Novoletni dan nama je ponudil lepo in toplo vreme, kot nalašč za planinarjenje, ki sva ga v preteklih letih vse preveč odrivala. Mimo slikovite Vitovske cerkve...
... sva se povzpela na razgledni Sekulak. Zajeten del dneva sva uživala ob pogledu na Vipavsko dolino.
Ne samo, da sva uživala. Tudi počitka sva bila potrebna po slabih 800 metrih strmega vzpona. Nazaj grede sva se ustavila še pri Sveti Luciji...
Ob povratku nama je ostalo še ravno toliko popoldneva, da sva pred Krištofom popila kavico. Sonce naju je grelo, kot bi bila pomlad, ne pa zima. Neverjetno!
Za kakšen podoben podvig včerajšnjemu v nedeljo nisva imela moči. Lenoba prejšnjih let naju je kaznovala. Zmogla sva le slabo uro in pol dolg sprehod po Vitovljah in okolici.
Popoldan se je prikradla megla in nama nakazala, da bo treba počasi pospraviti in se odpraviti domov. Še en kraj več, ki sva ga dodala v seznam, kamor se bova še vrnila. Če ne prej na pomlad, ko bo spet še bolj toplo. Idealno za kak nov vzpon, še bolj pa za kolesarjenje.
Težko že čakava...