sreda, 16. oktober 2019

Ko zadišijo Dolomiti

Dolomiti niso zadišali dobesedno. Pač pa so "zadišali" nama. Tako kot že mnogokrat. A kaj ko niso vedno dosegljivi. Tokrat se je izšlo, čeprav le do njihovih obronkov. 

Začela sva v Saurisu - majhni vasici s slabih 500 prebivalci, vpeti v pobočje Dolomitov nad istoimenskim umetnim jezom in razdeljeni na dve dela - Sopra in Sotto.


Med množico podatkov, ki sva jih dobila v lokalni turistični pisarni, sva izvedela, da je Sauris di Sopra najvišje ležeče naselje v Furlaniji - Julijski krajini. 

Kaj je v tej vasici tako posebnega in privlačnega? So to tradicionalne kamnito-lesene hiše, okrašene s cvetjem? So to skrbno zložena drva - prave umetniške stvaritve? Spokojnost? Ne vem! Enostavno lepo je!









Iz Saurisa sva se po serpentinasti cesti povzpela na skorajda dva tisočaka in pojedla božanske  Vlastine polnjene paprike. Za kuliso pa vrhovi Dolomitov. Lepo vas prosim. Kakšna restavracija z Michelinovimi zvezdicami neki? Ne zamenjam!



Kam naprej? Najprej sva mislila do Auronza. Ampak v Saurisu sva našla brošuro o vasi z nekakšnim muzejem ur. Zakaj pa ne?

Pesariis je res ena posebna vasica. V njej je skorajda več ur, kot pa hiš. Kot bi se vsa človeška domišljija sveta, povezana z merjenjem in prikazovanjem časa, strnila v njo.










Še pred nočjo sva se spustila v Ampezzo. V nedeljo sva se želela sprehoditi po njem. Toda vlažno in megleno jutro ni bilo ravno obetavno. Pa nič! 

Počasi sva šla proti domu. Na poti je bilo kar nekaj krajev, mimo katerih vedno beživa, ker se vikend ali dopust izteka. Tokrat pa sva imela čas. Dosti časa! 

Najprej sva se ustavila v Malborghettu. Le zakaj tega nisva storila že kdaj prej?








Do Ugovizze ni bilo daleč in počitka še nisva potrebovala. Pa se nama je kljub temu prilegel pregovorno dober kapučino, kot ga znajo pripraviti le Italijani. Če mu je dodana še terasa z razgledom in toplo jesensko sonce, potem si kaj več težko zaželiš.