Norveška - na poti k trolom in vikingom

Kdaj in kako sva se odločila za Norveško, daljno deželo na severu? Kdo bi vedel, če še midva ne. Kadar je pogovor nanesel na Norveško, so nama jo vsi priporočili, nihče odsvetoval. Morda prav zato!

O Nordkappu sva že govorila, ko sva še potovala z motorjem. A ideja se mi je zdela preveč »mazohistična«, da bi jo uresničila. Predolga pot naju je tudi tokrat odvrnila. Zgolj pobiranje titule o osvojeni najsevernejši točki Evrope se nama ni zdel zadosten razlog. Tako sva na polovici poti do doma do nje, tik pred Trondheimom, obrnila in ob prelepih fjordih, zapeljala nazaj proti domu. Morda sva zaradi tega zamudila kaj lepega? Zagotovo! A nikoli ne moreš imeti vsega.

Kako jo vidiva sedaj? Zagotovo kot del sveta, kamor se bova še vrnila, čeprav je neznansko daleč. In prav zaradi tega bo morala počakati na daljši dopust, najprimernejša pa bo penzija. 

Najlažje jo bom opisal, kot enooki popotnik. 

Norveška se mi vtisnila v spomin kot dežela, kjer poleti vlada neskončen dan, ki ga noč premaga le na kratko, kot deželo nagajivih trolov...

 

... vikingov, spomenikov in bajk povezanih z njimi,

 

... preteklosti, ki jo s sedanjostjo povezuje tradicija,

... starih pokopališč,

... čudovitih fjordov,

... ob katerih bi življenje brez trajektov obstalo,

... kjer se v kristalno čistem modrem morju gnetejo ladje,

... nad njim pa se pnejo strme stene.

Norveška je tudi dežela mogočnih gora, 

 

... ledenikov,

... mogočnih slapov,

... ki najdejo pot preko skala,
 

... včasih pa nagajivo skrijejo pisane hiške po njimi.

To je dežela tradicionalno rdečih hišk, lop in čolnaren,

... katerih strehe so velikokrat prekrite s travo.

To je tudi dežela cerkva. Starih, modernih. Takšnih in drugačnih.

Ob njih so ponavadi stisnjena travnata pokopališča z grobovi na katerih so redko šopki rož, nikjer pa sveč.

Mesta so večinoma razpotegnjena ob morju,

... ob živopisanih hišah...

... in na glavnih trgih, vse vrvi od življenja.

V bolj odmaknjenih, ozkih uličicah,

...  pa vsak ustvarja po svoje,

Med tem križarke iz fjordov priplujejo naravnost v mesta...

in kradejo sonce hišam.

Vse je neskončno. Dežela, gore, gozdovi, tudi ceste...

... včasih so umetelno speljane med otočki,

... drugič zavite in vklesane v gore,

... še večkrat pa skozi njih speljane v predorih, sredi katerih včasih preseneti krožišče.

Povsod pa so ob njih prijetno urejena počivališča, s katerih vas nihče ne preganja, tudi če kampirate,

... ali pa zgolj prebirate knjigo in uživate na sončku.

Norveška je tudi dežela športnikov, predvsem zimskih.

Tako sva midva videla Norveško. Če vas zanima kako sva potovala in kaj vse sva doživela, pa kliknite  TUKAJ  in izvedeli boste.

Lep pozdrav od enookega opazovalca!

Norveška - neskončen dan v deželi vikingov in trolov

Norveška – zakaj in kako? Na prvo vprašanje sem odgovoril že v prejšnji objavi. Kako? Ve se, s Krištofom. Priprave so se pričele veliko prej, kot sva zapeljala z domačega dvorišča. Pozimi, ko so bili dnevi dolgi, ko je padlo kar nekaj snega in ko je led v svoj objem ujel Slovenijo, sem iskal in prebiral potopise popotnikov, ki so že obiskali Skandinavijo. Nabral se je velik kup »gradiva«. Vztrajno sem se prebijal skozi podatke, risal po zemljevidu, brskal po internetu… Naj se tu zahvalim vsem, ki so prispevali napotke kaj obiskati, kje in kako prenočevati in še in še. HVALA!  Bilo mi je v veliko pomoč.

Odločila sva se, da Skandinavijo ne bova obdelala na široko. Preveč jo je in potem je potovanje eno samo hitenje. Naučila sva se že, da si ne smeva zadati preveč. Norveško, pravzaprav njen južni del sva si izbrala za glavni cilj. Vse ostalo je bilo mišljeno le kot nujno zlo, ki ga je potrebno prevoziti do tja. Pa ne, da bi ne želela videti še kaj drugega. Nasprotno, samo počakati bo moralo na novo potovanje. Večinoma so vsi kot najbolj racionalno pot do Norveške opisovali avtocesto preko Nemčije do skrajnega severa Danske in nato na trajekt. Zakaj bi jim oporekal, oni so to že izkusili. Na Norveškem pa nikakor ni kazalo izpustiti fjordov, pritegnila me je Atlantska cesta in potem notranjost s kar nekaj športnimi in olimpijskimi objekti. Povratek pa kot navzgor, le v nasprotni smeri. Trajekta nisva želela rezervirati in si s tem postavljati dneva in ure ko bi morala biti na neki točki. Kak teden pred odhodom pa me je pri preverjanju kapacitet prevoznikov malo zadelo. Povezava Hirtshals – Kristiansand je bila praktično razprodana za cel teden, potem pa je bila cena okoli 160 €. Našel sem novo povezavo iz Hirtshalsa v Langesund. Plovba je bila sicer dve uri daljša, a cena (60 €) je kar klicala po rezervaciji. Požrl sem besedo, nama postavil časovno omejitev in kliknil. Tako, v soboto 12. junija ob 8:30 morava biti na terminalu. Novo pristanišče na Norveškem je tudi obrnilo najino potovanje iz smeri ure v obratno smer. Kasneje sem bil vesel, da je bilo tako. Najlepše stvari so nama ostale za konec!

