ponedeljek, 13. april 2015

Kraški rob


Pomlad je končno prišla - noči so sicer še vedno malce hladne, dnevi pa prijetno topli. Le kdo bi jih želel zamuditi? Midva zagotovo ne! Sonce naju je zvabilo proti morju, a ne povsem do njega. Izkoristila sva prijateljstvo in uporabila preverjeno lokacijo, s katere se odpira prelep pogled na Tržaški in Koprski zaliv. Na naše morje torej :-)

Petek se je je skorajda prevesil v soboto, ko sva parkirala in se, ob čebljanju druščine iz Nemčije, potopila v svet sanj. Jutro je bilo kot bi ga narisal! Skorajda žal nama je bilo, da sva ga doberšen del zamudila. A enkrat se je potrebno tudi naspati!

Dan  sva namenila sprehodu po Kraškem robu. Več ko je bilo hoje za nama, bolj sva se zavedala, da sva si izbrala (pre)velik krog. Slabih šest ur sva vandrala, od tega kakšno uro počivala in slikala



Mimo Socerba sva se spustila do Ospa.








...Hodila in hodila, ...




 ... dokler nisva prišla pod viadukt,...


... se dvignila do Črnega kala in preverila če je zvonik dobro privezan. 




Teorija, da kolikor se spustiš, toliko se moraš potem dvigniti naju je tu ujela. Zagrizla sva v strmino in s pošteno težkimi nogami obšla kamnolom nazaj do izhodišča. Ooooo kako sva bila vesela stolov v Krištofu!


Čez kakšno uro je bilo vse hudo že daleč za nama. Toplo sonce, lep razgled, spokojen mir.




Zvečer sta se nama pridružila krivca, da sva izbrala ta kraj - Marija in Andrej. Še enkrat hvala! Večerni hlad nam je dopovedal, da bomo klepetali v njunem kamperju. 

Jutro nas je pregnalo proti Kopru, kjer smo z malce problemov našli primerno parkirišče, potem pa prvi letošnji kilometri s kolesom. Ni se jih nabralo bog ve koliko, a za začetek sezone ravno prav. Bežali smo od množice, zato smo šli v drugo smer kot večina - do Škofij in nazaj. 

Spotoma smo preverili kaj se dogaja s PZA-jem ob avtobusni postaji. Zgleda da bo kmalu! Ni videti slabo, le glavna cesta je malo blizu. Bomo videli...

Vrnili smo se nazaj na rob, obdelali teme, za katere nam je prejšnjo noč zmanjkalo časa in uživali... 

Zvečer pa je bilo treba spet domov :-( 



Da vikend ne bi bil prelep je poskrbel en stric, ki je namesto zavor na svojem avtu uporabil Krištofov odbijač. Nič hujšega - hvala bogu! Le tako prijazen je bil, da je kar odpeljal naprej. Midva pa za njim, dokler ga niso ustavili policisti in mu razložili, kako se tej reči streže...

petek, 3. april 2015

Ne znam - drugi del

Preden zares začnem, naj priznam, da še ene stvari ne znam - izbrati naslova za novo objavo :-(

Včeraj sem naredil tako napako, da me je še danes sram. V lovljenju sončnega vzhoda, sem pozabil na eno prvih pravil fotografiranja: "Ne fotografiraj tistega, kar je bilo poškljocano če miljavžentkrat! Če pa že, bodi izviren in naredi nekaj novega." 

Icko me je na eleganten način opomnil na to. "Hvala prjatu," sem ti zelo hvaležen!"

Čisto preveč sem bil zdelan od včerajšnjega zgodnega vstajanja, da bi ga danes ponavljal, čeprav bi ga moral, če bi želel ujeti pravo svetlobo. Kakšno uro sem bil prepozen in sonce je že neusmiljeno osvetljevalo motive. 

A bistvo današnjih učnih ur ni bila svetloba, pač pa ( Ickov) izziv, da vam pokažem Bled, kot ga večina ne pozna ali pa med sprehodom ne vidi. Želel sem vam pokazati blišč in bedo našega kraja. Tu in tam se je v kader prikradel kak znan motiv, ampak mislim da s tem ni nič narobe, saj sem ga poskusil pustiti nekje v ozadju. Presodite pa sami...
















četrtek, 2. april 2015

Ne znam

Ne znam narediti mize ali stola. Ne znam popraviti avta. Ne znam sezidati hiše. Ne vem kdaj se sadi krompir ali kako se obreže trto... Seznam je dolg! Fotografirati? Ne, ne upam si trditi da znam. Se pa učim! Danes sem se začel že navsezgodaj. Niti pet še ni bila ura. Ne, ne daje me nespečnost, čeprav ni zaporedje dnevno-nočnih šihtov že močno načenja boiritem. Prehitel sem sončni vzhod, čeprav sem ga želel le ujeti. A nič zato! Ko bi bilo le malo manj hladno. Stric po radiju je rekel da je bilo pod nulo. Prsti so bili okorni...

Če bi od petih do devetih, ko sem se spet vrnil domov, brskal po računalniku, bi našel nekaj sto boljših fotografij. Samo ne bi bile moje. In ponosen sem nanje! Kot je ponosen nekdo, ki iz deščic naredi ptičjo hišico. 

Moje so, potrudil sem se zanje in ob tem neznansko užival.