Tako dolge zimske pavze kot letos si še nisva privoščila. No, pa saj si je v bistvu nisva sama privoščila, namenila nama jo je grdoba, ki nam vedno bolj kroji življenje. Po nenavadno toplem februarju je bil marec bolj kot ne hladen, zato sva si zaželela toplote. Goriška bi bila primerna, pa jo je odpihnila burja. Privlačna je bila tudi obala, a so jo odklenili tik pred vikendom - gužva bo...
In tako sva se ustavila na Krasu. V Hrpeljah je PZA, ki ga do sedaj še nisva preizkusila. Morda zaradi (na prvo žogo) malce nenavadne lokacije za preživljanje vikenda, a se je izkazal kot prijeten, uporaben in predvsem primerno urejen. Čas je, da preseževa stereotipe in raziščeva tudi morda malo manj zveneče kraje. Tokrat nama ni bilo žal...
Burja ni kraljevala le na Goriškem, tudi na Kras je zašla. A kar je, je. Kapa, tuba, rokavice, bunda in pot pod noge. Kar tako, brez kakšnega konkretnega cilja. "Za nosom," je vedno rekla mama Ana.
Tudi tako se najde kaj zanimivega in očesu prijetnega.
Na morju (še) nisva bila, ampak tam v daljavi sva ga pa že videla.
Če bi mi pred leti kdo rekel, da moraš zaradi železnice zgraditi novo cesto, bi se mu samo pomenljivo nasmehnil in pripomnil, da bojda svizci tudi zavijajo čokolado.
Okoli Hrpelj gora ravno ni. Imajo pa Hrpeljsko goro! Tudi če je gora, je za vzpon potrebna le dobra ura.
Iz vrha se vidi daleč naokoli.
Krog po Hrpeljah, mimo vaškega pokopališča...
... in Rudetove ledenice.
Vikend je bil mimo in prav potiho sva računala, da so vsi tisti ki niso imeli še nekaj dni dopusta, počasi odšli proti domu. Midva pa z vetrom, ki se je nekje prek Črnega kala umiril, proti morju.
In tja do srede tedna sva malo s kolesom, malo peš pohajkovala po obali.
Prvi letošnji dopust, je minil. Ujela sva pravi čas. Dan za tem, ko sva se vrnila domov, so obalo spet zaprli...