Sreda popoldan. Za nama dan preživet v službi, pred nama dobre tri tedne dopusta. Grevaaa!

O poti navzgor ne kaže kaj dosti pisati. Vzela sva jo kot premik iz ene v drugo točko, vmes pa okroglih 1800 km. Groza, kako daleč je to! Večinoma po avtocesti z bolj ali manj gostim prometom, a k sreči brez večjih zastojev. Prvo noč sva prespala blizu Munchna  na PZA-ju v Bad Aiblingu (47.85639 12.00583), drug dan pa nama je do večera uspelo priti skoraj do Hamburga. Prespala sva na PZA-ju v Egestrofu (53.19852 10.05439).

Tretji dan sva se cijazila mimo Hamburga, potem pa je steklo. Kar naenkrat sva bila na Danskem, med žitnimi polji razprostrtimi v neskončni ravnini. Ata Smrk je rekel: »Zdaj ni več daleč,« in po kosilu malce zadremal. Osvežen sem z lahkoto pripeljal na plažo (57.59097 9.98601) ob trajektnem terminalu in zaparkiral med dobrih deset avtodomov.

Tu sva se prvič srečala z drugim svetom. Po naše bi rekli, da je ura že pozna. Sonce pa je bilo še vedno visoko. Ob enajstih še ni »padlo« v morje. Zahoda nisem dočakal, me je premagal spanec. Okoli polnoči sem zbral toliko moči, da sem skozi okno videl oranžno nebo, do fotoaparata se mi ni ljubilo. Ob treh ponoči me je prebudilo zavijanje vetra, ki je krepko gugalo najino zibelko. V daljavi je bučalo morje. »A čez nekaj ur greva na ladjo,« sem pomislil. »To bo še zanimivo!« Pogled skozi okno me je očaral s še vedno ali pa ponovno oranžno rdečim nebom. Teme pa od nikoder. Je bila to zarja, ali zora – kdo ve?

Na hitro, gladko in kratko sva opravila formalnosti in se postavila v odrejeno vrsto za vkrcavanje. Enostavno in brez nervoze je potekalo. Po klančini navzgor, polkrožno obračanje in že sem bil pripravljen na izkrcavanje. Ne, ne, tako gladko pa ne bo šlo. Veter je še vedno pihal, po glavi mi je rojilo opisovanje guganja in deljenja enih posebnih vrečk iz ker nekaj potopisov. Saj veste kakšnih vrečk, mar ne?

Sedla sva v salon velikega in modernega trajekta. Okna so bila pobeljena s posušeno soljo. »Ne me basat, da morje lahko šprica v šesto nadstropje?« Razmišljal sem o drugem načinu potovanja. Točno ob uri smo krenili! »No Robi, sedaj boš pa premigal svoj občutljiv želodec!«

Videl sem se že, kako ves zelen delam inventuro preteklih obrokov. Pa ni bilo nič! Morje mirno, plovba še bolj. »Ti pa si en paničar!«

Po štirih urah in pol smo nadaljevali, kjer smo končali. Izkrcavanje – po klančini navzdol in v vrsto za carinsko kontrolo. Bojda ni vsak dan tako, a vsake toliko časa se odločijo za natančno kontrolo.

Slovenci smo prepričani, da živimo v eni lepi in zaupanja vredni državi. A so naju hitro so naju postavili na realna tla. Smo del vzhodne Evrope, od koder so vsi švercarji, tatovi… Znašla sva se v čakalni vrsti za natančen pregled »na kanalu« v garaži. Okoli naju pa pisana druščina, kot na Evroviziji. Zahodnjaki so se odločili, da tokrat ne bodo sodelovali. Litva, Estonija, dva Češka tovornjaka in celo en Nizozemec. No ja, Nizozemec, ki je bil bolj temne poti kot jaz.

Kakih 10x so naju vprašali koliko alkohola in cigaret imava. Zatrjevala sva da zgolj manjše količine, za lastno uporabo. A imam občutek da nama niso verjeli. Ker je Krištof en velik avto so se odločili da ga pregledajo z rentgenom, ki so ga pripeljali s posebnim tovornjakom. V redu, samo da greva čim prej naprej! Priznam, da sem v tistem trenutku že pogledoval na drugo stran pomola, kjer je potekalo vkrcavanje na trajekt. »A greva midva lahko nazaj,« sem že skoraj zaprosil.

Medtem so končali z obsevanjem najinih zalog, premetali vogale, kamor žarki niso segli, se čudili radlerju in v plastične flaše nalitemu vinu. »OK, dobrodošla na Norveškem,« so nama končno, po kakšni uri čakanja, zaželeli.

Tu bi napisal še kaj, a bom raje pisal o Norveški, kakršno sva spoznala, ko naju je minila slaba volja. Norveška je ena čudovita dežela, z ogromno lepe in neokrnjene narave, ki se razteza v takšnih razsežnostih, da si Slovenčki s tisto malo kvadrature domovine, to komajda znamo predstavljati. Ljudje so neverjetno prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Lepot je za vse in vsakogar dovolj. Čisto uživanje za ljubitelje narave, zgodovine, tehnike, športa…

Za avtodomarje in tudi ostale popotnike je odlično poskrbljeno. Izpust in svežo vodo lahko dobite skorajda na vsaki črpalki. Ko želite plačati, se vam le nasmehnejo in zaželijo srečno pot. Parkirate oziroma prenočite lahko skorajda povsod. Zasledil sem podatek, da lahko kampirate (tudi s šotorom) povsod, le najbližja hiša mora biti več kot 150 metrov oddaljena.

Za tiste, ki nimajo svoje strehe nad glavo ponujajo hytte, skromne koče z ležišči, kuhinjami in osnovno oskrbo. Koče so odklenjene, na vratih je napisana cena in ko drug dan odidete zahtevano vsoto odložite na mizo. Enostavno, brez prijave, brez odjave. Vse temelji na poštenosti in zaupanju.

