Naša abrahamka ne popušča.
Stopnjuje praznovanje in počasi ji bo zmanjkalo druščine. Navadil sem se že, da
na kratko predstavim najino družbo na popotovanjih. Sicer ni lepo govoriti o
letih nežnejšega spola, a sem prepričan, da mi Cvetka tega ne bo zamerila. Nekaj
mesecev pred Vlasto je praznovala življenjsko prelomnico. In ko sva se z
njenega praznovanja vračala domov, je Vlasta prišla na idejo o abrahamkinih
popotovanjih. Torej je Cvetka soodgovorna za naša vandranja.
Kako bi jo na hitro lahko opisal? Zagotovo je ena najbolj pozitivnih oseb, ki jih poznam. Zna uživat v lepem, hkrati pa je izredno skromna in se razveseli drobnih malenkosti, ki so ji pri srcu. Prijateljici sta dobesedno iz otroštva. Odraščali sta v isti ulici, hodili v isto šolo… Iz deklic sta dozoreli v dekleti. Cvetko je ljubezen z Bleda popeljala v Ljubljano. Nista bili več toliko skupaj, a prijateljstvo je ostalo in se krepilo. Življenje ji ni prizanašalo. Preveč hudega je doživela v njem, a morda je prav zaradi tega tako pozitivna. Ali pa je to podedovala po mami, ki je bila ravno tak dobrovoljček. Če bi jo poznali, bi mi pritrdili, da je fejst punca!
Smer je bila, kot že vnaprej določena. Cvetka ima poleg morja najraje hribe. Nad Dolomiti je bila že dolgo navdušena, le uskladiti se do sedaj nismo uspeli. Kot bi leta čakali na veliko praznovanje.
Kako bi jo na hitro lahko opisal? Zagotovo je ena najbolj pozitivnih oseb, ki jih poznam. Zna uživat v lepem, hkrati pa je izredno skromna in se razveseli drobnih malenkosti, ki so ji pri srcu. Prijateljici sta dobesedno iz otroštva. Odraščali sta v isti ulici, hodili v isto šolo… Iz deklic sta dozoreli v dekleti. Cvetko je ljubezen z Bleda popeljala v Ljubljano. Nista bili več toliko skupaj, a prijateljstvo je ostalo in se krepilo. Življenje ji ni prizanašalo. Preveč hudega je doživela v njem, a morda je prav zaradi tega tako pozitivna. Ali pa je to podedovala po mami, ki je bila ravno tak dobrovoljček. Če bi jo poznali, bi mi pritrdili, da je fejst punca!
Smer je bila, kot že vnaprej določena. Cvetka ima poleg morja najraje hribe. Nad Dolomiti je bila že dolgo navdušena, le uskladiti se do sedaj nismo uspeli. Kot bi leta čakali na veliko praznovanje.
Četrtek popoldan je bil naš dan
D. Hitro, kot se je le dalo, torej po avtocesti skozi Avstrijo, smo zapeljali v
mogočen gorski masiv. Kolikokrat sva že bila tu? Kdo ve, že davno sva prenehala
šteti. Ne vem v čem sva bolj uživala. So bile to podobe znanih gora, ali
Cvetkino navdušenje nad njimi. V Cortini nas je ujela noč. A nič zato! Dolomiti
v soju lune so bili še bolj čarobni. Preko Falzarega in Valparole smo se
spustili v Corvaro, čez Campolongo v Arabbo in se še tretjič ta dan dvignili
čez 2.000 m
na Pordoi. Na parkirišču pod gondolo smo, kljub prepovedi, v miru prespali.
Zagrizli smo v melišče |
Marmolada |
Kdo nas opazuje? |
Piz Boe |
Na žalost je bilo lepe
panorame kmalu konec. Nekje na polovici poti, pri
koči Rifugio Forcella Pordoi, nas je
spet objela megla in nas ovijala vse do vrha 3.152 m visoke gore Piz
Boe.
Megla nas je ujela... |
... ukradla nam je razgled... |
... in prekrila vrhove. |
Cvetka je bila tako navdušena nad tem, da je premagala mejo treh jurjev,
da ji za slabše vreme sploh ni bilo mar. Pa saj je imela prav. Bili smo prikrajšani
za razgled, a kljub temu smo se imeli prav dobro in megla ne sme biti razlog za
slabo voljo. Važno, da nas ni namočilo! Malo mraza pa za Gorenjce ni problem.
