ponedeljek, 21. september 2020

Prekmurje

Prvič letos sva si privoščila dopust čisto sama. Tako kot sva najbolj vajena, ko imava dosti časa drug za drugega in skupaj počneva stvari, ki jih imava rada. Na začetku nama je bilo malce čudno, ampak kmalu sva prišla v stare tire in iz ure v uro nama je postajalo lepše. Namesto proti zahodu ali jugu sva šla tokrat v čisto drugo smer - v kokošjo glavo. Ker sva se želela izogniti vikend gneči v Moravcih sva se najprej ustavila v Šmarju pri Jelšah.


Izbor postanka kakršnega sva si lahko le želela. Prijetno presenečenje v vseh pogledih. Za začetek urejen PZA (zagotovo eden najboljših v Sloveniji), mir, prijazni domačini, kljub majhnosti in nepoznanosti (ali pa ravno zato) veliko za doživet. Vse kar sva vedela o kraju in okolici je bilo, da imajo na gričku nad mestom kalvarijo. Zato sva začela z vzponom po njej.


In potem so se stvari pričele odvijat. Najprej nama je prijazna gospa, ki se je tudi vzpenjala po poti svetovala obisk Baročnega muzeja. Vzbudila nama je zanimanje zanj. "Zakaj pa ne? Na poti nazaj se bova ustavila," sva sklenila. 

A v cerkvici Svetega Roka na vrhu sva se zadržala toliko časa, da sva ujela popoldanski premor.


Če je bilo pa toliko detajlov v notranjosti cerkvice za pregledat. Res je, kot je zapisano. Skromna zunanjost cerkve ne napoveduje bogato okrašene notranjosti.







Ogled muzeja sva tako prestavila na popoldan. Na poti skozi mesto sva naletela na, predvsem zame, zanimivo cerkev. Sama po sebi nič posebnega. Cerkev kot toliko drugih. A pod enim od oken zvonika je izpisana letnica postavitve. Točno 300 let pred...



Zamislila sva si krajšo vožnjo s kolesom po gričkih v okolici. Do Sladke gore in čez Lemberg nazaj. Krajša že, tako za noge pretegnit, če ne bi bilo vedno enega če-ja. Takoj na izhodu iz Šmarja sem zavil eno križišče prezgodaj desno. Stric na dvorišču ob cesti nama je povedal, da bova ravno tako prišla do Sladke gore, samo da bova morala čez en strm klanec, ki pa ni pretirano dolg. Dolg res ni bil, morda dober kilometer ali dva, ampak tako strm, da sem mislil, da voziva po steni navzgor. Vlasta me je po tem malce izpod čela gledala, tako da sem raje vozil malo pred njo. Sploh tam, kjer je bilo ob cesti kakšen kamen ali poleno. 


Iz Sladke gore sva šla nazaj proti Šmarju. "Ustavi se," sem zaslišal za sabo. "No, pa smo tam, sedaj jih bom pa slišal," sem pomislil. Pa ni bilo tako. Vlasta je že davno pozabila na klanec in se sprijaznila tudi s tistima dvema za njim. Spregledal sem rotovž v Lembergu. Ker imava ponavadi srečo, sva jo imela tudi tokrat. Nasproti rotovža živi prijazna gospa, ki o Lembergu in okolici ve vse, ali pa vsaj veliko - zelo veliko. Kljub zaprtemu muzeju v rotovžu sva izvedela o zgodovini teh krajev toliko, kot bi si lahko le želela. Res o naši Sloveniji ne vemo prav dosti. Lemberg, za katerega sva komajda kdaj slišala ima takšno zgodovino, ki mu jo marsikatero znano mesto lahko zgolj zavida.

In potem sva po vrnitvi v Šmarje v Muzeju baroka izvedela še toliko o kraju in kalvariji, da sva si v nedeljo morala vse skupaj še enkrat ogledat, tokrat podkrepljena z več znanja. Pa še za lep park in hišico v gozdu sva izvedela...






Šmarje pri Jelšah so bile vsekakor dobra izbira za vikend postanek. Zadela sva žebljico na glavico. Zvečer sva se iz radovednosti prestavila v Rogaško in prespala na tamkajšnjem PZA-ju. Za kaj več nama je zmanjkalo časa. Drugič!

