nedelja, 30. december 2018

Okrog novega leta naokrog

Izkoristila sva od koledarja ponujenih 6 za 16 (6 dni dopusta za 16 prostih dni). Pravi mali/veliki dopust. Čas za vse drobne malenkosti, ki nama drugače spolzijo med prsti, pa bi nama ne smele...


Nekaj teh dni sva izkoristila za to, da sva "sprehodila" Krištofa, mu premešala življensko pomembne tekočine in pregrela stene. No ja, glede na mraz, ki je pritisnil, nama zadnje morda ni uspelo najbolje. V zadnjih letih nisva potovala v takšnem mrazu. Saj ne da bi bilo ekstremno mraz, kot času pritiče. Kljub temu pa se temperatura tudi čez dan ni dvignila dosti nad ničlo. Ponoči pa je truma krepko praznila plinsko bombo.

Nisva šla predaleč. Za začetek le čez Karavanke v Celovec. Klasika - brez nakupov ne gre. Najprej v Ikeo, potem pa v center in še preden se je stemnilo en kratek sprehod po mestu.


Zvečer, ko so zagorele prve novoletne luči, sva se vrnila.



Dokler naju, zaradi mraza, niso boleli prsti, ušesa, nos in ne vem kaj še, sva vztrajala. Potem sva se vrnila v Krištofa, na toplo.



Jutro je bilo še bolj hladno kot prejšnje, a se je malce ogrelo, preden sva prišla do Beljaka. Ponovila sva dogajanje prvega dne. No ja, izpustila sva nakupovanje in ga zamenjala za sprehod po soncu ob Dravi.




Po poznem kosilu pa v malce bolj okrašene, a nenavadno prazne mestne ulice, ki so z nočjo postale še bolj opustele.








Sobota je bila v bistvu, vsaj čez dan še najbolj topel dan. Ustavila sva se v Špitalu, pa tudi če se ne bi. Zaspano mesto, ki očitno svoje lepše dneve  doživi pred in po zimi. Novoletnega vzdušja le za vzorec. Pa nič! Nadaljevala sva do Milštatskega jezera in preživela dobro urico na njegovi obali.


Ja, kam pa sedaj? Časa je še dovolj. Hmm, pred novim letom sva namerava še v Kranj in Škofjo Loko. Sicer ne s Krištofom. Ampak, zakaj pa ne?

Kranj naju je presenetil. Prijetno in okusno okrašen. Žal je Rok'n'band začel s koncertom uro po tem, ko naju je neutolažljivo zeblo in sva pobegnila na toplo. 






Po obvoznici nisva šla, ker pač ne gre. In še nekaj časa ne bo šlo. To sem zapisal samo zato, da se bom čez leta spomnil, kdaj so se v Kranju lotili popravila mostu in s tem mesto (po mojem mnenju) vrnili  globoko v preteklost. Ves promet je skozi mesto tekel, ko sem bil še smrkav, sedaj sem pa deda. Pozabimo!

Škofja Loka se nama je dopadla, tako kot Kranj. No ja, tudi kadar ni okrašena je lepa, le premalokrat jo obiščemo.



Upam, da mi avtorji okrasitve ne bodo zamerili, ker jo bom uporabil za novoletno voščilo...



torek, 11. december 2018

Budimpešta brez Krištofa

Štiri ali pet objav nazaj sem objokoval poletje, ki se je prehitro poslovilo. Hmmm, je res že december? Mesec veselja, praznovanj, obračunov, spominov, načrtovanj, zaobljub… Občutek imam, da sem nekaj mesecev prespal. Tako kot medo zimo. No ja, kar je je.

Da ne dolgovezim. V podaljšku prvega vikenda VD-ja so se nama pokazali trije prosti dnevi. Istočasno sva doživela kanonado ponudb ugodnih prenočišč v Budimpešti. Ne vem ali zato, ker sva že nekaj let govorila kako bova šla tja gor v božičnem času, ali pa sva kot ovce, ki jih peljejo na zakol, sledila ponudbi in se odločila. Greva! In to v hotel, po ne vem koliko letih? Sploh še znava vandrat brez Krištofa?

Majhen, a za naju povsem dovolj velik, prijeten apartma, skorajda v centru mesta, avto v garaži pod hotelom… Prvi vtis je bil dober. Potem pa v mesto. Peš, se ve! Tako največ vidiš in doživiš.

Nad Budimpešto se je spustila noč. Do Deák tér-a, prvega trga z božično okrašenimi stojnicami sva imela dobrih pet minut, še enkrat toliko pa do Vörösmartya, ki je tik ob znameniti Vaci utci. Že doma sva sanjala o kurtoših. Za primerjavo okusov sva preizkusila tiste, ki jih prodajajo na Bregu ob Ljubljanici. Ne zaostajajo za originalnimi! Ampak v Budimpešti so jih ponujali skorajda na vsaki drugi stojnici. Pred njimi pa več metrov dolge vrste. Za dobrote je treba malce potrpeti…

Štefanova cerkev, nov trg, nov sejem. Nedeljski večer je nanj zvabil množice domačinov in nas – turistov.


