ponedeljek, 21. oktober 2013

Furlanska obala kot mesto duhov



Jutra so že nekaj časa hladna in meglena, dneve hitro ujame noč, gozdovi so dobili škrlatno preobleko... Prišla je jesen. Še pred kratkim sva pred vročino bežala v hribe, sedaj se bova hodila gret na jug. Slabo vreme in nov ritem v službi sta nama ukradla kak vikend, zato minulega nikakor nisva želela preživeti doma. Spet sva šla za soncem. Ne predaleč. V Furlanijo, k sosedom ali zamejcem, kakor vam je ljubše.

Šla sva za soncem

Krenila sva v trdi temi, zato tudi nisva prišla prav daleč, le do Gemone. Petek se je pričel poslavljati, do sobote je bilo le še kakšno uro. Vlasta se je pričela posedati v sedež, težka glava je izgubljala boj z gravitacijo. Mene so tudi pričeli loviti žandarji. Dokler sem še zmogel sem zapeljal na PZA, z romantičnim razgledom na migajoče lučke v vasicah po Furlaniji.

Prebudil sem se zgodaj, nad mestom je še vedno kraljevala noč. Prisluhnil sem. Nič! Napovedanega dežja ni bilo. Očitno so se vremenarji zmotili. Še preden sem se razveselil, me je nazaj v sen zazibalo škrabljanje po strehi. Dež, zdaj močnejši, potem šibko pršenje, pa spet naliv, naju je spremljal dobršen del dopoldneva. Obiske prikupnih vasic in mest sva premaknila na čas z bolj prijaznim vremenom. Dan sva posvetila shopingu. Nič konkretnega, samo tako, za ubijanje deževnega dneva. 

Trgovin je počasi zmanjkalo, sonce je pričelo vztrajno preganjati deževne oblake. Prišla sva do obale. Najprej sva pokukala v Bibione. Kriza, kraljestvo betona! Z zakonom bi morali prepovedati poimenovanje instant turističnih naselij s tako simpatičnimi imeni. Pred tedni končana sezona je izpraznila ulice, ki so bile strašljivo opustele. Kot bi na mesto pravkar padla biološka bomba. Nikjer žive duše!


Premaknila sva se do Lignana. Očitno so učinki biološkega orožja segli tudi vanj. Le najbolj trpežni so se obdržali. Prazno parkirišče ob zabaviščnem parku je bilo podobno strašljivo kot vsa v Bibionu. »Ne, tu pa že ne bova prespala,« sva sklenila. 


Zapeljala sva se do marine ob izlivu Tagliamenta v morje in parkirala ob avtodomu iz Gradca. S kolesi sva se zapeljala po Lignanu. Na obali sva naletela na mladce - jezdece na valovih, ki so poskušali izkoristiti valoveče morje. 




Mesto samo nama, podobno kot sosednji Bibione, nekako ni sedlo. Vse lepo urejeno, verjetno še preveč, a brez duše. Pravo nasprotje je pokrajina ob izlivu Tagliementa v morje. Bičevje in grmičje polno življa. Ribiška barka, ki je že davno preživela najlepše čase, je zapuščena čakala, da jo vzame morje v svoj objem. Za nameček pa še sonce, ki se je v večerni zarji skrilo za gozdovi v daljavi…






Z jutrom sva krenila priti Caorlam. Vedela sva, da naju mestece ne bo razočaralo. Samo enkrat sva bila v njem, pa se nama je prikupilo. Tako kot v vseh sosednjih obalnih mestih tudi v njem in njegovi okolici prevladuje moderna turistična ponudba. Kljub temu pa je uspelo zadržati ljubko staro mestno jedro in kanale, v katerih stare ribiške ladje potrpežljivo čakajo, da zvečer popeljejo ribiče na odprto morje, v boj za zaslužek in preživetje.

Kraljestvo betona



Nedeljsko dopoldne sva preživela na kolesu. Zapeljala sva se gor in dol ob obali, v sosednja naselja. Stara zgodba. Kraljestvo betona. Prazni hoteli so čakali na novo sezono. Neskončna polja mivkaste obale, ki se izgublja nekje v obzorju.

Zato pa sva preživela prijetno popoldne v Caorlah. Ulice so bile neverjetno polne ljudi, ki so lovili zadnje sončne žarke vikenda, ki se je poslavljal. Sprehod po nasipu, ob obali, kavica na terasi lokala v ulici pastelnih barv… Kaj bi si želel še več?

Midva pa sva tokrat imela še enega aduta v rokavu. Prost ponedeljek! Ni nama bilo potrebno deliti razočaranja večine, ki se je z večerom morala vrniti domov. 

Pred nama je bil še en dan. Verjemite mi, dobro sva ga izkoristila…