petek, 20. december 2013

Petek 13.



Za vraževerne najbolj grozna kombinacija dneva in datuma, ki ga je najbolje preživeti nekje na varnem. Toda, kje je varno? Še dobro, da nisem pretirano vraževeren. Zame je bil to le prost dan, ki ga je bilo treba kar najbolje izkoristiti. Dolgo, predolgo, nisem migal. Zato sem izbral lažjo turo, iz Žirovnice po grebenu preko Gosjaka, Smokuškega vrha, Svetega Petra do Begunj. Na hribih.net so obljubljali dobre štiri ure sprehoda. Res je bil bolj ali manj sprehod, le dva ali trikrat sem zagrizel v strmino, ki mi je pognala srce v »iberture«. A je bilo vredno!



Rana ura, pogled skozi okno. Megla in turobno jutro. »Pa ne danes,« sem pomislil. Skorajda me je premagala lenoba in le malo je manjkalo, da se nisem prevrnil nazaj v posteljo. Slaba vest je bila najbrž tista, ki me je pognala ven, na hladno. »Kako neprijazen dan,« mi je rojilo po glavi, ko sem čakal avtobus.



A čudeži se dogajajo. Takoj ko sem si v Žirovnici oprtal nahrbtnik, so se iz megle prikazali vrhovi gora. Nahrbtnik je bil, kot vedno težak, pa ni bilo bog ve kaj v njem. Malo suhih in toplih oblačil, za vsak slučaj. Malo malice, če se bo dopoldne preveč potegnilo v popoldne. Ja, seveda, fotoaparat z opremo. Če bi jo ta dan pustil doma, bi si odgriznil roko. Jezen sem bil že zato, ker nisem vzel stojala. Naj bo nahrbtnik kar težak!


Vzpon mimo »vodostana« mi je pognal zaspano kri po žilah.


Vzhajajoče sonce, me je pogrelo in čarobno obarvalo meglo po dolini, ki je skrivala vasice pod mano.


 

Le del Kašarije se je pokazal. Višje ko sem se vzpenjal, bolj se je megla odmikala. 




V daljavi se je iz njenega objema izvil Blejski grad, 



malce desno Zasip, Podhom in Rečica. 


Pot bi mirne duše lahko poimenoval »Pot cerkva«. Nekatere čisto ob poti, druge tam daleč v dolini. 

Pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka


Cerkev Sv, Janeza Krstnika v Zasipu in Sv. Andreja na Rečici

Sv. Lovrenc nad Zabreznico


Sv. Peter


Sv. Martin pod gradom in cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku
Na poti sem srečal možakarja, častitljive starosti. Lahko sem le prikimal njegovem modrovanju, ko sva gledala v dolino: »Lahko je bilo Prešernu, ko je gledal te lepote. Bržkone se mu je kar samo zapisalo tisto o podobi raja!« 




Dopoldne je spolzelo mimo mene, kot bi bilo dolgo le trenutek. Že dolgo nisem tako užival. Par korakov, nov razgled, nove lepote. Le zakaj bi hitel. Kdo ve koliko takih dni nam je v življenju še namenjeno. Uživajmo v tistem, kar nam je dano, ta trenutek, danes! Kdo ve kaj bo jutri?


Naj zadovoljim še vraževerne. Petek 13. me je ujel teden kasneje. Sedim na kavču in pišem. Nogo imam ovito v hladen obkladek. Včeraj sem si poškodoval mišico v mečih. Zdravniki pravijo, da bom počival najmanj tja do prihoda Svetih treh kraljev.. Pa je šlo novoletno vzdušje!

Po drugi strani pa….. Časa za stvari, ki so ostale zadaj bo sedaj dovolj.



torek, 17. december 2013

Zagreb : Gradec



Ne, ne gre za nogometno tekmo, nogomet mi ni ravno pri srcu. Veseli december je spet tu, z njim pa adventni čas. Lanskoletni Gradec je, zaradi težav z avtom, nekako spolzel mimo naju. Z veliko mere vzpodbude AnaMarije in Zdeneta, sva se odločila, da ga v času kuhančka še enkrat obiščeva. Ideja o Zagrebu je nastala prav med lanskoletnim obiskom Gradca, malce pa zaradi nostalgije. Res se že staram!

