torek, 11. junij 2019

Caorle in Giro


Caorle so nama že davno prirasle k srcu. Lani sva okužila še mladež in jesenski kratki dopust smo letos konec maja ponovili. Skupaj smo preživeli slab teden v počitniškem naselju Pra Delle Torry. Krištof je za dve postelji premajhen, zato smo najeli apartma. 

Letošnja pomlad se nam je vsem malce izneverila, kar se toplote tiče, tako da je bilo morje bolj primerno za podhlajevanje, kot pa ohlajevanje. Voda v bazenih pa je bila prijetno topla, pa tudi sonce je že dobilo pravo moč. A v zadnjih tednih smo, bolj kot ne vsi, prebolevali neke čudne viroze, tako da s kopanjem ni bilo ravno za pretiravat. Zabave pa nam vseeno ni zmanjkalo! 


Zvečer smo preverili, če je Jaka že zadosti velik... 


... za gosenico.


Koga je strah? Jaka že ne! Kaj pa mami in atija?


No, na koncu so bili vsi Jakovih let.



Kam pa potem? Ja v čoln in po slapu navzdol.
"O,o. Mami in ati, a je vaju spet strah?"





Neee, saj se smejeta!



"Ati, zdej pa še na dirko!"


"Daj gassss!"


"A naju tale bejba zasleduje?"


"Prva sva!"


 Tudi če se sonce skriva za oblaki, je lahko zabavno...



 

Dopoldneve sem preživljal ob vrtenju pedal. Kakšna razlika od domačega gori - doli. Ena sama ravnina (Andrej bi rekel "v vaservago"). Včasih že kar malo dolgočasno, pa kljub temu prijetna sprememba.  



Srednja generacija se je poslovila, mi trije pa smo se premaknili bliže Caorlam. Vreme se je za dan ali dva malce skisalo. A mi se nismo dali!


A ni lepo, ko je čisto navadna luža tvoj cel svet?


Iz Caorel smo mahnili pod Dolomite. Mhmm. Razlog je bil... 


Prvi dan smo našli primerno zavito cesto, na žalost v spustu, a etapa je bila bolj kot ne ravninska, pa še usklajevati smo jo morali z Jakovim popoldanskim počitkom.


Primož je poskrbel, da je bilo v Italiji toliko Slovencev, kot že dolgo ne. Ni bilo težko najti somišljenikov in postaviti navijaški tabor.


Čakali smo in čakali, se zabavali, trenirali navijanje...


 ... in potem so prišli. Najprej policaji...


... za njimi pa kolesarji, kot roj čebel...


... za njimi pa avtomobili vseh barv. Kot bi gledal mavrico...


 ... med njimi pa tudi tisti "pravi" rumeno-črni.


Hitro, kaj hitro - prehitro je bilo vsega konec. Generalka je uspela. Premaknili smo se tik pod vznožje Dolomitov, v vasico Lamon. Vzdušje - Giru primerno!



Ne glede na leta, ki so minila od njegove smrti, na vse govorice ali pa dejstva, ki so povezana z njim, je ostal narodni junak. 


Spet smo čakali in se pripravljali.


Popoldan pa so le prišli. Najprej "ubežniki".

 "Kje pa ste?"

Za njimi pa še glavnina.


Kdo je diktiral tempo se ve, ampak Primož je bil zraven!


Še, še in še bi navijali, a morali smo domov. Pa drugič spet. Sedaj ko veva kakšen strasten navijač je Jaka, ga bova še raje vzela s sabo.


Nasvidenje Giro!