Cvetka je premagala tri jurje |
Na Pordoi smo se vrnili ravno
pravi čas. Vreme je zdržalo še toliko, da smo se preoblekli v bolj udobna
oblačila, predvsem pa obutev. Pričelo je deževati. Hvala ti, kdorkoli že si, da
si nam naklonil vsaj toliko lepega vremena.
V koloni, še vedno je bila ferragosta, smo se spustili do Canazeia in se umaknili s pločevino nabitimi ulicami mesta na prelaz Fedaia. Med škrabljanjem dežja in občasnim grmenjem smo pojedli, nato pa dolgo v noč igrali remi.
Vauuu, kakšno jutro. Modro nebo, brez oblačka, pod njem pa mogočni masivi od dežja opranih gora. Noro lepo! Odločitev, da prespimo na prelazu in ne v dolini se je obrestovala.
V koloni, še vedno je bila ferragosta, smo se spustili do Canazeia in se umaknili s pločevino nabitimi ulicami mesta na prelaz Fedaia. Med škrabljanjem dežja in občasnim grmenjem smo pojedli, nato pa dolgo v noč igrali remi.
Vauuu, kakšno jutro. Modro nebo, brez oblačka, pod njem pa mogočni masivi od dežja opranih gora. Noro lepo! Odločitev, da prespimo na prelazu in ne v dolini se je obrestovala.
Umite gore |
Kar težko smo se
odtrgali od pogleda na Marmolado. Toda toliko lepega nas je še čakalo. Spet najprej v dolino in nato nazaj v hrib. Drugače ni šlo! Tokrat je
Krištof premagoval višino namesto nas. Na Valparoli je počival on, mi pa smo
sopli.
Modra skala na Valparoli |
Za sobotno dopoldne smo si
izbrali krajšo turo na 2.477
m visok Sass de Stria. Že pot sama je bila nekaj
posebnega. Nekakšen muzej na prostem, v spomin na prvo svetovno vojno. Pobočja
so prekopana s strelskimi jarki in
bunkerji, vsepovsod so ostanki v spomin na brezumno morijo. Razgled z vrha nam
je jemal še tisto malo sape, ki nam je ostala od strme poti. Pogled na
Dolomite, kolikor daleč nam je neslo oko! Čudovito!
Vrh gore je bil izziv za lokalne alpiniste. Tako na oko bi rekel, da ne
prehud. Vzpenjali so se prek strme stene, kot bi hodili po stopnicah. Pravi
mojstri svojega dela, pardon – konjička.
Med množico pohodnikov je bil
tudi nekdo, ki je na poti navzdol Cvetki ukradel palice. Tik pod vrhom smo se
namreč morali povzpeti po nekaj jeklenicah in lestvi in palice so ji bile bolj
v napoto kot v oporo. Skrila jih je v razpoko. Očitno ne dovolj. Sram naj ga
bo, kdorkoli je že bil!
Na Valparoli je Vlasta pripravila kosilo, s Cvetko pa sva se medtem sprehodila do kamnitih vojaških hišic, ki so del muzeja na prostem.
Na Valparoli je Vlasta pripravila kosilo, s Cvetko pa sva se medtem sprehodila do kamnitih vojaških hišic, ki so del muzeja na prostem.
Proti večeru se je pričelo
oblačiti. Temni oblaki so soncu vzeli moč in priliko, da se poigra z gorami in
jih, tik preden zaide, osvetli in obarva rdeče.
Kljub temu, so nam Dolomiti dali
priložnost, da smo uživali v njihovih lepotah. Glede na napoved smo doživeli
več, kot smo pričakovali. Skozi Cortino in Longarone smo zapeljali v Benečijo.
Trda tema je že bila, ko smo prispeli na PZA v San Danielu. Nočni in ravno tako
jutranji sprehod nam je preprečil dež.
Rdeča nit: Venzon in sivka |
Toliko lepega smo doživeli v podaljšanem vikendu. Vlasta in Cvetka sta se
naklepetali, kot že leta ne. Nama je bilo popotovanje všeč. Iz Cvetkinega
zadovoljnega obraza in njenih besed ob slovesu,
se je dalo razbrati, da je tudi ona uživala. Tak je bil tudi namen!
Abrahamka bo malce zajela sapo, potem pa nadaljevala...
Abrahamka bo malce zajela sapo, potem pa nadaljevala...