Pa pojdimo po vrsti. Prvi adventni vikend je bil čas za Zagreb. Vanj me pot ni zanesla že ohoho časa. Pred malo več kot četrt stoletja sem v njem, odslužil dolg domovini. Navkljub takratni odločitvi, da nočem več slišati zanj, sem kaj kmalu začel vračati. Ljubi kruhek je bilo treba nekako zaslužiti! Dve leti, vsak drugi dan…

Takratni Zagreb z današnjim nima kaj dosti skupnega. Jaz sem se postaral, on temeljito spremenil podobo. Trgi in ulice, ki sem se jih še spomnil so spremenili imena, zrasle so nove stavbe… Pa vendar je še vedno lep in zanimiv. Le novoletnega časa nekako ni bilo čutiti. Je bilo krivo vreme, bolj podobno jesenskemu, kot zimskemu? Če primerjam okrasitev in vzdušje, je Zagreb daleč za Ljubljano, kaj šele za Gradcem. Kljub temu moram pritrditi Vlasti in Zdenki, da smo preživeli lep dan in da je bil »Beli grad« dobra izbira. Padla je ideja za drugo leto – Budimpešta. Jo bomo izpeljali? Kdo ve, čez leto bomo že vedeli!













Teden dni kasneje smo z AnoMarijo, Zdenetom in Saro sedli v avto in odpeljati k severnim sosedom. Tokrat je bil pravi zimski dan. Mrzel in suh, le megle si nismo želeli. Mazda je bila bolj ubogljiva kot lansko leto. Hitro in brez zapletov nas je pripeljala v Gradec. Potem pa pot pod noge. Z vzpenjačo, ki je ta dan vozila brezplačno, nad mesto, potem pa peš po čarobno okrašenih ulicah. Vzdušje je bilo popolnoma drugačno kot pred tednom dni, ulice polne ljudi, uličnih glasbenikov, stojnic… Še en dan v zalogi lepih spominov.











Kje mi je bilo bolj všeč vam ne bom zaupal, saj ste verjetno že sami ugotovili. Pa lep pozdrav do naslednjič!

sreda, 27. november 2013

Vse najboljše



V svetovni zgodovini, se je 23. novembra, zagotovo zgodila kakšna pomembna reč. Za našo družino vse to nima kakšne posebne veljave. Bistvo tega dneva je Vlastin rojstni dan. In ta naša Vlasta, bi ne bila Vlasta, če ne bi naredila nekaj po čemer se razlikuje od drugih. Za svoj dvajseti rojstni dan, si je kar sama pripravila največje darilo. No, čisto sama ne, saj vemo kako to gre. Povila je eno majhno štručko, ki je zrasla v enega fejst fanta, Robija. 



Vsi, ki spremljate moje bloge veste za kakšno praznovanje Abrahama se je Vlasta odločila. Vsakogar od bližnjih je popeljala na potovanje, ki mu je bilo tako ali drugače pisano na kožo.

Z Zdenko smo uživali na Boromejskih otokih, z Mari v Beneški laguni, babici sta šli v Dolomite, s Cvetko smo se povzpeli na Piz Boe, seveda v Dolomitih, Robi in Tina sta si zaželela Dolomite, mi2 pa London.

A skupaj z Abrahamkinimi popotovanji, so tiho tekle priprave na praznovanje, ki si ga Vlasta pravzaprav ni želela. Zdenka, ki je ravno tako trmasta kot Vlasta, če ne še kanček bolj, je pričela z njimi še pred odhodom na Boromejske otoke. »Ti boš govorila, da za tvoj rojstni dan ne bo fešte,« je potiho združila Vlastine prijateljice in domače.