Sprehodila sva se še do Donave in preko Szécheny Lanchída - verižnega mostu po naše.





Brala sva o ledeno mrzlem vetru, ki piha ob Donavi. Ta večer pa sva ga še doživela. Premražena, niso pomagale ne debele rokavice in kapa, sva se zatekla v toplo sobo. Kmalu po večerji nama je nekdo obrnil stikalo na OFF!


V ne ravno ranem jutru, pa kljub temu tako zgodaj, da so bile ulice bolj kot ne prazne, sva že pešačila po Budimpešti. Razširila sva večerni krog.


Ob Donavi tokrat ni bilo tako mrzlo. Dan je bil na splošno neverjetno topel. Najprej sva se ustavila pri nenavadnem spomeniku ob Donavi. Železni čevlji stojijo tam v spomin ustreljenim na bregu reke.


Le nekaj korakov naprej mogočen parlament. 







Pa spet čez Szécheny Lánchíd.


Mimo kopice ponudnikov takšnih in drugačnih prevozov, sva se prebila na grajski hrib.




Pred krajšo ploho sva se zatekla v eno od tipičnih starodavnih kavarn. Močnejše pršenje ni bilo tako moteče, bolj naju je zanimal okus somlói galuske (biskvit z vanilijevo kremo, rozinami, sladko smetano). Ja, sva pač sladkosneda. Pa kaj! Dobro je pa bilo. Bova še kdaj!

Iz Budima sva se preko Donave vrnila v Pešto, se spet sprehodila po Vaci utci vse do pokrite tržnice, potem pa že malce panično bežala pred vedno bolj močnim pršenjem v hotel. No ja, pršenju bi v zadnjih nekaj minutah z lahkoto rekla dež.




Do večera je tudi ta ponehal, tako da sva lahko spet šla ugotavljat kje so najboljši kurtoši. 


A kje so? Ne vem! Vsi so dobri. Če ne verjamete, jih pojdite poizkusit sami. Če pa niste tako sladkosnedi kot midva, pa pojdite na langoš. Midva sva šla. Ja, iz Budimpešte sva se vrnila kakšno kilo težja. Ne bo lahko, a to bova že uredila.

Kako sva doživela Budimpešto? Težko opišem z nekaj besedami. Na vsak način je to mesto, ki ga je vredno obiskati. Kadarkoli! Če pa je to v času božičnih sejmov – toliko bolje. Verjetno je to eno od najlepših mest, ki sva jih obiskala ob izteku leta.

Marsikatero znamenitost sva izpustila. Namerno! Ko bo bolj toplo se bova vrnila. S Krištofom seveda.






sreda, 14. november 2018

Grožnjan in Oprtalj

Večino neverjetno toplega jesenskega vikenda sva preživela v Istri. Glede na moje bolj skromno znanje geografije si ne drznem trditi, da sva bila že prvo noč na njenih tleh. Temu se bom spretno izognil in zapisal, da sva spala pod sojem tisočih zvezd in pogledom na morje. Pravzaprav se je le-to tik pod nama zavilo v meglo...



Grožnjan in Oprtalj, dve od številnih tipičnih Istrskih vasic, mimo katerih smo se leta vozili na morje, pa niti vedeli nismo zanje. Resnici na ljubo tudi danes marsikomu njuni imeni ne povesta kaj dosti. Verjetno sta še najbolj poznani kolesarjem (pohodnikom), ki so se zapeljali po Hrvaškem delu Parenzane. Pisati o zgodovini teh vasic, oziroma ponavljati podatke, ki jih lahko vsakdo najde na številnih internetnih straneh, se mi ne zdi vredno. Raje bom dodal kakšno fotografijo več in z njimi povedal, kako sva jih doživela midva.

Grožnjan in Oprtalj sva obiskala v času, kot je nama ljubo, ko so bile njune ulice bolj kot ne prazne in videti kot bi spale. Le kak avtobus s turisti na dan se pripelje do njiju. 

Grožnjan kljub temu živi, le počiva pred trumami turistov, ki bodo spet prišli poleti. Še domačini so se zaprli v kamnite hiše, le mačke so se sprehajale po ulicah. "Je v Grožnjanu več mačk, ali ljudi," se nama je samo po sebi porajalo vprašanje.



















Le dobrih deset kilometrov oddaljeni Oprtalj mu je na prvi pogled popolnoma podoben. Spokojen mir na ulicah, tu in tam kakšen otrok brca žogo...













Toda ko sva sprehajala po ulicah, se nama je nehote porodilo vprašanje: "Ali Oprtalj spi, umira, se spet prebuja... Kdo ve?" 

"Šteta, šteta..." so bile besede prijaznega možaka, s katerim sva poklepetala o usodi vasice... 










Vikend je mimo, nov teden je pred nama. Vlasta že čaka kaj bom napisal in katere slike dodal...


... Še "Enter" pritisnem pa bo!