Norveška - deset let kasneje

 

Že med prvim potepanjem po njej naju je Norveška "sezula" in očarala. Še preden sva se vrnila nazaj domov, sva jo dala na seznam obveznih ponovitev. Je res minilo deset let? Veliko se je spremenilo od takrat. Krištofa so zamenjali trije mladci (končno sva našla, kar sva si želela), čas popotovanja ni več omejen, najina koža je postala bolj plisirana, lasje so dobili srebrnkasto barvo (meni jih je tudi precej ušlo), korak je bolj počasen, prej sva utrujena... Z drugimi besedami - postarala sva se. Pa kaj bi to, lepo nama je in srečna sva!

Tudi Norveška je še vedno lepa, potepanje po njej še vedno  jemlje dih. A nič več ni tako, kot je bilo. Avtodomarstvo je v razcvetu. Na trenutke sem dobil občutek da se voziva po parkirišču enega od izdelovalcev avtodomov. Na žalost je veliko preveč lastnikov avtodomov in premalo avtodomarjev. Preveč nas je, ne znamo se obnašati in biti spoštljivi do domačinov in okolja. Norveška od nekdaj slovi kot zelo liberalna dežela, kar se kampiranja tiče, a tudi tu se stvari spreminjajo. Še vedno se ni težko oskrbeti. Izpustov za sivo in črno vodo je več kot dovolj, pitno vodo lahko dotočiš brez težav, s prenočevanjem je pa že malce težje. PZA-ji so cenovno poskočili na raven kampov, na veliko obcestnih počivališč pa prenočevanje ni več dovoljeno. Postavljeni so znaki, na katerih piše nekako takole: "Dobrodošli pri nas, lepo da ste se odločili za počitek, če ste utrujeni. Pomalicajte, sprehodite se, občudujte naravo, potem pa nadaljujte pot. Prenočevanje ni dovoljeno. Za to so v bližini kampi. Pa ne pozabite pripeti varnostnega pasu!" 

Da se razumemo, še vedno se da prenočiti na čudovitih krajih, samo vedno manj jih je in vedno bolj so zasedeni.

Promet na Norveškem poteka večinoma mirno, strpno in brez nervoze. Všeč mi je, da če je omejitev 50, se večinoma vsi vozijo 50. Nihče te ne prehiteva in gleda kot deveto čudo, ker pač upoštevaš omejitve. Nekaj vikinške krvi se pa vseeno pretaka po žilah nekaterih. A so v manjšini. Izstopajo le tovornjakarji (podobno kot drugod po svetu). Oni so večinoma pravi nasledniki Vikingov. Neustrašni, mogočni in nepopustljivi... Veliko bolj od njih so nepopustljivi vozniki avtodomov, ki ne poznajo prave širine vozil v katerih sedijo. Nekateri imajo resne probleme s tem! Zakaj pišem o tem? Ceste na Norveškem so nekaj posebnega. Avtocest praktično ni. Glavna cesta, ki povezuje jug s severom je primerljiva z magistralko, ki se dostikrat nevarno zoži, sploh skozi tunele. Teh je res neverjetno veliko. Občutek imam, da sva skoznje prevozila kilometražo primerljivo razdalji iz enega na drug konec Slovenije. Ko zapustiš to glavno žilo, si na cesti, ki je enostavno rečeno ozka. Vsake toliko je izogibališče in gremo od enega do drugega, lepo počasi... Ker pa je dežela hribovita, ves čas voziš gori - doli. Zanimiva izkušnja.

Pred desetimi leti sva obrnila proti domu malo pod Trondheimom, na Atlantski cesti. Toliko časa sva imela. Več ni šlo. Tokrat sva se odločila da greva do Lofotov. Fotografije in posnetki na netu so naju prepričali. Noro lepo - to morava videti v živo. Od Lofotov do Nordkapa je še dobrih 800 km. Da bi prevozila tolikšno razdaljo samo zato, da bi dosegla najbolj severno točko Evrope nisva niti pomislila. Ne, ne! Nisva zbiratelja takšnih doživetij.  

