četrtek, 3. december 2015

Napoleonova cesta

Vikend je že daleč za nami. Smo že krepko preko sredine novega tedna. Prijetni spomini pa ostajajo in mi dajejo moči ob ponavljajočem se vsakdanu. 

Z Marijo in Andrejem smo v petek pod noč parkirali čisto blizu izhodišča  pešpoti v zaledju Trsta, imenovani po slavnem cesarju. Mila burja nas je zazibala v spanec, ki so ga sredi noči zmotili le "zarjaveli" petelini. Nič zato, smo pa zjutraj malo podaljšali. Parkirišče nad nami in ob poti do njega se je medtem že napolnilo.

Po Napoleonovi cesti smo se od Proseka spustili proti Opčinam...


... in medtem ko smo uživali v podobah jesenskih barv in panorami...



 ... se spraševali: " Le kje so pri Triglavu dobili navdih za emblem?"...



... so nekateri iskali varovala in oprimke v strmih stenah nad nami.


Pot se je pričela malce vzpenjati. Pa ne preveč, le toliko da nam je postalo bolj toplo in smo slekli kakšen del oblačil.


Naš France je zapisal:
"Bliža se železna cesta, 
nje se, ljubca! veselim; 
iz Ljubljane v druge mesta, 
kakor tiček poletim."


Ustavili smo se in počili. Ne le enkrat. Saj ne da bi počitek potrebovali. Le lepot okoli nas je bilo toliko, da smo rabili malo več časa, da nam katera ni ušla. Marija pa nas je vsakokrat presenetila in nam iz čarobnega nahrbnika (v stilu Sport Billya) ponudila kaj dobrega.

Pri obelisku smo bili na polovici...

 
 ... zavili smo nazaj proti Proseku in se po zgornji poti sprehodili...


... do Marijinega svetišča na Vejni ali Monte Grisi, kot rečejo Italijani. 


Nenavadna cerkev! V notranjost nismo uspeli priti, ker je bila zaklenjena, midva z Andrejem pa prikrajšana za kakšno fotografijo na katero bi ujela lomljenje svetlobe. 

Cerkev velja za moderno. Glede na to, da sem se rodil nekaj dni po njeni posvetitvi, se mi poraja vprašanje: "Sem tudi jaz moderen?"

Pozno popoldan, ko je noč že preganjala dan, smo se od moderne cerkve zapeljali nad Milje k stari cerkvici, katere podobe in zvonjenja smo bolj vajeni.


Medtem, ko so bili domačini pri večerni maši, pristaniški delavci v Trstu pa raztovarjali utrujene ladje, smo mi tarokirali.


Trst ni več naš. Morda je bolje tako. Naš pa je Debeli rtič in to nedeljsko popoldne je bil še toliko bolj naš.


Toplo sonce nas je grelo, pogled nam je uhajal daleč prek morja.


Morja, ki je nekatere vodilo daleč stan, druge pa nazaj domov.


Nas pa domov ni zazibalo morje in ne vodila železna cesta...