četrtek, 19. november 2015

Ruj

Ruj v neštetih odtenkih barv. Kdo zna povedati v kolikih? Jaz ne, priznam! Mi je pa všeč, Vlasti pa še bolj.



Minuli vikend sva ga šla iskat in uživat v njegovi krasoti. 


Slaba urica vožnje po petkovem "šihtu" naju je pripeljala na Kraški rob z razgledom na migatajoče lučke ob slovenski obali. A v prvi od lepot tega vikenda nisva dolgo uživala. Dolg dan je bil za nama, utrujenost naju je premagala in kmalu sva zaspala.

Prebudila sva se v lepo sobotno jutro. Cel dan je bil pred nama, časa več kot dovolj, zato nisva hitela. Lenobno sva se pripravila za sprehod po Kraškem robu. Premaknila sva se do Komare doline pri Gračišču, potem pa sledila dobro označeni poti.



Že na poti skozi gozdiček proti Sv. Kviriku naju je pozdravil ruj. 



Njegovo živo rdečo barvo sva tokrat zamudila. Razveselil naju je z drugimi odtenki, pomešan med jesenske barve narave...




Čarobna igra narave.



Gozd se je razredčil in prešel v travnike. Mimo naravnega bunkerja sva se pričela spuščati proti Orlovem gnezdu nad Velim Badinom.


 
Pod spodmoli Velega Badina...


...se je vila cesta proti Buzetu...


... nad nama se je raztezal obok naravnega mostu.
 


Nenavadno toplo vreme in močno jesensko sonce nama je, kljub lahkotnosti poti, med sprehodom zarisalo tanke črtice znoja po obrazih. Sploh nazaj grede. Je že tako - za vsak spust je treba poplačati z vzponom. Pa ni bilo hudo, prav nasprotno. Neskončno sva uživala. 

Nedeljsko jutro je bilo turobno. Nizki oblaki in jesenski hlad. Megla nama je skrila pogled na Jadran. Vremenarji so obljubljali lepše vreme v notranjosti. Šla sva preverit, če je temu res tako. Nameravan sprehod do Socerba (želela sva si še več ruja) sva zamenjala z vzponom na Slivnico. Vreme je bilo tako tako. Malce bolje kot na Krasu, pa še vedno megleno in turobno. Nahrbtnik s fotoaparatom in ostalo mašinerijo sem na Slivnico prinesel bolj zaradi kondicije, kot zaradi fotografiranja :-( 

Sva pa po poti, med kolonami pohodnikov, prepoznala obraze starih prijateljev. Prijetno srečanje po dolgih letih...

Popoldan sva ravno za rep ujela dnevno svetlobo ob Plečnikovi mojstrovini na barju...

 
... kostanj na Tromostovju pa pozobala, ko se je nad Ljubljano že spustila noč.

Potem pa domov ;-)