Ceste so načeloma zelo ozke, brez bankin in srečevanje je dostikrat mogoče le na izogibališčih. A ker je promet redek, to ne predstavlja posebnih težav. Brez trajektov ne gre. Cenovno so sorazmerno ugodni, za 10-15 minutno plovbo odštejete dobrih 10 €. Če pa je vaše vozilo daljše ob šestih metrov, cena poskoči na slabih 20 €. Tudi brez predorov ne gre. Takšnih in drugačnih. Osvetljenih, da je v njih bolj svetlo kot na soncu, do temačnih, kjer tudi dolge luči s težavo premagujejo temo. Kratkih, več kilometrov dolgih, speljanih globoko pod morjem in ko si prepričan, da si videl že vse, te preseneti krožišče sredi predora.

Norveške cene. Hmmm. Vse je nekajkrat dražje kot pri nas. Midva sva si privoščila le malo, kavo na primer in zanjo odštela 5 € (vsak), kepico sladoleda po 4 €. Zelenjava se praviloma prodaja po kosih in na primer ena paprika stane toliko kot pri nas kilogram… Midva sva to težavo reševala z okrepljenimi zalogami od doma. Gorivo: od 1.60 – 1.80 €, odvisno kdaj in kje točiš. Načeloma je zgodaj zjutraj in pozno popoldne cenejša, ni pa pravila.

A naj vas to ne odvrne, vsega tega je Norveška vredna. Si pač privoščiš malo manj!

Kje smo že ostali? Aja, pri carinski kontroli. Prvi stik z Norveško ni bil prijeten, pustil je malo grenkega priokusa. A dan za dnem nama je čudovita dežela lezla pod kožo in krepko bi obžalovala, če bi je ne obiskala.

Zvečer sva bila že v Oslu, pravzaprav pri letalnici na Holmenkollnu (59.96182 10.66662). Očaral naju je nenavaden objekt. Dvignjeno zaletišče, s katerega letalec poleti in doskoči dobesedno v jamo, okoli katere je zgrajena arena. In vse to je postavljeno le streljaj od Osla. Noro!

Nisem se mogel upreti skušnjavi in sedel sem v simulator. Iz Metlce sem se v trenutku preobrazil v vrhunskega letalca, ki je doskočil daleč v globino. A veste kako so mi ploskali? Ker pa to ni bilo dovolj sem odpeljal še smuk. Malo me je bilo strah, ker že dolgo nisem smučal. Ob bučni podpori navijačev sem prišel do cilja. Zanimiva izkušnja, čeprav se zavedam, da daleč od realnosti.

Nedeljsko jutro, kakšna sreča. Oslu sva se nameravala izogniti. Ne marava velikih mest in gneče. Ker pa je bila nedelja, gneče ni bilo. Sprememba načrta! Parkirala sva pri mestni hiši. V miru sva si ogledala vsaj delček zanimivega mesta, obiskala največje znamenitosti in še preden so parkirali avtobusi s trumami turistov pobegnila proti severu.

Norveška se nama je pričela predstavljati v pravi podobi. Neskončni gozdovi, jezera, granitne skale, med vsem tem pa speljana cesta. Pa spet vse od začetka. Pozno popoldan sva prispela do Lillehammerja. Skorajda prepozna sva bila za obisk Maihaugna, muzeja na prostem. V njem bi lahko uživala ure in ure. Iz bližnje in daljne okolice so vanj pripeljali in postavili stare hiše. Tako si lahko ogledate kako je teklo življenje na Norveškem nekoč in danes. Vse popestrijo predstavitve in nastopi v kostume oblečenih domačinov.

Zapeljala sva se visoko nad olimpijsko mestece in prenočila na parkirišču nad skakalnicami (61.12692 10.49668).

Zjutraj se nisva odpeljala daleč. Le nekaj kilometrov naprej, do olimpijske bob steze (61.22067 10.42332) . Tu sem bil deležen nove doze ardenalina - spusta z bobom na koleščkih po olimpijski stezi. Ker morata biti poleg voznika v bobu tudi dva potnika in ker Vlasta nikakor ni želela biti eden od njih, se je javil kar eden od zaposlenih. Saj vam povem, Norvežani so neverjetno prijazen narod.

S kombijem do vrha nato pa čelado na glavo, navodila kako in kaj in že smo sedeli v bobu. Čakali smo na zeleno luč. »Are you nervous,« je čakanje poskušal skrajšati voznik. »No, I feel so olimpic today,« sem ga potolažil. In smo šli. Dobrih 100km/h, z okoli 3G na ovinkih. V 1:12:107 je bilo vsega konec, adrenalin pa je skakal iz mene še celo dopoldne.

Premaknila sva se v bližnji ACSI-jev kamp (61.22250 10.43903), kjer sva opravila žehto, oskrbela Krištofa, nama pa privoščila dolgo sproščujoče tuširanje. Res da sem se tuširal v tako mrzli vodi, da bi jo še pil težko, a to je že druga zgodba. Vlasta je že vedela zakaj je porabila tudi moj kredit na kartici.

Dan počitka na toplem sončku, čeprav je bilo vetrovno, nama je dobro del. S knjigo v roki sva dočakala večer in delala. A kaj sva delala? Nič, če odštejeva užitkarjenje.

