sreda, 29. marec 2017

Od Soče do Euganejskih gričev

Mrzla in dolga zima je za nami (upam). Dolgo se že nisva zares potepala. Dva vikenda, zadnjega podaljšanega z dnevoma starega dopusta sva preživela pri sosedih, kjer je bilo še malenkost topleje kot doma.


V petek popoldne sva se pripeljala do Marine Julie in preživela mirno noč tik ob obali. Kako sva že pogrešala takšne užitke...

V soboto in nedeljo sva predvsem hodila in nabirala kondicijo za letošnji glavni dopust. Načrtujeva malce drugačnega, kot so bili pretekli in nanj se morava bolje pripraviti. A to je zgodba, ki pride na vrsto kdaj drugič.

Sončna sobota nama je minila med sprehodom po poti, ki je speljana po obalnih nasipih lagune vse do nacionalnega parka Isola della Cona, kjer se v morje izliva Soča.





Dobrim dvajsetim kilometrom sva zvečer dodala še kakšnega in razmigala boleče noge med sprehodom po Marini Juliji. 

Da sva zvečer hitro zaspala in potegnila dolgo v jutro, najbrž ni potrebno pisati. Po zajtrku sva se premaknila do Opčin, k obelisku in se zagnala po Napoleonovi cesti in naprej po razglednem grebenu do stare ribiške vasice Sveti križ.




Nazaj grede sva si pot dobesedno utirala med številnimi sprehajalci, sodeč po registracijah avtomobilov na parkiriščih, v glavnem Slovencih.

Zadnje sončne žarke sva ujela malce pred Senožečami, nato pa počasi proti domu. Teden dela je bil pred nama, nato na nov (podaljšan) vikend...

Spet sva izkoristila petkovo popoldne. Nisva izgubljala časa in do Benetk sva se zapeljala po avtocesti, nato pa nadaljevala v smeri Ravenne in tik pred Chioggio zavila proti zahodu, ter v začetku noči prišla do obronkov Euganejskih gričev - vulkanskih gmot, ki se dvigajo visoko nad Padsko nižino. 

Zakaj ravno tja? Zato, ker med popotovanji v tistih koncih že nekaj časa opazujeva zanimive gričevnate gmote, ki kot kakšni tujki štrlijo iz ravnine. Med brskanjem po netu sva našla nekaj mest, ki bi bila vredna obiska. Spretno pa sva se izogibala term, ki so sicer zelo razširjene v teh krajih. Masovni turizem nama pač ne godi.

Prvo na seznamu je bilo mestece Monselice. Že več kilometrov pred njim je promet postal več kot živahen. Temu primeren je bil mestni vrvež in seveda polna parkirišča. "Težka bo," sem pomislil, a kljub temu nisem obupal. Vztrajala sva in iskala nama všečen prostor. Vrtela sva po mestu, se vozila po vedno bolj polnih uličicah in na koncu pripeljala do kucljastega mostička. Nazaj ni več šlo, le še naprej... "Nasedla bova," sem izustil. Še preden sem povedal do konca: "Hrrrrrr!" K sreči je stopnica poskrbela le za zvočni efekt, na njej ji bilo niti kozmetičnih sprememb. Z Vlasto sva usklajen tim. Srečala sva se z očmi in se brez besed dogovorila: "Greva naprej! Ven iz te gneče."

Este je bil le nekaj kilometrov naprej. Najprej sva prišla na veliko parkirišče ob obzidju. Načeloma dobro, blizu centra, le tik ob prometni cesti... Zapeljala sva do mestnega stadiona in prenočila blizu karabinjerjev - Tako, brez skrbi.

Prebudila sva se v poznem jutru. Dobrih 15 minut sva imela do centra mesta. Ravno prav za prebujanje. V centru pa semanji dan. Vlasti so se posvetile oči...


Jaz sem bil malo manj zadovoljen. Ne, ne zaradi sejma. Sonce je bilo že visoko, nebo megleno... V takih pogojih in z mojim znanjem fotografije ne bodo kaj prida. "Zakaj nisem vstal bolj zgodaj?" Nič, fotke bodo le za spomin na te kraje, kaj več pa ne.

Uspel sem prepričat Vlasto (brez veliko truda), da bodo štanti še malce počakali in da jih še ne bodo takoj podrli, tako da se lahko v miru sprehodiva po mestu. Sam trg je bil tako ali tako poln stojnic in uličnih prodajalcev. Ogledala sva si ga kasneje. Najprej sva šla v turistično pisarno, se oskrbela z gradivom, nato pa sprehodila ob mestem obzidju in parku ob graščini. 