Najprej je pričela pripravljati album spominov, nekakšno spominsko knjigo. Skupaj sva izbrala nekaj Vlastinih fotografij, ki so obeleževale najpomembnejše dogodke. Zdenka je dodala ustrezna besedila. V nadaljevanju pa je vsak dodal kakšno fotko in misel, ki ga je povezovala z Vlasto. In vse to je potekalo v strogi tajnosti. Kje vse je bil album skrit pred Vlasto?



Prvi del je bil gotov še pred najinim dopustom. Med tem, ko sva midva uživala v Švici, je Zdenka švicala. Vozila se je gor in dol, pripravljala album, pomagala iskati slike, spoznavala je najine sosede… Ja, prav tu smo se prvič skoraj izdali. Ob najinem povratku z dopusta smo z Zdenko sedeli na vrtu. Prisedla je soseda, ki je Zdenka »ni poznala«. Adrenalin je šprical: »Ne izdaj nas prosim!« In nas ni.



Takšnih in podobnih situacij je bilo veliko, do rojstnega dne pa še kar nekaj. Kolikokrat sem se moral ugrizniti v jezik, ko je Vlasta rekla, da je govorila z Zdenko, Mari ali Cvetko, da nisem bleknil: »Jaz tudi!«



Tri Vlastine najboljše prijateljice (Zdenka, Mari in Cvetka) so združile moči, se skrivoma sestajale, načrtovale… Zaradi vsega kar so storile zanjo, so zagotovo korak bliže k temu, da postanejo dobre vile.



Konec novembra je bil vse bliže, napetost vse večja. Smo mislili na vse, kaj ali koga pozabili, vse dobro skrili? Vse skupaj je počasi postajalo nočna mora. Ni bilo težko pripravljati, težje je bilo skriti. Vlasta je slutila, da se nekaj pripravlja. Le kdo bo sodeloval in kaj se bo dogajalo ni uspela ugotoviti. Enega za drugim je tipala, kot izkušen zasliševalec. A ni uspela povezati vseh niti. Zadnji dan sva se skorajda sporekla, ker nisem hotel odnesti omarice z žarom v klet. Kako naj jo odnesem, če sem jo namenil za zasilno mizico? A Vlasta tega ni smela vedeti…



Dan D. Vlasto mi je »uspelo« prepričati, da bova to soboto sama, le ta mlade dva naj bi se oglasila proti večeru. 



Prvi SMS-i z voščili so pričeli prihajati. Krištofa sem iz dvorišča premaknil pred garažo, češ da bodo sosedi pripeljali drva. Tako, prostor za fešto je bil zagotovljen, pribor in krožniki pripravljeni (v omari - se ve), pijača v kleti, hrano bodo mimogrede prinesle dobre vile. Dan je bil sicer turoben, a suh.



Petnajst minut pred začetkom je nastopila kriza. Vlastina negotovost in nervoza, ker ni mogla ugotoviti kaj se dogaja, je priklicala migreno. Zunaj se je ulilo.



Plan B - dogajanje se seli v garažo. A v garaži je bil avto, pred njo Krištof. Ekipa je čakala pred trgovino, le minuto je imela do dvorišča. Kriza je prerasla v obsedeno stanje. Vas vse skupaj spominja na enega od resničnostnih šovov?



»Četa stoj, čakaj na nadaljnja navodila,« je bilo edina logična komanda. Vlasta je vzela tablet in legla. Premaknil sem Krištofa nazaj na dvorišče. »Če je dež, drv sigurno ne bo,« sem govoril in bolj kot Vlasto prepričeval sam sebe. Dež je spet ponehal. »Zdenka, zdaj pa lahko,« sem šepetal v telefon. A nisem bil prepričan…



Po ulici se je razlegel glas harmonike in vriskanje. »Kaj pa je sedaj to?« Vlasta je s težavo vstala in pogledala skozi okno. 



Kar odneslo jo je na balkon. Veselje, sreča, solze. Vse naenkrat je privrelo na dan.



Mari je naprosila prijatelje iz Folklornega društva Bled, s katerimi sta skupaj dolga leta plesali, da so ji prišli voščit. Za njimi pa domači, prijatelji in sosedje. 