Zjutraj sva nadaljevala po eni od glavnih prometnic preko Norveške, v Ringebuju pa sva zavila na najino prvo turistično cesto. Hitro sva se vzpenjala in kot bi mignil sva bila preko gozdne meje. Ugotovila sva, tako nestrokovno, da je vse dogaja okoli 1.000 m nižje kot pri nas. Drevje ob cesti izgine na višini okoli 700 m, na 1.000 pa niso redkost visoki zameti snega in zamrznjena jezera. Tudi pokrajina daje vtis, kot bi se pri nas vozil na 2.000 m. Spet in spet sva se zavedla neskončnosti Norveške. Vozila sva po visokih planotah, ki jih krasijo jezerca in  močvirja, ob katerih so nametani zeleni, z mahom poraščeni kamni. Tu in tam se pasejo ovce… Lepota pokrajine se naju je dotaknila in nama počasi pričela lesti pod kožo.

Pozno popoldan sva prišla v Kristiansund. Hja, komaj na začetku sva, pa sva že dosegla skrajno severno točko najine poti. Mestece samo ni nič posebnega, ali pa se nama je tako zazdelo le zato, ker naju je pričakalo z nadležnim pršenjem. Od lepega in toplega vremena sva se za nekaj časa poslovila. Na poti proti Atlantski cesti se je rahlo pršenje kmalu sprevrglo v naliv. Kriza! Mostovi in umetelno zavita cesta med otočki se bili zaviti v meglo. Prvič sem se zavedel, da naju takšno vreme lahko spremlja do konca dopusta. Na Norveškem bi ne bilo to nič nenavadnega. Prevozila sva dobrih osem kilometrov dolgo cesto in mimogrede iskala primeren prostor za prenočevanje. Predaleč, oziroma povsem do konca nisva želela, ker nisva hotela dvakrat plačevati cestnine. Megla se je medtem malce razkadila, tako da sem uspel narediti nekaj fotografij, a to ni bilo tisto, kar sem si želel. 

Kako naprej? Čakati dan, mogoče dva, da se vreme popravi, ali nadaljevati. Lahko da bi s tem samo zapravila dragocen čas in bi nama potem ostalo manj za fjorde. Odločila sva se, da prespiva na enem od parkirišč (63.02131 7.38211), naslednji dan pa nadaljujeva proti fjordom ob zahodni obali. Kar je, pač je, na vreme ne moreva vplivati.

Prebudilo naju je nič kaj bolj prijazno jutro. Zatopljena vsak v svoje misli sva še enkrat zapeljala po Atlantski cesti. Cestnine nisva plačala, ker jo očitno ne pobirajo več. Ob obali sva nadaljevala do Moldeja, nato pa, skozi predor globoko pod morjem, do prvega lokalnega trajekta na najini poti. Kmalu po Andalsnesu sva se pričela vzpenjati po serpentinasti cesti na Trollstigen (Trolovo lestev). Cesta naju je spominjala na vzpon proti Stelviju. Na splošno so bile vse gorske ceste zelo podobne tistim v Dolomitih. Ob cesti so se bohotili dih jemajoči slapovi. Na vrhu se naju je dež usmilil, na kratko se je celo prikazalo sonce, nato pa je vrhove spet pokrila megla.

Po slikoviti pokrajini sva se spustila v dolino in do večera prišla do parkirišča (62.13557 7.18532), ki leži tik pred spustom v Geiranger, enega od najbolj opevanih fjordov. Prijeten sonček pri trolih je pregnalo mrzlo in deževno vreme. Temperatura se je približala 10°. Pogrela sva se z juhico, ki nama je teknila, čeprav je bila iz vrečke. Za povrh pa še krožnik makaronov in kozarček domačega terana. Mmmmm, dobrote so pregnale slabo voljo. Morda bo pa jutri bolje?

»Malo morgen,« bi lahko skoraj dobesedno rekla. Zbudila sva se v meglenem jutru. Dež ni padal, ampak zalival. Najprej sem navil trumo. 6° - kriza kako je bilo hladno. Spustila sva se v fjord. Z razglednega platoja se ni videlo do dna, sama megla. Šla sva v turistično pisarno, kjer naju je uslužbenka pozdravila s prijaznim: »Pozdravljeni, kaj lahko storim za vas?«

No, če že ravno lahko izbiram: » Rada bi lepše vreme!«

»Samo moment, po telefonu ga bom naročila,« je z nasmehom sprejela mojo željo.

Kasneje sva izvedela, da je vreme pri njih povsem nepredvidljivo in hitro spremenljivo. Napoved pa za ta dan ni obetala prav nič dobrega, naslednji dan naj bi bilo bolje. A kdo ve če res?

Vdala sva se v usodo. Z dežnikom nad glavo in v toplih oblačilih sva tavala po majhnem mestecu, se ogibala masi potnikov iz zasidrane križarke v fjordu in se prepustila nakupovanju spominkov in daril za domače. Enkrat je to treba opraviti.

Popoldan se je pričelo kazati modro nebo, sonce je sramežljivo pošiljalo žarke na razmočena tla. Mestece je oživelo. Sedla sva v Krištofa in se zapeljala proti razgledni ploščadi. Niti deset minut nisva porabila, da sva prispela do nje. A je bilo še to preveč. Dež je spet neusmiljeno lil.

Sklenila sva, da počakava še en dan. Prespala sva na že preverjenem parkirišču.

»Vztrajne sreča ne zapusti,« ali nekaj takega. Nov dan zjutraj ni obetal kaj dosti, a je kasneje spremenil svojo voljo in nama naklonil nekaj lepih trenutkov. Geiranger sva videla v drugačni podobi kot dan poprej.

Strmo vzpenjajoča cesta naju je kmalu pripeljala v meglo, tako da sva se odločila, da se na razgledno ploščad Dallsnibba ne bova zapeljala. Skozi dolge in temačne predore sva nadaljevala proti Strynu. Tik pred njim, sva ob cesti naletela na informacijski center narodnega parka Jostedalsbreen. Zanimivo središče, polno turistov, ki so prispeli tja v več avtobusi. Center je bil natrpan, kljub temu ali pa prav zaradi tega, sva si uspela ogledati film o nastanku ledenika in življenju ob njem.

