četrtek, 21. avgust 2014

Dež na dež, pa nam je vseeno uspelo

Od poletja ni nič. Le za več škafov dežja. Prostih vikendov ni bilo veliko. Pa saj je vseeno, lepega vremena tako ali tako ni. Za nameček sva bila še brez Krištofa... Kriza! A sva dočakala. Najprej Krištofa, potem ohrabjajočo napoved in vsaj skrajšan prost vikend.



Sobotno jutro je bilo obrnjeno na glavo. Kot zrcalna slika. Namesto da bi zjutraj vstal, sem šel spat. Spat? No ja? Prijetno opravilo v Vadičah me je pregnalo iz postelje, še preden sem se resno zakopal med rjuhe.



Domačija na sredi vasice, kjer dobiš občutek, da je čas obstal. Mestni hrup je nekje daleč. Okoli tebe pa le nasmejani obrazi. Je kaj lepšega?









Dobršen del sobote je že minil, midva pa sva imela še toliko načrtov. Z Andrejem, Marijo in Mihom smo se domenili, da se dobimo na senčni strani Alp. Enkrat proti večeru! 

Podoba pri jezeru je bila popolnoma drugačna, kot sva jo bila vajena pomladi. Parkirišče polno, okoli jezera veseli živ-žav. Za začetek sva doživela prijetno presenečenje. Med uživači sva opazila stara znanca iz Planice. Koliko se nam je zgodilo odkar se nismo videli. Ure in ure bi si lahko pripovedovali zgodbe. Pred nočjo so se nam pridružili še Štroki. Njihov dopust, najin dopust... Tem za klepet ni in ni zmanjkalo. Dež nas je pregnal v avtodom, ustavil pa nas ni. Le pečenje koruze smo morali premakniti za dan. 

Megleno jutro se je prevesilo v lep dan. Res lep, v prijetni družbi. Le prekratek je bil. Kot vedno, kadar je lepo.

Nov teden, zaradi praznika skrajšan. Hvala bogu! Vreme, kot smo to poletje vajeni. Bolj ko se je bližal vikend, slabše je bilo. Na morju je bil dren, v hribe v takem vremenu ni kazalo. Ostale so le še toplice. In sva šla. Na Dolenjsko! Prvi dan, bi najlažje opisal z besedami: dež, dež in za konec še malo dežja. Le zvečer je sonce toliko posijalo skozi oblake, da je obliznilo mokre gričke in nebo okrasilo s pisano mavrico.





V soboto naju je obiskala Zdenka in preživeli smo prijeten, čeprav jesensko hladen dan. Nedelja pa... Kot zakleto! Lep, topel dan. A kaj, ko je bilo zvečer treba domov!

Za konec vam moram nekaj zaupati: "Verjamem v reinkarnacijo!"