Zabava, ki si je ni želela, ji je ogrela srce in skorajda pregnala glavobol. 


 V imenu vseh ji je voščila Cvetka:



Vlasta!



No, pa prišel je prav ta dan,

kot vemo, že dolgo pričakovan,

pa tu ne mislim le na tvoj rojstni dan,

temveč prišel je - tvoj Abraham!



Ostala  si še vsa sveža in čila,

kaj dosti  se upam več ne boš namučila,

ker veliko si že v življenju dala,

zato boš sedaj le še štela in jemala!



Na hribe se boš ob lepih dneh podala,

mogoče novo pot spoznala,

veliko še v življenju čaka te

in tu smo vsi, da spodbujamo te!



In Robija boš  še naprej vsak dan crkljala

in zraven se vsa srečna boš smejala,

še vedno bosta naokoli potovala

in še veliko novih krajev  boš spoznala!



In tu je še tvoj sine ,

ob njem ti še kakšno leto zgine,

oba sta slavljenca nocoj,

zato ga imamo kar s seboj.



Pa tukaj sta še mami dve ,

da vsaka ti še kaj pove,

kako se kaj v življenju gre

in da nič, prav nič ne vrne se!



In kje smo mi, sprašujem se,

tu, da povemo ti, da spoštujemo te,

da vsem nam  pravi si prijatelj ti,

tacga se dons prav težko dobi

in zato Vlasta, TE IMAMO RADI VSI!



In nenazadnje, je tu tvoj roj.dan,

naj ti bo z rožcami postlan,

naj leta prav počasi ti gredo,

pa če je vse lepo, al pa  tud kaj grdo!



Želim ti, da upanje nikoli ne umre,

srce ljubezni, naj se nikoli ne zapre,

verjemi v nas kot mi verjamemo v te,

saj zate smo se danes, tukaj  zbrali se!



Vse to in še več ti iz srca  želimo MI !!!!!!



No, in to več je tudi naše darilo, ki smo ga ob tej priliki pripravili zate. Govorim o kratkem, a jedrnatem potovanju po domovini tragičnih zaljubljencev. To mesto se ponaša z vzdevkom sv. Rim. Občudovala boš slavoloke, obzidja, gledališče in predvsem slovito areno. In prav v tej areni, kjer so se nekoč borili gladiatorji, se boš sedaj navduševala ti. Ti je že kaj jasno kam te pošiljamo?

Če ne, ti povem še to, da mogočne cerkve in trgi srednjeveškega mesta pričajo o bogastvu in živahnosti mesta. Da dosežki opernih ansamblov in pevcev ki blestijo v nepozabnih delih Verdija, Puccinija in drugih velikanov opernega sveta privabljajo turiste iz vsega sveta.

In če še ne veš, ti povem, da te vabimo na eno od predstav slovitega opernega festivala v Verono. In kot sem že rekla na začetku, Verona slovi po mestu zaljubljencev, zato smo zraven povabili tudi Robija, kot tvojega zvestega spremljevalca, ki te bo varno spremljal na tem dvodnevnem potovanju.

 

Vse najboljše Vlasta!

  

Folkloristi so zaplesali……





… in pripravili pesmico:

 

Vlasta fletna deklca,

nošo je zamenjala.

Tralala, tralala!

Zdaj pa fejst konjička ma,

hiter gor, hiter gol,

pa po svetu naokol.

Vlasta prava frajerka,

Abrahama danes ma.

Primi ga, primi ga!

Sreča, zdravje naj velja!

Primi ga, primi ga!

Sreča, zdravje naj velja!


Povabilu: »Vlasta, več kot 15 let že nisi plesala z nami, danes je pravi čas, da pokažeš, če še znaš,« se ni mogla odreči. In dokazala je da zna, čeprav v natikačih.






