Letošnji dopust je tako kot pri večini minil malce drugače, pa zato nič manj prijetno, predvsem pa bližje domu. Nastopajoči smo bili isti, kot zadnja leta, le kulise smo zamenjali. Te bi bržkone tako ali tako.
Če se le da poskrbiva, da se skoraj najmlajšemu v družini dogaja. Dobri obeti so bili bazeni in vse kar sodi zraven. Po ocenah sodeč soliden kamp, okolica kjer se da doživeti kaj novega...
Dober teden po koncu dopusta lahko rečeva, da je bila izbira dobra. Kamp je res dober, bazeni tudi, le z Jakom sva že prvi dan spravila na noge reševalce iz vode. Na naj - naj tobogane naju niso spustili. Jaku sem naredil nekakšno irokezo in ga prepričal, da je stopil na prste. Ampak rdeča črta na količku je bila še vedno visoko nad najbolj štrlečimi lasmi 😢 No, pa ne! Bova drugo leto spet poskusila. Še kakšno neumnost sva naredila. Saj nisva midva kriva, če se ne smeš po toboganu spustiti v ribo, pa če ne smeš.... Saj pravim poskrbela sva za povišan utrip reševalcev. Obljubim, da bova drugič bolj pridna.
Posestvo z čredo divjadi, kaj več si otrok s prirojenim čutom za živali lahko želi?
Verjetno razen tega, da jih vidi le še to, da jih nahrani.
Še za eno dodatno rekreacijo je poskrbel ta naš nadobudnež.
"Koleščka stran!" A naj se kregava z njim?
Ko sem imel jezik do tal, sem šel po fotoaparat.
"Vlasta, ti si na vrsti!"
Ja no, če pa noče fotografirat...
"Jupiiii, že znam!"
Ampak tam okrog je toliko kolesarskih poti, če pa do kam niso speljane je pa dovolj cest, ki jih tudi lokalci bolj malo uporabljajo, da bi bil greh če tudi sam nebi naredil kakšnega kilometra. In sem jih! Med grički in preko njih. Malce gor, malce dol, v glavnem pa nenaporno naravnost.
Jaka je malo posmrkal, tako da v vodo nismo več hodili in tudi proti domu smo šli dan prej, kot smo si zamislili. Ne, ne, domov pa ne. Že nekaj časa sva obljubljala, da si bomo privoščili drugačno Ljubljano. Pred priznano gostilno smo parkirali, pokosili in prespali. Kosilo je bilo dobro. Za malce pokvarjeno vzdušje so poskrbele face, ki jih dnevno gledam v službi. A so morali ravno ta dan sestankovat in nastopat?
Zjutraj smo si ogledali Ljubljano iz žabje perspektive. Zanimivo!
Prvi del je bil za nami. Čez vikend je nadobudnež preživel z eno generacijo mlajšo popupacijo od naju.
V ponedeljek pa spet na pot. Iz vzhoda domov nato pa na zahod, bi lahko rekli. Dolina Soče nam je bila lani všeč. Letos smo se zapeljali le nekaj deset kilometrov nižje ob njej. Prijeten kamp, označen ravno tako s štirimi zvezdicami. No ja, prijeten in urejen, pa vendarle ne vem s pomočjo kakšne matematike je okategoriziran enako kot prejšnji. Težko bi rekel da sta enake kvalitete. Da se razumemo, dober, a ne primerljiv. Kako se po kampih delijo zvezdice nama je še danes skrivnost?
Pa kaj bi to. Bistvo je, da smo se imeli lepo. Bazene smo zamenjali za sprehode in raziskovanje s 1. svetovno vojno zaznamovanih krajev.
Popoldan sem si privoščil solo izlet do Tolmina. Kaj me je nazaj grede pognalo v smeri Vrsna ne vem. Pregovor pravi: "Mladost je norost..." samo pri meni mladosti ni več. A potem to pomeni, da je dvojna porcija norosti? Klanec se je sprva zložno vzpenjal, potem pa je izgubil potrpljenje. Ko sem že močno upal na to, da bo popustil, se je še bolj postavil pokonci. Kriza! Še dobro da ni bilo prevroče, le dobrih 30. "Naj obrnem? Ni govora! Saj za ovinkom pa bo..." in je bilo - še bolj strmo. Tale fotka je dokaz da nisem obupal, čeprav sem bil blizu.
Dan prezgoden dež nas je pognal naprej ob Soči in nato v smeri doma, do Ajdovščine. Če bi prej vedeli za travnat kamp s senco pod borovci... Malo kopanja v bazenu, tekanja za žogo, utrjevanja kolesarjenja brez kolesc po travi in kamenju in dnevi so prehitro minili. Aja, na še eno zabavo sem pozabil. Medtem ko sem se vzpenjal na Predmejo in nazaj grede bežal pred ploho, ki ji itak nisem uspel ubežati, sta Jaka in Vlasta zbrala storže po kampu in pripravila strelivo za popoldansko obmetavanje deda z njimi. Mislim, sklenila sta pakt proti nesrečniku...
Za letošnje skupno poletje je bilo to - to. Morda pa jeseni ujamemo še kakšen vikend?
Jaka se je že pripravljal na nove dogodivščine z mami in atijem. Midva pa sva izkoristila zadnje dneve pred kruto realnostjo za skok v Furlanijo, kjer sva v prijetni družbi preživela kolesarsko sprehajalni vikend.
Saj vem, dolgočasen sem že, a ne morem, da ne bi. PZA pri sosedih, ki je na ravni prenekaterega kampa pri nas stane polovico manj kot večina naših PZA-jev. Pa sem že mislil, da se je v naši ljubi domovini kaj premaknilo v pravo smer. To sem še naiven!