No, pa naj bo dovolj nakladanja. Bom še sproti kaj dodal. Gremo dobra dva meseca nazaj. Tokrat sem si vzel malo več časa za strnitev vtisov po vrnitvi domov, sedaj me pa že skrbi, da bom kaj pozabil. Prva težava je bila, kot vedno, izbor fotografij. Ne vem kolikokrat sem jih pregledal, zmanjševal število, pa jih je še vedno preveč. Težka je odločitev med tistimi za dušo in tistimi, ki kažejo lepote vsega kar sva doživela. Upam, da bo google prenesel vse te megabite.

Konec maja sva zapeljala skozi Karavanke. Odločila sva se za počasen tempo. Ne prevelike razdalje na dan, ogled kakšnega mesta po poti. V začetku junija bova že prišla do Lofotov. Načeloma takrat še naj ne bi bilo gneče, vreme pa naj bi bilo kolikor toliko stabilno. Ja, ja, sanja svinja o koruzi!

V Nemčiji sva tokrat izbrala bolj vzhodni del. Weimar je bil prvi resen ogled mesta, bolje rečeno mesteca. Ni veliko, je pa prikupno. Mnogo znanih je živelo v njem, bržkone pa je najbolj zveneče ime Goethe.

Še isti dan sva prišla do Erfurta. Najti parkirišče, v dokaj velikem mestu je bil manjši izziv. Spanje pa skorajda "misija nemogoče"

V mestu so potekali katoliški dnevi. Zato torej takšna gneča?

Počasi in vztrajno sva se bližala severnem delu Nemčije. Lüneburg je bil vsekakor prava izbira za krajši postanek.

V bližnjem Lübecku pa sva si vzela malo več časa. Še pred nočjo sva pretegnila noge in si za prvi vtis ogledala mesto. 

Vsak po svoje. Jaz sem užival v fotografiranju, Vlasta pa ne ob doživljanju pretepa v živo. Še preden sem se vrnil iz le nekaj metrov oddaljenega podhoda, se je že vse skupaj končalo. Mladec je dobil svoje, oziroma tisto kar so mu namenili "prijatelji". Vsi skupaj so se izgubili v ozkih uličicah. Očitno ni bilo hujšega, ampak Vlasta je pa bila močno prestrašena...

Drug dan je bil neljub dogodek že pozabljen in še enkrat sva se sprehodila po mestu. Podnevi je bolj prijazno. 

Na mestnem trgu so Italijani na stojnicah ponujali svoje dobrote. Nisva se mogla upreti kanolam. Tako dragih do takrat še nisva kupila. Pa še zanič so bile. Fej in fuj!

Nekaj povsem drugega sva doživela v slaščičarni Niederegger, znani po dobrotah iz marcipana. To pa je bilo nekaj za okus in oči.

V Flensburgu sva tokrat le popolnila zaloge in prespala. Koordinate mesta pa shranila za nazaj grede.

Danska in Švedska

Pred odhodom sem preračunaval cenovne in časovne možnosti poti do Norveške. S pomočjo trajektov je bližje, vezan pa si na vozni red. Preko mostov pa je nekaj dlje, a si odvisen le od svojega tempa. Cenovno bistvene razlike ni!

Blodenje po Danski in Švedski sva pustila za nazaj grede: "Če bo volja in čas?" Vseeno pa sva si kmalu po prihodu na Dansko privoščila dvodnevno lenarjenje ob mestecu Toftlund, na PZA-ju sredi ničesar. Blažen mir, ptičje petje za budnico, obisk kakšne prestrašene srne preko dneva... Čisti odklop! Če bi ne imela načrtov z Norveško, bi z lahkoto ostala še kak dan, tako pa sva se zapodila po avtocesti in preko Storebaelta proti Kobenhavnu. Cestnin na Danskem ne poznajo, mostnine pa. In to konkretne. Za prehod preko Storebaelta sva prispevala dobrih 80€, kasneje pa za Oresund še 135€. Še dobro, da sta plačljiva le ta dva! 