Prijetno mestece. Da pa bi v njem preživela več kot pol dneva??? V ta čas je všteto tudi firbcanje po stojnicah ;-)

Nazaj v Monselice. Morda bova imela več sreče. Oborožena z vedenjem o hudih mostičkih v centru, sva se držala bolj obrobja in ene strani rečice, ki teče skozi mesto. Od skorajda praznega parkirišča do centra ni bilo več kot pet minut. Ulice pa, sploh če jih primerjava s prejšnjim večerom, skorajda prazne. 





Po tlakovani poti mimo kapelic sva se povzpela na razgledno točko nad mestom.


Pod nama Monselice in Padska nižina daleč zadaj, tik pred nama pa cerkvica San Giorgio in vila Duodo, nad nama pa toplo sonce. Zakaj bi si želela od tu?



Poskusil sem s fotografiranjem notranjosti cerkvice. Opozorila, da tega ne bi smel početi, ni bilo. Pripravljal sem se in pripravljal, pogledal skozi iskalo fotoaparata in začutil, da se mi je nekdo približal. Ob meni je stal stric, ki me je grdo gledal: "No foto!" Izjavo je podkrepil z dvignjenim kazalcem, ki je poplesaval levo-desno. No, če bi znal malo bolj italijansko bi mu povedal, da je dobro, da me ni videl pred cerkvijo, ko sem naredil dva koraka na "proprierto privato" in ukradel posnetek. Aja, samo to je verjetno bolje da ni vedel. Je kar prav, da sem bolj ubog kar se italijanščine tiče :-)

Sobota se je prevesila v popoldne. Po vijugasti cesti, speljani med s trto poraščenimi grički, sva se zapeljala do Arque Petrarce. Že ime mesteca pove, da je povezano z znamenitim pesnikom, pisateljem, filozofom, teologom... Franceskom Petrarko. Vanj se je zaljubil, v njem preživel zadnja leta svojega življenja in v njem je tudi pokopan.

Pod mestom je ogromno parkirišče. Ne vem ali imam z velikimi in praznimi parkirišči le jaz težave? Tule bo dober prostor... ampak tam je še boljši... samo preveč bova visela... oooo na tistem bi pa imela lep izhod na travo... Zategnil sem ročno: "Kaj misliš, Vlasta, bo dober?" Mirno, z veliko mero potrpežljivosti, mi je pritrdila: " Ja, dober je! Čeprav nič ni manjkalo prvima dvema, ki si jih gledal in tretjemu na katerem si najprej parkiral. Zdej pa ugasni motor in obrni sedež!" Ja, saj vem, z mano je dostikrat težko... "Hvala Vlasta!"

Tik preden se je spustila noč sva se povzpela po strmih ulicah in si na hitro ogledala mesto. Petrarca je vedel kaj je lepo...







Po zajtrku sva ponovila vzpon v mesto in si zanj vzela malce več časa. Dobro izkoriščen čas ;-)

Iz osrčja Euganejskih gričev sva se pomaknila na njihov zahodni del. Spet sva vozila gor in dol, po strmih cestah, na katerih je bilo skorajda več kolesarjev, kot pa sadik trt ob njih. Nedelje so pač takšne. Skozi Teolo in Treponti sva prišla do Benediktinskega samostana Praglia, kjer sva ravno ujela mašo. Nisem veren, a maša je bila posebno doživetje. Ne znam povedati zakaj. Enostavno - bilo je lepo.

Od gričkov sva se poslovila hitreje kot sva pričakovala. Kar sva želela videti, sva videla. Zagotovo sva marsikaj zgrešila in zato izpustila. Jesen je tu prav gotovo čudovita. Če nama bo na poti po teh koncih kdaj ostajal kak dan, bova te kraje rada še obiskala, samo zaradi njih pa se ne bova vračala. Toliko novega morava še videti.

Lepo je, ko ti ostaja čas in se ti nikamor ne mudi. Mimo Padove, ob Brenti sva se počasi pomikala proti Benetkam in naprej ob obali, kolikor se je le dalo. V arhivu brošur sva našla še en biser, ki je bil ob najini poti. Sesto Al Reghena se je izkazal kot pravi cukrček. Le kako da ga nisva že prej našla?




Prespala sva le malce naprej v Valvasoneju. Mestece sva poznala že od prej, ravno tako tudi lepo urejen PZA v njem. V stilu, ki sva ga začela prejšnji dan (nikamor se nama ne mudi) sva užila dan na trgu v prijetnem mestu, nato pa se pričela pomikati v nama tako ljubo Furlanijo. V Udinah in naprej proti domu sva malo zapravljala in popolnila zaloge oblačil, hrane in drugih bolj ali manj potrebnih stvari. 

Še eno mirno noč sva prespala nad sveže preoranimi polji v Colloredu di Monte Albano, nato pa sva po Kanalski dolini zapeljala v Beljak, nahranila Krištofa in ga zagnala preko Korena. 

"Spet doma," bi lahko rekla, ko sva nad Podkorenom zagledala Julijce. Kosilo z razgledom - jagoda na s smetano pokritim popotovanjem.