Popoldan sva se sprehodila skozi Stryn nato pa naredila še nekaj kilometrov. Malce pred Oldnom sva po koordinatah iz potopisov (61.86013 6.81541) našla prijetno počivališče ob fjordu.

"A v moških barvah ga pa nimate?"

Zjutraj, še preden so se prebudili ostali turisti, sva se po ozki in slikoviti cesti, speljani ob jezerih in reki, zapeljala do enega od parkirišč pod ledenikom Jostedalsbreen (61.86013 6.81541). Prvič na dopustu sva malo bolj pretegnila noge. Pa ni bilo sile. Lepo urejena pot, primerna za vsakogar, naju je pripeljala pod ledenik. Tik preden sva prišla do njega se je odtrgala velika gmota ledu. Grmenje, bučanje, plazenje gmote ledu proti dolini… Občutkov ne znam opisati. Čudovito, takole iz varne razdalje. Nisem pa si zaželel biti bližje.

Nadaljevanje poti ta dan, je najlažje opisati z besedami: »Dan prelepih poti.« Pot naju je vodila ob fjordih. Morje v njih je bilo lepe modre barve, v daljavi, kjer so sonce prekrivali temni nevihtni oblaki, pa temno sive. Dvigovala sva se nad 1.000 m, vozila med ostanki spluženega snega, visokih več kot Krištof, mimo na pol zaledenelih jezer, do novega fjorda. Pa spet gor in dol, pa gor in dol… 

Preko Gaularfella sva prispela do trajekta za Vik. Čakanje na trajekt nama je prineslo nove prijatelje. Srečala sva par iz Avstralije. Malce starejša sta bila od naju in že v penziji. Tako sta si lahko privoščila polletno potovanje po Evropi. Na Nizozemskem sta kupila starejši avtodom in sedaj raziskujeta nov kontinent. Razočarana sta ugotovila, da pol leta ne bo dovolj in da se bosta morala še vrniti. Skupaj smo si ogledali znamenito leseno cerkev v Viku, nato pa se poslovili. Midva sva namreč obiskala še malce mlajšo kamnito cerkev, onadva pa sta nadaljevala proti Vossu.

Vleklo naju je naprej. Toliko lepega v enem dnevu. Kaj naju še čaka? Pozabil sem, da sonce visoko na nebu ne pomeni, da še ni pozno. Blizu Vossa so se na parkirišču nemški avtodomarji tako razmetali, da za naju ni bilo prostora. Morala sva naprej. V zadnjih minutah poslavljajočega se dneva sva našla primeren prostor za prenočevanje (60.62194 5.87284).

Načrtovanje, neeee! Zgolj sreča. Tudi drugo veliko mesto, Bergen, sva si ogledala v nedeljo. Super! Ob nedeljah je prometa manj, lažje je najti parkirišče… Slikovito mesto je povsem nekaj drugega kot Oslo, ki se nama je zdelo nekako neosebno in pusto. Bergen pa je eno samo življenje. Star del mesta s slikovito pobarvanimi lesenimi hišami, ozkimi uličicami, v katerih so našli prostor zase umetniki, trgovci in gostinci.

 

Med sprehodom po starem delu mesta sva naletela na atelje z napisom: »Designed by Živa Jevnikar.« Slovansko ime, a kolikor mi je znano črko ž uporabljamo zgolj Slovenci. Res se je izkazalo, da je prijazna umetnica »naše gore list«. Midva sva bila vesela nje, ona pa naju.  V prijetnem klepetu sva izvedela marsikatero zanimivost o življenju na Norveškem. Lepo je slišati domačo besedo tako daleč od doma.

Dan nama je minil v pohajkovanju po prijetnem mestu. Mestu z dušo. Sprehodila sva se do razgledne točke, kamor sicer vozi vzpenjača. A saj veste da sva Gorenjca in da rada hodiva. Razgled je poplačal vsako prelito kapljico znoja. Bergen sva imela kot na dlani.

Zapustila sva center mesta in se odpeljala do še ene od tradicionalnih cerkva. Vredno je bilo. Ne toliko zaradi lesene cerkve, na moč podobne vsem na Norveškem, za ogled katerih je potrebno plačati vstopnino. Pred njo sva srečala »najina« Avstralca. Nič se nismo dogovarjali in med vsemi zanimivostmi in znamenitostmi smo ob istem času izbrali isti kraj. Naključje ali kaj več?

Na poti, proti Handangerfjordu, ob ozki in neprometni cesti, kakršnih sva bila sedaj že vajena, sva naletela na slap Steindalsfossen. Lahko bi bil le eden od mnogih, ki krasijo Norveško, pa je drugačen. Pot do njega je speljana tako, da se sprehodite za njim in pogled na pokrajino skozenj je nekaj novega.

Le nekaj kilometrov naprej, ob obali fjorda, sva našla parkirišče (60.39602 6.31174), kjer sva prespala. Jutro je bilo tako prijetno, da sva le s težavo odšla naprej. A toliko lepega naju je še čakalo. Na poti proti Sorfjordu in naprej po njegovi obali do Odde sva morala zapeljati v osem kilometrski predor. Nič posebnega, predor kot predor, dokler nisva prišla skoraj do izhoda iz njega. Prepričan sem bil, da še vedno spim in sanjam. V predoru je bilo narejeno krožišče. Kaj takega še nisem videl in verjetno še nekaj časa ne bom!

Med vinogradi na obali Sorfjorda sva se po polžje pomikala proti Oddi. Kakšen kontrast. Čudovita pokrajina, fjord, vinogradi in potem mesto na moč podobno Jesenicam pred kakšnimi dvajsetimi leti. Železarna tik ob morju, na pol podrte stavbe brez oken… Pomislila sva že, da nisva več na Norveškem, a naju je pokrajina le nekaj kilometrov naprej prepričala v nasprotno. Zgodaj popoldan sva skozi še en nenavaden predor, zavit kot polževa hišica, prišla do kampa v Roldalu (59.83024 6.81057). Potrebovala sva »prazno« popoldne. Brez vožnje, brez doživetij in lepot. Na stolu, z dvignjenimi nogami, sva  v miru premlela videno in doživeto.

