Nisva ljubitelja poležavanja na morju. A zadnja dva poletna dopusta sva popotovanje in raziskovanje z veseljem zamenjala za lenobno dopustovanje v družbi našega Jaka. No ja, če se dopustu s triletnikom lahko reče lenobno?
Začeli smo v sedaj že dobro poznanem centru Pra Delle Torri, nedaleč ob Caorel. Tokrat prvič v kampu, ki na žalost ni na nivoju drugače zelo urejenega počitniškega središča. Dokler ne preizkusiš pač ne veš! Če odmislimo to malenkost, roje komarjev, ki so najbolj napadali najmlajšega člana naše odprave in pa vročinskega vala - super.
Najbolj smo vztrajali ravno zaradi Jaka. Morju se je bolj kot ne raje izogibal.
Njemu se je dogajalo. Lahko bi rekel: "Moje počitnice so en velik lunapark!" Pa sploh še nismo vedeli kaj nas čaka!
Zato pa toliko bolj užival v bazenih...
... in težko čakal na večerno vožnjo z gosenico.
Njemu se je dogajalo. Lahko bi rekel: "Moje počitnice so en velik lunapark!" Pa sploh še nismo vedeli kaj nas čaka!
Preden je minil teden, so komarji in vročina postali neznosni. "Dovolj nam je!" Z Vlasto sva vzela zemljevid v roke, pregledala vremensko napoved, poiskala kamp, ki je obetal in že smo se pomikali proti Beljaku. Po Jakovem popoldanskem počitku so nam dan zapolnili nakupi. Kar se mora, se pač mora.
V ranem petkovem jutru smo že izpolnjevali prijavne formularje v kampu Arneitz ob Faaker see-ju ali Baškem jezeru po naše. Prijeten hlad, brez komarjev, kamp pa narejen prav za otroke. Urejena obala, igral ne moreš prešteti, še celo v družinski kopalnici imajo čisto pravi vrtiljak, čez dan pa veliko atraktivnega dogajanja za najmlajše. Skratka Jakov lunapark se je nadaljeval...
Ponedeljkovo noč smo prespali pod trdno streho - doma. Še prej pa sta mami in ati prišla pogledat kako skrbiva za Jaka. Saj se hecam! Po dobrem tednu sta ga že "ornk" pogrešala, on pa njiju. Kratek postanek doma je bil tako dobrodošel za vse.
Torka nismo začeli navsezgodaj. Zakaj pa? Premaknili smo se le do ljubljanskega živalskega vrta, kjer si je Jaka najprej privoščil krepčilen spanec, potem pa je neumorno priganjal; "Pejmo še druge živali pogledat!"
Zaslužil si je že davno obljubljeno vožnjo z avtobusom - harmoniko in pa seveda veliko porcijo sladoleda v stari Ljubljani. Zvečer je prešteval vlake, ki so vozili mimo Dolgega mosta in kmalu ugasnil. Dan je bil natrpan. Tudi naju hrup s ceste ni prav nič motil.
"Gremo gledat medvede in gugalnice," je zjutraj zaukazal Jaka.
"Ja, če sva obljubila, pa seveda moramo!"
Tako smo dan in pol preživeli ob Bloškem jezeru. Kako naj to opišem z nekaj besedami. Najbolj da čim bolj enostavno - lepo, zanimivo in nepozabno...
Za konec smo se zapeljali še v Stari trg pri Ložu in se spotoma povzpeli na Križno goro. Jaka je pridno hodil. V pomoč nam je bil križev pot. Radovednost ga je gnala od kapelice do kapelice.
Do solz sva se mu nasmejala, ko je kričal: Lej še ena kapca je tamle! Kaj je v njej?"
Potrpežljivo sva ga popravljala: "To ni kapca, to je kapelica." A je prav?"
"Ja, ja! Glej babi, tamle je še ena kapca..."
In tako vse do vrha in nazaj.
