petek, 22. april 2022

Posočje in Vipavska dolina za veliko noč

Dan po tem, ko sva se vrnila iz tega kratkega potepanja po Primorski pada dež, hladno je, skozi okno vidim le težke oblake, ki so skrili Julijce... Nič kaj prijetno. Pojdimo raje kak dan nazaj, na toplo.


V soboto dopoldne nisva odšla od doma tako zgodaj, kot sva vajena. Čakala sva možakarja, ki se je namenil, da bo kupil najino staro sedežno. Tudi pripravil se je tako. Prišel je s prikolico, prijateljem, ki bo pomagal pri prenašanju in ženo. No in tu se je nakup končal. Slednja se je namreč odločila, da barva ni prava, čeprav je bila točno taka, kot na fotkah na bolhi. Možak ji je odločno siknil: "Ne bom se kregal s tabo!" In se ni. Vsi smo odšli z Bleda. Oni brez sedežne, midva pa malce kasneje kot bi lahko.

Pa pustimo to, lepše stvari so čakale na naju. Za začetek vzpon preko Soriške planine in eden od najlepših razgledov na Sorico s Škofjeloškim hribovjem za kuliso. Zavita cesta, mestoma tako ozka, da ne nudi udobnega srečevanja, naju je peljala naprej preko Podbrda in Mosta na Soči do Kobarida. 

V Kobariškem muzeju in kostnici sva bila oba nazadnje, ko so nas tja vozili na končne ekskurzije v osnovni šoli - torej v času dinozavrov, bi rekla današnja mladina. Škoda je, da greš v tako dober muzej kot ovca, ker pač moraš in ne takrat ko si želiš. Zato sva zmanjšala škodo. 

Res dober muzej, ki 1. svetovno vojno (in katerokoli sledečo) prikaže kot velik nesmisel in zablodo človeštva. Toliko trpljenja in žrtev le zato, ker so se meje skupaj s frontno linijo pomikale naprej in nazaj in na koncu na podlagi dogovora politike ostale tam, kjer so bile. Bolj ali manj. Lahko bi jo preskočili! Vojno namreč. A kaj ko se iz vsega tega niso(mo) nič naučili.




Celo Posočje je povezano s trpljenjem v vojni in kot bi to ne bilo dovolj, še s potresi in drugimi nesrečami. Žal! Čudoviti kraji so zaznamovani s težkimi spomini. 

Nov dan sva začela s slabima dvema urama dolgim nenapornim vzponom iz Tolmina na Javorco. Le dvakrat je bilo potrebno malo bolj zagristi v kolena, drugače pa se je pot (cesta) zložno vzpenjala. Nagrada pa enkratna. Pogled na cerkvico, ki jo obdajajo okoliški hribi in gore, kot bi stala na nekakšnem naravnem oltarju, je res neverjeten. 

Še bolj neverjetna je njena zgodba. Postavili so jo avstro-ogrski vojaki v spomin na padle soborce. Njihova imena so vžgali v lesene plošče, ki se na stenah cerkve odpirajo kot knjige. Bojda so se pri mašah srečevali vojaki z obeh strani, za nekaj časa pozabili na vojno in skupaj molili za mir. Bržkone so vedeli zakaj?

Srečo sva imela! Proti najinim pričakovanjem je bila cerkvica odprta in za simbolično vstopnino nama je vodnik v njej povedal veliko o časih, ko so jo gradili in o njej sami.





Popoldan sva se ob Soči zapeljala do Nove Gorice in naprej na PZA Lepa Vida, kjer sta naju že čakala Marija in Andrej. Čisto po tiho smo računali še na srečanje z Mojco in Tomažem, a so ju prazniki zvabili od doma. Pa drugič!

Popoldan je bil prekratek, da bi si povedali vse kar se nam je zgodilo v zadnjem letu. Ja, skorajda celo leto se nismo videli. Veliko se nam je zgodilo v tem času. Na zadnji praznični dan smo se povzpeli do Vitovske cerkve. Hitro, kaj hitro - prehitro je minilo. Marija in Andrej sta se morala vrniti domov, nama pa je ostalo še nekaj dni...

Delo, pravzaprav opravila v preostalih dneh sva si pošteno razdelila. Vlasta se je prijela knjige, jaz pa sem sedel na kolo. Vsakomur tisto kar ga veseli. Pošteno! 

Ko bo Vlasta pisala blog, vam bo zaupala kaj in koliko je prebrala. Zase vam zaupam, da sem se prvi dan povzpel pod Nanos.



Kaj je na parkirišču pri koči delal šlepar, kako je prišel gor in predvidevam da tudi dol, ne vem. Me je pa skoraj sezulo, ko sem ga zagledal.

Drug dan pa sem preko gričkov na drugi strani doline zapeljal na Cerje.



Vsega lepega je enkrat konec, to že veva in to sem že dostikrat zapisal. Tokrat nama je ostalo še dosti časa, izdalo pa naju je vreme. Za slovo od Vipavske doline sva se zapeljala do Vipavskega križa. Kaj zapisati o prikupnem kraju. Najbolj pošteno bo, če priznam, da mi je zmanjkalo besed. Z eno samo  bom opisal: LEPOOOOO. Če bi fotke še vedno shranjevali na filme, bi bila verjetno kriza. Kartica pa, hvala bogu, prenese veliko več.















Enkrat za spremembo, čeprav imava vinjeto, sva za pot domov izbrala cesto čez Col in Godovič. Lepo zavito, levo -desno, počasi in uživaško...

Tja do konca prvomajskih praznikov naju bo sigurno še kam odneslo. Kam? Ja to je pa že drug problem. Recimo da je to še malo zavito, kot spodnje stopnice, zagotovo pa za soncem.