V nov dan sva krenila po strmi in strah vzbujajoči ozki turistični cesti »Ryfylke«. Vzpon in spust preko prelaza, na katerem je umetno jezero nama je pospešil srčni utrip. Ozka cesta, kjer bi bilo srečevanje nemogoče brez redkih izogibališč. Ob cesti pa visoke gore, jezera, z mahom porasle skale, nešteto lesenih koč. Čudovito! Za dvig adrenalina je poskrbel še nedelujoč hladilnik. Nova varovalka je uravnala njegovo raven.

V Saudi sva sedla na klop pred turistične informacije in izkoristila WI-FI povezavo. Rezervirala sva karti za trajekt. V pisarni so bili tako prijazni, da so nama natisnili potrdilo, s katerim sva se čez slab teden lahko vkrcala nanj.

Nadaljevanje dneva je minilo v smislu: »Norveška nama leze pod kožo!« Vedno bolj sva se zavedala, da dežele zlepa ne bova pozabila in da jo bova zagotovo označila kot: »Še jo morava videti!«

Počasi, da nama ne bi kaj ušlo, sva nadaljevala do Oanesa. Vedno bolj toplo je bilo. Parkirišče (58.91033 6.07781), tik pred trajektnim pristaniščem, ki sva ga zopet našla s pomočjo potopisov (hvala avtorici), je bilo točno takšno, kot je bilo opisano. Lepo, mirno. Zato sva tudi težko našla prosto mesto.

Zjutraj sva še enkrat srečala Avstralca, ki sta prišla na parkirišče, ko sva že spala. Veselo snidenje! Tokrat je bilo slovo res dokončno. A kaj nam prinese prihodnost nihče ne ve. Pustimo se presenetiti.

Zapeljala sva nekaj kilometrov nazaj, do parkirišča pod Preikestolnom. Zgodnja sva bila, pa kljub temu ne med prvimi. Kar nekaj avtodomarjev naju je prehitelo, da o avtobusih in drugih prevozih sredstvih ne govorim. Zagrizla sva v hrib. Prehitevala sva trume Azijcev. Ko sem gledal kako nerodno in počasi se premikajo sem nehote pomislil da zagotovo nimajo nič skupnega z mojstri borilnih veščin, ninjami, sumo borci, vitalnimi starci… Kje v masi teh okornežev, očitno vajenih le brezhibno ravnih tal, jih najdejo? Groza! Pa brez vsake rasne nestrpnosti, da se razumemo.

Po dobri uri hoje sva stala na prepadni ploščadi, ki je bila manjša, kot sva si jo predstavljala. Sedel sem na rob, noge so mi bingljale 600 metrov nad fjordom. Nor občutek! Malce sva posedela, potem pa sem odšel še malo naprej, v lov za fotkami. Vlasta pa me je med tem potrpežljivo čakala. Verjetno vam še nikoli nisem povedal kako vesel sem, da imam tako potrpežljivo ženo.

Kar nekaj časa sva potem še skupaj užitkarila na soncu in če bi se ne bala, da naju bo preveč zapeklo, bi še. Po kakih treh urah počitka sva jo mahnila nazaj na parkirišče v Oanes, ki je bilo tokrat malo bolj prazno. Posedala sva na travnati obali in se predajala toplim sončnim žarkom.

Stavanger je bil najin naslednji cilj. Že pred mestom se je pričela strašna gneča, ki je v zadnjih dneh nisva bila vajena. Del mesta je bil zaprt zaradi odbojkarskega prvenstva in prosto parkirišče je bilo utopija. Tako sva po Mišinih koordinatah (58.94213 5.67216) odpeljala do Madle na parkirišče ob spomeniku - treh vikinških mečih.

Prvič in le tokrat na celem dopustu, sva sedla na kolesi in se po urejeni stezi zapeljala nazaj v Stavanger. Mesto samo je sicer prijetno a na naju ni naredilo posebnega vtisa. V njem sva »srečala« staro znanko iz Geirangerja, ladjo »Ruby Princes«, ki je bila zasidrana skorajda na ulici v centru mesta.

Vrnila sva se na parkirišče in še dolgo v noč poslušala hrup prometa, preden sva utonila v sen. Noč je bila kljub temu mirna, le zjutraj se je vrnila večerna podoba. Za protiutež pa sva doživela fotografiranje gojencev bližnje častniške šole pred spomenikom.

Pred nama je bil le še nekakšen vikend paket na Norveškem. Izkoristila sva ga za vožnjo ob obali, obisk starih vikinških pokopališč, svetilnikov in prijetnih mestec. Eno izmed njih je prav zagotovo Egersund. Po podrobnih navodilih prijaznega možaka v turistični pisarni sva si ogledala ljubko mestece, z lepo ohranjenim starim mestnim jedrom. Ena od značilnosti hiš so ogledala na oknu, nekakšna kukala, v katerih stanovalec lahko preveri kdo stoji pred vrati. Med sprehodom sva poskušala pozabiti na iztekajoč dopust. Zakaj vse lepo tako hitro mine? Za tolažbo sva si privoščila nesramno drag sladoled. 4 € za kepico. Utopično sva pričakovala, da je kvaliteta sorazmerna s ceno.

"Zrzalce, zrzalce na oknu povej, kdo hodi po ulici zdej!"

Zapustila sva mestece in po le dobrih 10 kilometrih našla še eno lepo parkirišče, ki je kar klicalo po prenočevanju (58.38320 6.05690).

Jutro, še eno izmed lepih juter, ki nama je bilo namenjeno. Če odmisliva skrajno severno točko najinega potovanja in Geiranger, sva imela takšno vreme, kot si ga na Norveškem bojda lahko le želiš. Toplo in sončno.