Preko Rogatca in Ptuja sva v ponedeljek dopoldan prišla do Moravskih toplic. V tamkajšnjem kampu, če odštejeva nekajdnevno bivanje v eni od hišk, nisva bila še nikoli. V malce smešno postavljeni recepciji, globoko v sredini kampa, so zaposleni zgledno prijazni. Le čuden sistem določanja parcel imajo. Stric hodi s tabo po kampu in ti kaže katere so proste. Ker se mu iz takšnega ali drugačnega razloga ni ljubilo kaj dosti sprehajati sva nasedla in vzela parcelo blizu recepcije. Kaj kmalu sva spoznala, da sva dobro nasedla. Parcela je bila majhna, pa še velik del jo je zasedala omarica za elektriko in na drugi strani drevo. No, naj skrajšam. Sama sva se sprehodila po kampu, našla parcelo, ki nama je odgovarjala in na recepciji sva jim sporočila, da se bova pač preselila. Ni bilo težav!

Uživanje se je spet začelo. Ker letos nisva uspela v Francijo na Tour, sva postavila navijaško bazo kar v Moravcih.


Kdo je bil najin favorit se ve. Ni dileme!


Dober teden po koncu dopusta (ko nastaja ta objava) sva sicer razočarana, ampak saj bo Tour tudi drugo leto. 

Pojdimo za dober teden nazaj. Torej, kaj sva počela? V toplicah se namaka. Čudaka, kakršna sva, sva se še najmanj namakala. Obiskala sva nekaj bivših in aktualnih sodelavcev, še največ sva kolesarila, predvsem pa uživala v podobah Prekmurja.










Ko smo že ravno pri Prekmurju, tej pregovorno ravni deželi. En dan me je Vlasta "spustila s ketne". Ne vem ali zato, da sem malo pognal pumpo v obrate, ali zato da je v miru Krištofa pospravila? V slabih 90 km sem nabral več kot 1.400 višincev. Nikoli več ne bom rekel, da je Prekmurje ena sama preljuba ravnina!

Naj bodo klanci ali ravnina, lepo je tam dol. Ali je tam gor? Pa saj ni važno. Odkljukala sva Šmarje pri Jelšah in Prekmurje, a sva jima dodala zvezdico, ki pomeni, da se še vrneva.

torek, 25. avgust 2020

Altmühltal

 


Vodne poti, velike in male, so naju vedno privlačile. Ne vem zakaj? So nama pač zanimive. Altmühltal je bil na spisku "dobro bi bilo videti" že več let. Pa je vedno zmanjkalo časa, vrinil se je kakšen drug kraj... Sedaj je za nama. Prijetno doživetje, ki pa ni prišlo na seznam "morava ponoviti". 

Tokrat se po dolgem času nisva potepala sama. Z nama sta šla še Majda in Jože. V sobotnem jutru smo, kot imam navado reči, zapeljali proti vetru. Kolone proti morju, mi pa preko Salzburške na Bavarsko morje. V vasicah, malce oddaljenih od Chiemseeja smo iskali dvorišče za naše hiše. Kriza! Potepuhov s podobnimi željami je bilo ohoho. Povsod napisi "belegt". V ogenj smo poslali našo pogajalko Majdo. Na polno zasedenem PZA-ju na kmetiji nam je izprosila prostor. Na tlakovanem delu je bilo kakih petdeset kamperjev, mi pa smo se stisnili med gospodarsko poslopje in kurnik. Ampak na koncu smo ugotovili, da imamo najboljši prostor.


V nedeljo smo naredili prve kilometre s kolesi. Ko smo že ravno pri prvih kilometrih. Najbolj prve je naredila Vlasta, vsa navdušena nad (po sveži barvi dišečem) Scottom. "Robi, ti kar jej makarone, jaz bom pa raje baterijo napolnila!"

Zapodili smo se okoli Chiemseeja in naredili še ovinek do Seeona. Vse skupaj preko 80 kilometrov, ki smo jih raztegnili čez cel dan.






Kolesarka pot je večinoma speljana ob obali jezera in skozi mesta ob njem. Deloma asfaltirana in deloma makadamska, nekako pol - pol. Vožnja po njej je prijetno doživetje, le deževje v zadnjem tednu jim jo je zagodlo. Jezero je ponekod tako naraslo, da je bila poplavljena. Proti naravi pač ne moremo nič. Od tako pedantne nacije, kot so Nemci, bi pa pričakoval, da bi zaprli tiste dele steze, kjer z zobniki in pedali čofotaš po vodi. Ali pa uvedli trajektne linije :-)

Odšteli smo tistih nekaj evrov za dva dni PZA-ja in prišteli še nekaj drobiža za porabljeno elektriko, potem pa naprej... Morda je prav tu prostor za nekaj vrstic okoli PZA-jev. Praviloma so bili lepo urejeni (na pol kampi), če se prav spomnim so bili na vseh WC-ji, na večini pa še tuši. Cena? Od 8-12€. Pa še dodaten € za poln rezervoar vode ali 2 KW elektrike. Ta sistem mi je všeč. Če rabiš daš, če ne rabiš, potem pač ne.

