Vodne poti, velike in male, so naju vedno privlačile. Ne vem zakaj? So nama pač zanimive. Altmühltal je bil na spisku "dobro bi bilo videti" že več let. Pa je vedno zmanjkalo časa, vrinil se je kakšen drug kraj... Sedaj je za nama. Prijetno doživetje, ki pa ni prišlo na seznam "morava ponoviti".
Tokrat se po dolgem času nisva potepala sama. Z nama sta šla še Majda in Jože. V sobotnem jutru smo, kot imam navado reči, zapeljali proti vetru. Kolone proti morju, mi pa preko Salzburške na Bavarsko morje. V vasicah, malce oddaljenih od Chiemseeja smo iskali dvorišče za naše hiše. Kriza! Potepuhov s podobnimi željami je bilo ohoho. Povsod napisi "belegt". V ogenj smo poslali našo pogajalko Majdo. Na polno zasedenem PZA-ju na kmetiji nam je izprosila prostor. Na tlakovanem delu je bilo kakih petdeset kamperjev, mi pa smo se stisnili med gospodarsko poslopje in kurnik. Ampak na koncu smo ugotovili, da imamo najboljši prostor.
V nedeljo smo naredili prve kilometre s kolesi. Ko smo že ravno pri prvih kilometrih. Najbolj prve je naredila Vlasta, vsa navdušena nad (po sveži barvi dišečem) Scottom. "Robi, ti kar jej makarone, jaz bom pa raje baterijo napolnila!"
Zapodili smo se okoli Chiemseeja in naredili še ovinek do Seeona. Vse skupaj preko 80 kilometrov, ki smo jih raztegnili čez cel dan.
Kolesarka pot je večinoma speljana ob obali jezera in skozi mesta ob njem. Deloma asfaltirana in deloma makadamska, nekako pol - pol. Vožnja po njej je prijetno doživetje, le deževje v zadnjem tednu jim jo je zagodlo. Jezero je ponekod tako naraslo, da je bila poplavljena. Proti naravi pač ne moremo nič. Od tako pedantne nacije, kot so Nemci, bi pa pričakoval, da bi zaprli tiste dele steze, kjer z zobniki in pedali čofotaš po vodi. Ali pa uvedli trajektne linije :-)
Odšteli smo tistih nekaj evrov za dva dni PZA-ja in prišteli še nekaj drobiža za porabljeno elektriko, potem pa naprej... Morda je prav tu prostor za nekaj vrstic okoli PZA-jev. Praviloma so bili lepo urejeni (na pol kampi), če se prav spomnim so bili na vseh WC-ji, na večini pa še tuši. Cena? Od 8-12€. Pa še dodaten € za poln rezervoar vode ali 2 KW elektrike. Ta sistem mi je všeč. Če rabiš daš, če ne rabiš, potem pač ne.
Nadaljevali smo do Wertheima. Malce iz poti, ampak če smo že tako visoko, zakaj bi ne šli pokukat v eno od največjih trgovin z avtodomi. Bojda je velika 28.000 kvadratov. Morda pa najdemo kaj za nas. Če že ne nove hiške pa vsaj kakšno žlico ali krožnik.
Kako se že reče po nemško? Malo morgen? Nič ni bilo! Ne morgen, še manj pa danes. Trgovina je očitno tik pred (ali pa že po) razsulu. Od vseh kvadratov jih je ostalo nekaj sto. Na njih stoji nekaj Hymerjev, na zunanjem parkirišču pa par ostalih znamk. Kamping opreme niti za vzorec... Včeraj sem na internetu malo pobrskal in našel intervju z lastnikom, ki je bolj ali manj prodajal meglo o nekakšnem prestrukturiranju in reorganizaciji. Bolj ali manj v stilu naših "podjetnikov". Naj mi izjeme ne zamerijo. Očitno so najlepši časi te trgovine mimo.
Z dolgim nosom in brez nove opreme, zato pa s polno denarnico, smo obrnili nazaj in iskali prenočišče. Tako je naneslo, da smo zvečer prišli do Rothenburga. Če smo ob Chiemseeju komajda našli prostor, ga je bilo tu več kot dovolj. Tako praznega Rothenburga še nisva doživela. Zaprte trgovine, lokali, ljudi le za vzorec. Če bi nama nekdo to govoril decembra lani, ko sva se komajda prebijala po polnih ulicah, bi ga proglasila za norca.
Zjutraj smo zapeljali v Altmühltal. Da bi celo dolino prevozili s kolesom nam pač ni kazalo. Časa, tako kot vedno, ni bilo dovolj. Vseeno smo nanizali nekaj biserov. Malo po dveh in malo po štirih kolesih. Tako kot sem že napisal - lepo, a ne toliko da dol padeš.
Za začetek smo se ustavili v Gunzenhausnu...
... drug dan nadaljevali mimo Papenheima in nenavadne cerkve...
... do Eichstätta in nazaj.
Potem pa zopet po štirih mimo najdaljšega lesenega mostu na svetu v bližini Essinga...
... do Kelheima.
Nov dan smo kombinirali z vožnjo z ladjo preko zapornic...
... pod budnim očesom kamnitih obrazov...
... že znanim mostom...
... in gradom Prunn na visoki skali...
... mimo manj znanih vasic...
...do Riedenburga. Tu je kapitan rekel, da naprej pač ne gre. No, pa ne. Bomo šli pa s kolesi nazaj. Kapitanu in ladji smo dali malo prednosti in v miru pofirbcali po Reidenburgu. Potem pa gasaaaa nazaj v Kelheim.
Ladja je bila počasnejša od nas...
...pa še na zapornicah je morala počakati...
...da je lahko nadaljevala.
Tik pred nevihto smo se povzpeli še do Befreiungshalle (dvorane osvoboditve) nad Kelheimom.
Pri Kelheimu se konča Althmültal, od našega dopusta pa tudi ni več ostalo kaj dosti. Le še pot domov. Mar res? Neeeee, saj je šele sobota. Ravno dovolj časa nam je še ostalo za
potepanje po Burghausnu.
Na dvorišču, po hribu razpotegnjenega gradu, smo ujeli predstavo o srednjeveškem življenju.
To pa je bilo na žalost tudi vse. Skozi sicer zanimivo mesto smo se spustili po strmi poti, nato pa spet bežali pred nevihto (in to dobesedno) . Toliko kolikor smo se spustili od gradu do mesta, toliko smo se morali povzpeti do PZA-ja. Sivo-črni oblaki pa vedno bližje in vedno bolj črni. Ampak smo uspeli! Tako kot že 2x prej na tem potepu. Vrnili smo se suhi. No ja, od dežja nismo bili mokri.
Zgodba iz Kelheima se je ponovila. Dež je ponehal z večerom, ko nam je volja za kakšne nove podvige že pošla. Pa drugič...
Sedaj nam je pa res ostala le še pot domov. Midva sva bila bolj v stiski s časom in sva šla direkt, Majda in Jože pa bolj počasi in naokoli.