Dež smo pregnali in lahko bi nadaljevali na dvorišču. »Ne se hecat z mano,« sem bil odločen: »Dobre vile so mi pomagale pripravit garažo. Gremo tja!«






Pričelo se je nočiti, folkloristi so se počasi poslovili, mi pa smo se iz hladne garaže preselili v toplo kuhinjo. Kdo bi si mislil, da spraviš toliko ljudi na tistih nekaj kvadratov. Pa še luštno je bilo. Presenečenj še ni bilo konec. Zdeneta, AnaMarijo in malo Saro je Vlasta pričakovala v nedeljo. Tako so bili dogovorjeni. Oni da, mi pa ne ;-)



Rojstni dan brez torte, je kot dolga pot brez gostilne, če malce predrugačim znani rek. Pa ne navadna torta. Čisto pravi Triglav, z Aljaževim stolpom in markacijami.  
  

Ta dan smo vsi veliko govorili, le Zdenka je molčala in še naprej skrbela da je vse potekalo po planu. Moram ji priznati, da se v naši kuhinji znajde bolje od mene. Pa še v nečem je boljša. Pisana beseda ji bolj leži kot meni. 



Tokrat je prepesnila Menarta in postavila:




VLASTIN SPOMENIK

 


Ker vsakdo, ki za živih dni

počne več hrupa kot ostali

(o tem pri Vlasti dvoma ni),

po smrti spomenik dobi

(da se mu narod z njim zahvali,

ker nima sitnosti več z njim),

morda ga tudi Vlasta dobi.

No, ni ji zanj  … a kaj si hoče,

kdo bi verjel, da res ga noče?

Ker torej ni njen NE nič vreden,

naj poskrbim, da kip vsaj bo čeden.

Predvsem želi, naj kip bi stal kje bolj od rok, da ne zaloti je kak policaj, ki bi dejal,

da s telefoniranjem ga moti.

In ker premnogi krasti znajo,

želi, naj kip dobi ograjo.

Pa iz lesa naj bo in ne iz kamna,

Robi naj projekt izdela,

saj z računalnikom sta dobra znanca.



Vlasta ne bi niti telovadila,

kar je pri kipih zdaj v navadi.

Na splošno je zelo aktivna,

njen dan že zgodaj se začne.

Kadar pa dela, dela hitro in natančno,

da veter je okoli nje.



Zato sem mnenja, da krasen bi bil to utrip,

če v postelji bi ležal Vlastin kip.

Nad njim pa prav nobene muze,

ne smetišne, metle, krpe,

ubogi Vlaste nočne more.



Nad vzglavje rada bi najlepšo sliko Krištofa, lepoto svojo vrh Triglava,

lahko pa tudi prazen je okvir.

Pod vzglavjem za spokojno spanje

slovensko knjižno branje.

Ob vznožje pa televizijo

in na ekran vklesan napis

»Ne moti, spim!«

Pred spomenik želi še klop

(a rada zvito bi ne ravno,

tako zvečer bo bolj zabavno,

ko parčke tam bo žulil rob),

vsenaokrog pa plot cipres,

da kraj postal bo skrit in varen,

ona pa vseljudsko popularna,

ker bodo se zmenili zmeraj:

»Pri Vlasti spet tako kot včeraj!«



Kip ni nevaren, ne Robiju in ne tašči.

Kip samo stoji in noč in dan lepo molči

(kar se pri Vlasti ne zgodi).

Če komu je na poti kdaj,

preneseš ga na kak drug kraj.

A če je tudi tam z njim križ,

ga v bolj sodoben kip preliješ

ali ga Robi v Krištofa postavi

in se v daljave z njim odpravi.



Zato se, Vlasta, mi najbolje zdi,

da kipu sploh se odpoveš

in  z nami raje v živo

še mnogo potovanj užiješ.



Praznovanja še ni konec. Za vse Abrahamkine izlete in potovana je bilo leto vseeno prekratko. Torej njo, naju in nas čaka še veliko lepega.



Prav vsem, ki ste prispevali k temu, da smo pripravili Vlastino praznovanje bi se rad zahvalil. Imen ne bom napisal, ker se bojim, da bi koga pozabil. Hvala vsem!



Naj čisto na koncu izkoristim še ta privilegij, da lahko napišem pod to objavo:



VLASTA IN ROBI, VSE NAJBOLJŠE!