Nadaljevali smo do Wertheima. Malce iz poti, ampak če smo že tako visoko, zakaj bi ne šli pokukat v eno od največjih trgovin z avtodomi. Bojda je velika 28.000 kvadratov. Morda pa najdemo kaj za nas. Če že ne nove hiške pa vsaj kakšno žlico ali krožnik. 

Kako se že reče po nemško? Malo morgen? Nič ni bilo! Ne morgen, še manj pa danes. Trgovina je očitno tik pred (ali pa že po) razsulu. Od vseh kvadratov jih je ostalo nekaj sto. Na njih stoji nekaj Hymerjev, na zunanjem parkirišču pa par ostalih znamk. Kamping opreme niti za vzorec... Včeraj sem na internetu malo pobrskal in našel intervju z lastnikom, ki je bolj ali manj prodajal meglo o nekakšnem prestrukturiranju in reorganizaciji. Bolj ali manj v stilu naših "podjetnikov". Naj mi izjeme ne zamerijo. Očitno so najlepši časi te trgovine mimo.

Z dolgim nosom in brez nove opreme, zato pa s polno denarnico, smo obrnili nazaj in iskali prenočišče. Tako je naneslo, da smo zvečer prišli do Rothenburga. Če smo ob Chiemseeju komajda našli prostor, ga je bilo tu več kot dovolj. Tako praznega Rothenburga še nisva doživela. Zaprte trgovine, lokali, ljudi le za vzorec. Če bi nama nekdo to govoril decembra lani, ko sva se komajda prebijala po polnih ulicah, bi ga proglasila za norca.

Zjutraj smo zapeljali v Altmühltal. Da bi celo dolino prevozili s kolesom nam pač ni kazalo. Časa, tako kot vedno, ni bilo dovolj. Vseeno smo nanizali nekaj biserov. Malo po dveh in malo po štirih kolesih. Tako kot sem že napisal - lepo, a ne toliko da dol padeš.

Za začetek smo se ustavili v Gunzenhausnu...



... drug dan nadaljevali mimo Papenheima in nenavadne cerkve...




... do Eichstätta in nazaj.

Potem pa zopet po štirih mimo najdaljšega lesenega mostu na svetu v bližini Essinga...



... do Kelheima.




Nov dan smo kombinirali z vožnjo z ladjo preko zapornic...



... pod budnim očesom kamnitih obrazov...


... že znanim mostom...


... in gradom Prunn na visoki skali...


... mimo manj znanih vasic...


...do Riedenburga. Tu je kapitan rekel, da naprej pač ne gre. No, pa ne. Bomo šli pa s kolesi nazaj. Kapitanu in ladji smo dali malo prednosti in v miru pofirbcali po Reidenburgu. Potem pa gasaaaa nazaj v Kelheim.

Ladja je bila počasnejša od nas... 


...pa še na zapornicah je morala počakati... 


...da je lahko nadaljevala.


Tik pred nevihto smo se povzpeli še do Befreiungshalle (dvorane osvoboditve) nad Kelheimom.



Pri Kelheimu se konča Althmültal, od našega dopusta pa tudi ni več ostalo kaj dosti. Le še pot domov. Mar res? Neeeee, saj je šele sobota. Ravno dovolj časa nam je še ostalo za
potepanje po Burghausnu.









Na dvorišču, po hribu razpotegnjenega gradu, smo ujeli predstavo o srednjeveškem življenju.





To pa je bilo na žalost tudi vse. Skozi sicer zanimivo mesto smo se spustili po strmi poti, nato pa spet bežali pred nevihto (in to dobesedno) . Toliko kolikor smo se spustili od gradu do mesta, toliko smo se morali povzpeti do PZA-ja. Sivo-črni oblaki pa vedno bližje in vedno bolj črni. Ampak smo uspeli! Tako kot že 2x prej na tem potepu. Vrnili smo se suhi. No ja, od dežja nismo bili mokri.

Zgodba iz Kelheima se je ponovila. Dež je ponehal z večerom, ko nam je volja za kakšne nove podvige že pošla. Pa drugič...

Sedaj nam je pa res ostala le še pot domov. Midva sva bila bolj v stiski s časom in sva šla direkt, Majda in Jože pa bolj počasi in naokoli.