Sobota, pozno popoldan je. Pred nekaj minutami se je zunaj
razbesnela nevihta. Med dežjem je priletelo nekaj zrn toče. Spet nam je
prizanesla. Hvala, komurkoli že!
Za nama je dolg dan, že dolgo nisem bil tako utrujen. Ponoči
sem slabo spal. Ura je zvonila nekaj čez četrto. Ne me hecat, a ni konec tedna
in danes ni treba v službo? Še sladkih pet minut, potem pa kavica, lenobno
prihajanje k sebi in že sva se peljala proti Javorniškem rovtu.
Dan se je komaj dobro začel, midva pa sva že hitela po
pobočju Karavank poraščenem a z narcisami, encijanom, avrikljem in ne vem čem
še. Še preden sva se pošteno oznojila nama je pod nogami zmanjkalo uhojene
poti. Ne, nisva se izgubila, raziskovala sva. Skozi zaraščen gozd, gor, pa
zopet dol… A nama je bilo treba tega? Še preden sva čevlje zmočila na travnikih
Pustega rovta, sva bila boljše volje. Spet sva bila na pravi poti.
Pred sedlom Kočna sva že pošteno sopihala. Lenobi leni sva,
premalo hodiva, kondicije pa ni. Kar naenkrat se nama je odprl pogled na
sosednjo Koroško, lenobno Dravo in Beljak nekje tam daleč zadaj.
Pogled nama je
ušel proti Golici. Strma pobočja so bila takšna kot bi jih pobelil sneg. Ne ni
bil sneg, narcise so bile. Tudi naju so kar naenkrat obkrožili beli cvetovi.
Kam naj stopiva, da jih ne pomendrava?
Težke noge so v hipu poslale lahke,
pljuča je z lahkoto napolnil svež zrak. Utrujenost, kaj je že to? Kar poletela
sva do Belske planine. Kaj tako lepega že dolgo nisva videla. Travnik okoli
koče je krasilo toliko cvetlic, da nisem vedel kje naj začnem fotografirati.
NORO!!!
Proti Velikem vrhu ali Struški, kot ga tudi imenujejo, sva
se prebijala skozi ruševje. Kjerkoli ga je zamenjal travnik je bil le-ta
okrašen z gorskim cvetjem. Ni naju presenetilo, da sva dobre tri ure hoje
raztegnila na pet. Ob vseh lepotah se nama je korak ustavil, oči so begale po
pobočjih in iskale najlepši prizor. Več sem bil na kolenih kot na nogah in
pospravljal cvetove v Canona.
Na vrhu se je pooblačilo in prvič sva pomislila, da ne bova
suha prišla do doline. Pa sva in to kljub temu, da sva na planini Seča
spregledala redke markacije, spet malo raziskovala in si podaljšala pot za
kakšno uro. Redko raziskujeva, dvakrat v enem dnevu, to pa je že od sile.
Zadnji del poti je pričelo deževati, a nama je zavetje nudil
poraščen gozd. Pri Trilobitu pa se nama je spet nasmejalo sonce. Točno za »en
šiht« ur je minilo odkar sva parkirala avto.
Utrujen sem, samo to sem že povedal. Pa mi ni žal. Čudovit
dan je za nama, kot nalašč za jutrišnjo obletnico poroke in pa…. Ne, ne, vsega
pa ne povem!