Benetke so nam tako blizu, da je po svoje kar greh, da še nisva bila na Beneškem karnevalu. Gneče ne maram, morda tudi zato. Ampak, saj poznate tisto o zarečenem kruhu... Iz svoje kože nisem mogel in načrtoval sem obisk dobre tri tedne trajajočega karnevala med tednom, ko je obiskovalcev manj.
Po skorajda pravem zimskem spancu sva pognala Krištofa proti morju. Iz toplega na še toplejše. Zvečer sva parkirala v zaspanem Mogliano Venetu. Lahko noč!
Še en star pregovor bom vključil: "Rana ura, zlata ura." V prijetno svežem jutru sva naredila nekaj korakov in se pomešala med "šihtarje" in šolarje, ki so čakali vlak. Za dobrih pet kovančkov sva se pripeljala direktno v Benetke.
Ne, ne s tem vlakom. Freccia Rrossa nama je le padla v oči in za ogrevanje sem naredil posnetek.
Peš sva jo mahnila proti Markovem trgu - po ozkih uličicah in preko nešteto mostičkov.
Mimogrede sva izvedela, kdo je in kdo ni dobrodošel v Benetkah.
Malce pred osmo je bil Markov trg še prazen...
... le jutranje meglice so se podile preko njega.
Kasneje se je mesto pričelo prebujati. Karneval je le eno od imen za gnečo. Če ni slednje, tudi njega ni. In jaz norec sem mislil, kako bom v zmernem številu somišljenikov pritiskal na sprožilec in lovil podobe pisanih mask. "Malo morgen!"
Malo sreče sem pa le imel. Ena me je povabila, naj se jim pridružim...
Ker ni bilo mask, fotoaparat z vso opremo pa sem imel pri roki, sem se lotil drugih podob.
Z nosom daljšim od katerekoli maske sva zapustila Benetke.
Popoldne sva preživela v Trevisu. Škoda, da je sonce tako hitro zašlo in z njim je odšla tudi prijetna toplota. Kam pa jutri? Načrtovala sva polnjenje baterij na soncu in potepanje po obali. Ne prvič in ne zadnjič nisva v minuti spremenila načrtov. Pravega Beneškega karnevala nisva doživela. Ne še! Pred nama je bil še ves konec tedna. Maske so me prepričale, da sem pozabil na načelo: "V gužvo pa ne!" Enkrat je treba doživet tudi to...
Petek sva preživela v meglenem Trevisu. Sonce se je šele pozno popoldan prebilo na mestne ulice. Zvečer sva se spet premaknila v Mogliano Veneto. Jutri pa bo!
Najprej na vlak, potem pa peš in spet sva bila med prvimi na Markovem trgu...
Jutranja podoba ni bila kaj dosti drugačna kot dva dni prej. Potem pa so pričele prihajati ladje...
... in Benetke so oživele.
Skupaj s tistimi, ki smo nosili vsakodnevne maske, so se pojavile tudi karnevalske. To sem čakal!
Markov trg se je polnil in polnil...
... midva pa sva okoli poldneva pobegnila nazaj na vlak in s Krištofom proti domu. Proti domu še ne pomeni domov!
Lep pozdrav do prihodnjič!