torek, 16. april 2024

Deja vu - Umbrija in Toskana

 

Cvetki sva že dolgo obljubljala, da jo bova enkrat spet vzela s sabo na potep. Ampak ko sva midva imela čas, ga ni imela ona, drugič smo to obrnili, potem je bila zima pa... Izbiro smeri nama je popolnoma prepustila. Toliko pa jo že poznava, da veva kaj ji je všeč. Da je v Italiji težko najti mestece ali vasico, ki bi ne bila vredna obiska je splošno znano. Veliko je tudi takih, da se vanje rad vračaš znova in znova. Umbrija in Toskana se nama je zdel primeren izbor. Za Cvetko nekaj novega, za naju podoživljanje lepega. Pa še ena prednost vračanja v že videne kraje je. Vedno najdeš nekaj kar si prvič, drugič, morda celo tretjič... spregledal. Da sploh ne govorim o tem, da se ti prikažejo podobe, ki še niso bile miljavženkrat pofotkane. 

Pisati o teh krajih je pravzaprav težko. Toliko je bilo o njih že napisanega, da je težko najti kaj novega. Kdaj smo šli, kje smo se ustavili za kavo ali kosilo, pa bržkone nikogar ne zanima. Morda naj vam zaupam le to, da nismo hiteli. Zjutraj najprej v miru kava, največ dve, ne preveč oddaljeni mesti na dan, pa še to raje le eno. Torej penzič - tempo. 

Zgodbo našega zgodnje - aprilskega, devet dnevnega potepanja bom opisal le z nekaj besedami, ostalo pa naj povedo fotografije...

Začeli smo v Comacchiu, kjer je bilo zaradi lepe nedelje kar malce težko najti prostor za Krištofa.




V Gubbiu je bilo bistveno lažje.






V Assisi nismo prišli navsezgodaj, pa kljub temu pred dopoldanskimi trumami vernikov in turistov.




Romarski kraj, ki naj bi bil mesto miru, varujejo vojaki.



Do Montefalca ni bilo daleč.










Zapustili smo Umbrijo in zapeljali v Lazio. Najprej v Civita di Bagnoregio.








Prespali pa smo pod Orvietom med dvema železniškima progama. Po desni je vsako uro ali dve uri pripeljal "normalni" vlak, po levi pa so vsakih pet minut švigale Frecciarosse. Tako hitre so bile, da niti zaropotalo ni, pa so že odletele naprej. Ponoči je bil mir. Mogoče so pa Italijanski železničarji štrajkali?

Pred katedralo v Orvietu...


... so tete iz Amerike prepevale canzone. Prijetno doživetje!










Prek Val d'Orcie smo vstopili v Toskano...


... in se ustavili v Montepulcianu.





Za Cortono smo si vzeli čas. Najprej en dolg sprehod do mesta, potem pa cik-cak (gor-dol) po ozkih uličicah.














Od Toskanskih mestec nam je ostal le še Arezzo. 
Češnja na torti - ne vem, a je šlo za posebno turistično ponudbo, ali za čisto pravo poroko ;-)










Ravena ni niti v Umbriji, niti v Toskani. Je pa na poti. 






Caorle tudi. Brez ustavljanja greva težko mimo njih. Pa ne boste verjeli. Fotoaparat sem tokrat pustil v Krištofu in užival v pohajanju po ulicah in obalnem nasipu. 

Vem da sem že povedal. Pa bom vseeno še enkrat. Da ne pozabim in da ne pozabite vi, ki boste to prebrali...











6 komentarjev:

  1. Robi in Vlasta, vesela sem, da sem bila tokrat tudi jaz udeleženka vajinih pohajkovanj, doživetij in vseh lepot na "penzičkem" potovanju. Hvala vama 💕

    OdgovoriIzbriši
  2. Ah, prekrasno. Spet. In kraji, ki bi jih rada obiskala. Spet. In spet! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi nama so ti kraji pri srcu, zato tudi midva spet in spet 🙂

      Izbriši
  3. Še vreme ste imeli fajn. Italija pa itak zmaga med vsemi možnimi destinacijami.

    OdgovoriIzbriši