V Sokndalu sva iskala turistične informacije, ki pa jih tam že dolgo ni. Zato pa so tam prijazni domačini, od katerih sva izvedela večino tistega kar naju je zanimalo. V prvi vrsti je bil to obisk jame Brufjell. V brošurah sva izvedela da je to jama ledeniškega izvora, ki leži kakih 15 m nad gladino morja v masivu gore Brufjell. Do nje naj bi vodila pešpot, ki naj bi bila kar zahtevna. Domačini so nama razložili, kako prideva do parkirišča (58.281469, 6.404744), kjer je potem potrebno vzeti pot pod noge.

Parkirišče sva brez težav našla, ravno tako tudi smerokaz proti jami, ki je napovedoval 1,3 km dolgo pot. Hudih priprav glede na kratko pot nisva imela. A nisva vedela, da je to le razdalja do kraja, kjer zapustiš asfalt in zagrizeš v kolena. Sledila sva oznakam in po slabi uri osvojila vrh Brufjella, s katerega sva se potem še dobre pol ure spuščala do jame. Na poti navzdol je bilo potrebno vključiti še pogon na vse štiri in hoditi po dobro razporejenih klinih. Za Gorenjca nič hujšega, le kakšna steklenica vode bi bila dobrodošla. Še dobro, da sva obula pohodne čevlje.

Nazaj grede sva ubrala drugo pot, ki se izogne vrhu gore in je temu primerno tudi krajša.

Nadaljevala sva s Krištofom, ne peš, do Flekkefjorda. Parkirala sva na parkirišču (58.29422 6.66056), tik ob turističnih informacijah. Še eno od mestec, ki bi ga bilo škoda zamuditi, sploh če se pelješ skozenj. Tradicionalne lesene hiše, razgledna točka in za naju srečneža, spet sva bila v pravem času na pravem mestu, poroka z mladoporočencema v oldtimerju.

Vrnila sva se do parkirišča, kjer sva ob iskanju WC-ja našla še umivalnico. Za nekaj drobiža sva se stuširala. »Dobrodošli v Flekkefjordu,« je pisalo na vratih.

Do trajekta v Kristiasandu ni bilo več daleč, časa pa sva imela še malo več kot dan. Nikamor se nama ni mudilo. Prenočišče sva našla manjšem jezercu, tik ob cesti, le streljaj pred Mandalom (58.05710 7.36347). Zadnja noč na Norveškem!

Dopoldan sva se sprehodila po Mandalu, a prihajajoč odhod je visel nad nama. Nemirna sva bila in nisva imela obstanka. Odpeljala sva se do Kristiansanda in si ogledala še to mesto. Naj zaupam vsem, ki boste potovali skozenj. Če prihajate iz Danske, ga po izkrcanju lahko mirno zapustite in se ne ubadate z njim. Če odhajate na Dansko, pridite v luko tik pred vkrcanjem. Nič posebnega ni! Vsaj na naju je naredil takšen vtis.

Trajekt v obliki katamarana je v pristanišče vplul z nekaj minutno zamudo, pa tudi vkrcanje je potekalo malce kaotično in neorganizirano. Tako sta dva voznika pri izkrcanju imela precej težav in jo odnesla s poškodovanima avtodomoma. Posadka je premalo upoštevala dolžino in okretnost vozil.

Vožnja je bila, kljub mirnemu morju, neprijetna in s precej guganja. Ne razumem se v to tehniko, a verjetno je to posledica hitrosti in oblike trajekta. Spomnil sem se potopisov, v katerih so opisovali plovbo v nemirnem morju. »Hvala lepa,« bom rekel: »To ni za moj želodec.« V prihodnje se bom katamaranu izogibal. Raje potujem kako uro dalj.

Nočna plovba, če se ji zaradi dolgega dneva sploh lahko tako reče se je končala v Hirtshalsu na Danskem, tik preden sem se notranje očistil. Nekako mi je uspelo zadržati vsebino želodca tam, kamor spada.

Blizu terminala sva napolnila presušen rezervoar. Kljub napovedim, je bila cena na Danskem skorajda enaka domačim in med 30 in 40 centov cenejša kot na Norveškem. Nadaljevala  sva proti centru mesta in na parkirišču nedaleč stran (57.59024 9.96224), v družbi nekaj avtodomarjev mirno prespala.

O Danski bi ne želel pisati kaj več, sva jo premalo izkusila. Ampak ne morem mimo ugotovitve, da so ljudje bistveno manj prijazni kot Norvežani. Podoba pokrajine, saj v severno zahodnem delu me je ves čas spominjala na Prekmurje. Dolga neskončna ravnina, žitna polja, razpotegnjene, ob cesto stisnjene vasice z enonadstropnimi hišami. Večina med njimi je krita s slamo. Domačini govorijo jezik, ki ga razumejo le oni. Saj vam pravim, tako kot v Prekmurju.

Pa šalo na stran! Upam, da Prekmurci ne berejo mojega bloga, če pa že, da mi ne bodo zamerili.

Pot domov sva malo bolj raztegnila in Danske nisva le preskočila. Najprej sva se zapeljala v Skagen, na skrajni sever, kjer se stikata Baltiško in Severno morje. Bosa, z natikači v rokah, sva se sprehodila po mivki. »Čudež, to je čudež,« bi lahko rekel. Midva, ki sploh nisva morje ljubca sva v enem dnevu, kaj dnevu, trenutku, na dveh morjih hkrati. Sprehajava se po obali in nabirava školjke! Mislim, da smo bili v tistem trenutku blizu konca sveta.

Naprej naju je neslo skozi Seaby, prijetno mestece ob obali,  z nenavadno visokimi rožami pred slikovitimi hišami.

