Jutra
so že nekaj časa hladna in meglena, dneve hitro ujame noč, gozdovi so dobili
škrlatno preobleko... Prišla je jesen. Še pred kratkim sva pred vročino bežala
v hribe, sedaj se bova hodila gret na jug. Slabo vreme in nov ritem v službi
sta nama ukradla kak vikend, zato minulega nikakor nisva želela preživeti doma.
Spet sva šla za soncem. Ne predaleč. V Furlanijo, k sosedom ali zamejcem, kakor
vam je ljubše.
Šla sva za soncem |
Krenila
sva v trdi temi, zato tudi nisva prišla prav daleč, le do Gemone. Petek se je
pričel poslavljati, do sobote je bilo le še kakšno uro. Vlasta se je pričela
posedati v sedež, težka glava je izgubljala boj z gravitacijo. Mene so tudi
pričeli loviti žandarji. Dokler sem še zmogel sem zapeljal na PZA, z
romantičnim razgledom na migajoče lučke v vasicah po Furlaniji.
Prebudil
sem se zgodaj, nad mestom je še vedno kraljevala noč. Prisluhnil sem. Nič!
Napovedanega dežja ni bilo. Očitno so se vremenarji zmotili. Še preden sem se
razveselil, me je nazaj v sen zazibalo škrabljanje po strehi. Dež, zdaj
močnejši, potem šibko pršenje, pa spet naliv, naju je spremljal dobršen del
dopoldneva. Obiske prikupnih vasic in mest sva premaknila na čas z bolj
prijaznim vremenom. Dan sva posvetila shopingu. Nič konkretnega, samo tako, za
ubijanje deževnega dneva.
Trgovin
je počasi zmanjkalo, sonce je pričelo vztrajno preganjati deževne oblake.
Prišla sva do obale. Najprej sva pokukala v Bibione. Kriza, kraljestvo betona!
Z zakonom bi morali prepovedati poimenovanje instant turističnih naselij s tako
simpatičnimi imeni. Pred tedni končana sezona je izpraznila ulice, ki so bile
strašljivo opustele. Kot bi na mesto pravkar padla biološka bomba. Nikjer žive
duše!
Premaknila sva se do Lignana. Očitno so učinki
biološkega orožja segli tudi vanj. Le najbolj trpežni so se obdržali. Prazno
parkirišče ob zabaviščnem parku je bilo podobno strašljivo kot vsa v Bibionu.
»Ne, tu pa že ne bova prespala,« sva sklenila.
Zapeljala sva se do marine ob
izlivu Tagliamenta v morje in parkirala ob avtodomu iz Gradca. S kolesi sva se
zapeljala po Lignanu. Na obali sva naletela na mladce - jezdece na valovih, ki so
poskušali izkoristiti valoveče morje.
Mesto
samo nama, podobno kot sosednji Bibione, nekako ni sedlo. Vse lepo urejeno,
verjetno še preveč, a brez duše. Pravo nasprotje je pokrajina ob izlivu
Tagliementa v morje. Bičevje in grmičje polno življa. Ribiška barka, ki je že
davno preživela najlepše čase, je zapuščena čakala, da jo vzame morje v svoj
objem. Za nameček pa še sonce, ki se je v večerni zarji skrilo za gozdovi v
daljavi…
Z
jutrom sva krenila priti Caorlam. Vedela sva, da naju mestece ne bo razočaralo.
Samo enkrat sva bila v njem, pa se nama je prikupilo. Tako kot v vseh sosednjih
obalnih mestih tudi v njem in njegovi okolici prevladuje moderna turistična
ponudba. Kljub temu pa je uspelo zadržati ljubko staro mestno jedro in kanale,
v katerih stare ribiške ladje potrpežljivo čakajo, da zvečer popeljejo ribiče
na odprto morje, v boj za zaslužek in preživetje.
Kraljestvo betona |
Nedeljsko
dopoldne sva preživela na kolesu. Zapeljala sva se gor in dol ob obali, v
sosednja naselja. Stara zgodba. Kraljestvo betona. Prazni hoteli so čakali na
novo sezono. Neskončna polja mivkaste obale, ki se izgublja nekje v obzorju.
Zato
pa sva preživela prijetno popoldne v Caorlah. Ulice so bile neverjetno polne
ljudi, ki so lovili zadnje sončne žarke vikenda, ki se je poslavljal. Sprehod
po nasipu, ob obali, kavica na terasi lokala v ulici pastelnih barv… Kaj bi si
želel še več?
Midva
pa sva tokrat imela še enega aduta v rokavu. Prost ponedeljek! Ni nama bilo
potrebno deliti razočaranja večine, ki se je z večerom morala vrniti domov.
Pred nama je bil še en dan. Verjemite mi, dobro sva ga izkoristila…