Cvetki sva že dolgo obljubljala, da jo bova enkrat spet vzela s sabo na potep. Ampak ko sva midva imela čas, ga ni imela ona, drugič smo to obrnili, potem je bila zima pa... Izbiro smeri nama je popolnoma prepustila. Toliko pa jo že poznava, da veva kaj ji je všeč. Da je v Italiji težko najti mestece ali vasico, ki bi ne bila vredna obiska je splošno znano. Veliko je tudi takih, da se vanje rad vračaš znova in znova. Umbrija in Toskana se nama je zdel primeren izbor. Za Cvetko nekaj novega, za naju podoživljanje lepega. Pa še ena prednost vračanja v že videne kraje je. Vedno najdeš nekaj kar si prvič, drugič, morda celo tretjič... spregledal. Da sploh ne govorim o tem, da se ti prikažejo podobe, ki še niso bile miljavženkrat pofotkane.
Pisati o teh krajih je pravzaprav težko. Toliko je bilo o njih že napisanega, da je težko najti kaj novega. Kdaj smo šli, kje smo se ustavili za kavo ali kosilo, pa bržkone nikogar ne zanima. Morda naj vam zaupam le to, da nismo hiteli. Zjutraj najprej v miru kava, največ dve, ne preveč oddaljeni mesti na dan, pa še to raje le eno. Torej penzič - tempo.
Zgodbo našega zgodnje - aprilskega, devet dnevnega potepanja bom opisal le z nekaj besedami, ostalo pa naj povedo fotografije...
Začeli smo v Comacchiu, kjer je bilo zaradi lepe nedelje kar malce težko najti prostor za Krištofa.
Za Cortono smo si vzeli čas. Najprej en dolg sprehod do mesta, potem pa cik-cak (gor-dol) po ozkih uličicah.
Robi in Vlasta, vesela sem, da sem bila tokrat tudi jaz udeleženka vajinih pohajkovanj, doživetij in vseh lepot na "penzičkem" potovanju. Hvala vama 💕
OdgovoriIzbrišiBilo nama je v veselje 🙂
IzbrišiAh, prekrasno. Spet. In kraji, ki bi jih rada obiskala. Spet. In spet! :)
OdgovoriIzbrišiTudi nama so ti kraji pri srcu, zato tudi midva spet in spet 🙂
IzbrišiŠe vreme ste imeli fajn. Italija pa itak zmaga med vsemi možnimi destinacijami.
OdgovoriIzbrišiGlede na letošnjo močo smo res ujeli pravi čas 🙂
Izbriši