V enem od potopisov sva trčila na opis vikinškega pokopališča Lindholm hoje in muzeja ob njem. »Zakaj pa ne, če sva že ravno v bližini,« sva rekla in že sva brskala po brošurah in zemljevidih. Malce je skrito za nekakšnim vojaškim poligonom in skromno označeno, tako da dodajam koordinate, da bo lažje, če vas pot zanese tja (57.07860 9.91270). 

Pokopališče je zanimiv kraj, čeprav se malo čudno sliši. Na informativnih tablah si lahko preberete marsikatero podrobnost iz življenja vikingov in njihovem pokopu.

Dan se nama je spet izmuznil. Še malce vožnje ob Limfjordnu in spet sva iskala prostor za prenočevanje. Ni bilo težko. Parkirišče ob plaži, z WC-jem je bilo več kot primerno (57.01800 8.98491).

Nadaljevala sva z vožnjo ob skrajno zahodni obali Danske. Pokrajina se ni kaj dosti spremenila. Ravnina in žitna polja, med njimi pa neskončno število vetrnih elektrarn. Don Kihotu nebi zmanjkalo dela.

Na pečinah ob obali sva opazila svetilnik Bovbjerg. Zapeljala sva se do njega in se za skromno nadomestilo povzpela nanj. Prelep razgled se nama je odprl. Na eni strani morje, na drugi neskončna polj, pa vasica…

Še ena znamenitost tega dela naju je pritegnila. Festival peščenih skulptur v Sondervigu (56.12404 8.11413). Festival poteka vsako leto, od začetka junija, do konca oktobra. Vsakič je tema festivala drugačna in letos je bila: vikingi. Kako primerno. Neverjetno je kakšne skulpture ustvarjajo umetniki z vsega sveta. Prava paša za oči.

V okolici Sonderviga je turizem močno razvit. Večinoma tradicionalne hiše se počasi umikajo modernim stvaritvam. Prometa je več, parkirišč premalo in kar je bil pravi šok za naju, večinoma je na parkiriščih prepovedano parkiranje preko noči. »Ja, pa nič, greva naprej!« In še preden sva se sprijaznila s tem, sva v vasici nekje daleč od vsega naletela na tablo za PZA Kollevel (55.76480 8.30229), ob domačiji z ribnikom v bližini in prostranim travnikom. Plačevanje je urejeno po Skandinavsko. V odprti pisarni izpolniš formular s podatki in v nabiralnik vržeš 10 €. Za to dobiš prostor in elektriko, uporabo WC-ja in vode. Za izpust pa doplačaš še nekaj evrov.

Na strani družine Štrok, sva našla en poseben spomenik, ki se imenuje »Man meets the sea«. Poleg peščenih skulptur je bila za naju to ena najbolj fascinantnih umetnin na Danskem. Le kako bi jih potem mogla zgrešiti. Gre za devet metrske kipe, postavljene na obali v čast 100. obletnice občine Esbjerg.

Do Ribeja, najstarejšega mesta na Danskem ni bilo več daleč. Le še nekaj deset kilometrov. Vreme se je zopet pričelo malce kisati, a dežja ni bilo. Parkirala sva na enem od parkirišč (55.32508 8.75780), namenjenem tudi avtodomarjem, kjer sva kasneje tudi prespala.

A pred nama je bil še cel dan. Mesto sva prehodila po dolgem in počez, se vzpela na zvonik katedrale, zvečer pa dočakala še obhod nočne straže. Gre za obujanje mestne tradicije. Možak, opravljen kot so bili nočni stražarji popelje turiste po mestu. Sprehod dopolni z zgodbami iz mestne in stražarske zgodovine. Prijetno utrujena sva se vrnila do Krištofa in kot bi nama nekdo preklopil stikalo zaspala.

Mavrica

Drug dan sva dokončno zapustila Skandinavske dežele. Dopust se je iztekal in za pot preko Nemčije in Avstrije nama je ostal le še podaljšan vikend. Ne prav dosti drugače povedano. Tako je tudi izgledala najina pot. Avtocesta in gasa.

Na poti sva dvakrat prenočila, prvič v Nemčiji v Bad Hersfeldu (50.87497 9.70000), na PZA-ju ob športnem parku in bazenu, v katerem sva se za simboličnih 2,40 € osvežila. Malenkost, tudi če prištejemo 5 € za PZA.

Zadnjo, deževno, noč pa sva preživela ob Salzahseeju (47.83903 13.01321), le streljaj od Salzburga.

Kot v dobrih starih socialističnih časih sva po poti preko Avstrije dopolnila zaloge živeža in pijače, ki sva jih izčrpala na tej poti in se zgodaj popoldan vrnila domov. Za razliko od tistih časov sva še napolnila rezervoar z bistveno cenejšim gorivom. Ja ja, časi se spreminjajo.

Za dobrodošlico sta za kosilo poskrbela Tina in Robi. Hvala vama! Zelo okusno je bilo, pa še nič nama ni bilo treba delati.

Še zadnji dve fotografiji bom pripopal, čeprav jih je že tako ali tako preveč. Nič posebnega. Ali pač?  O tem vam bom zaupal v naslednji objavi.

Zadnjič. Nekje daleč, skrit za umazanim oknom svetilnika.

Še nekaj sem vam »dolžan«. Statistika:

-          potovala sva 25 dni

-          prevozila 6.110 km (gor 1.800, po Norveški 2.400 in nazaj 1.910)

-          za 560 litrov goriva porabila okroglih 800 €

-          PZA-ji 32 €

-          kampi 34 €

-          parkirnine 33 €

-          vstopnine 100 €

-          trajekti 245 € (iz celine na Norveško in nazaj 170 €, lokalni po Norveški 75 €)

-          predori 49 € (Avstrija 31 €, Norveška 18 €)

-          trgovine 400€

Torej vsega skupaj na okroglo 1.700 €. Veliko več bi bilo, če bi ne imela skoraj vse zaloge živeža v bunkerju in doma posledično prazne shrambe.