Še po eni stvari nama je ostala Danska v posebnem spominu. V predmestju Kobenhavna sva obiskala Domna, ki že nekaj let daleč od doma služi kruh. Lepo ga je bilo videti in poklepetati z njim. Hkrati pa sva spoznala, da niso samo Švicarji pedantni in za nas Balkance (pre)natančni. Parkirala sva na ogromnem parkirišču pred stanovanjskim blokom. Glede na zgodnjo popoldansko uro je bilo še praktično prazno. Domen naju je opozoril, da ne smeva parkirati preko zarisanih črt in da morava na armaturki pustiti uro, ker je parkiranje časovno omejeno. Ni panike. Krištofa sem natančno spravil med črte, le glede na dolžino sem pač zavzel dva boksa. Napaka! Še preden smo sedli na balkon in nam je Domen skuhal kavico je najino potujoče domovanje fotografiral tip v kratkih hlačah in majici. " Domen, a so pri vas policaji takole napravljeni?" Ni mi odgovoril, samo stekel je po stopnicah na dvorišče. Ne, ni bil policaj, niti mestni redar, pač pa uslužbenec družbe, ki skrbi za red na parkiriščih pred stanovanjskimi bloki. Po naše bi rekli upravnik večstanovanjske hiše. Bil je neizprosen. Ura je nastavljena, Krištof je med črtami... Ampak za en avto je dovoljena uporaba le enega boksa. Ni se pustil prepričati, da sva tam šele deset minut in da bova takoj odšla, če je to problem. Suvereno je za brisalce zataknil listič s kaznijo 875 DKK. Vem, ta podatek ne pove kaj dosti. Ko pretvoriš v nam znano valuto dobiš približno 100€ + ena pica. Po plačani "parkirnini" smo še kako uro posedeli in poklepetali, potem pa sva jo mahnila naprej proti Švedski.

Med prebiranjem potopisov in brskanju po netu o Švedski nisem našel nič takega, kar bi naju zadržalo dalj časa v njej. Vsaj v tem delu ne. Stockholm z muzejem Abbe bi bil zanimiv, a čisto preveč s poti. Narava v osrednjem delu in južni del obale sta bojda lepa. Morda nazaj grede, ali pa kdaj drugič? Brez težav sva našla primerno mesto za prenočevanje, zjutraj pa nadaljevala proti ciljni deželi. 

Norveška (končno)

Kreslin v "Cesti" poje da je dolga cesta iz vasi do mesta... O moj Vlado, a ti veš kako je dolga od doma do Norveške? Ampak sva zmagala. Tu sva, pravzaprav - tam sva bila. Tokrat sva čez mejo prišla brez zapletov. Tako kot nikogar drugega tudi naju niso vzeli v mar. Prvo noč, če se temu lahko tako reče, sva prespala kmalu po prehodu meje. 

Sklenila sva, da se bova izogibala velikim mestom, sploh tistim, ki sva jih že videla. Tako sva za začetek na daleč obšla Oslo. Prvi predor, globoko pod morjem in že sva bila v Vikersundu. Brez snega in v močnem dežju ne zgleda nič kaj vabljivo. Planica je res kraljica!

Nekaj vrstic o vremenu. Tokrat nisva imela pretirane sreče. Veliko je bilo dežja, megle, mraza... A na severu je to pač treba pričakovati. Bolj se nama je zdelo zanimivo to, da je prihajalo do tako naglih sprememb. Muhasti april je pravi začetnik v primerjavi z vremenom, ki sva ga doživela tam gori. Sploh še višje na severu. Ravno v Vikersundu se je zlivalo, kot da bo nebo dol padlo. Le kakih pet kilometrov naprej sva se ustavila za kosilo. Še preden sva začela jesti je bilo nad nama popolnoma modro nebo. Ob odhodu s parkirišča pa je spet nalivalo... Neverjetno! 

Norveška ima, poleg vseh lepot in zanimivosti, 18 turističnih poti. Vsaka od njih je nekaj posebnega. Za prvo od njih sva izbrala "Veldresflye". 

Kakšna narava, kakšne razsežnosti, koliko vode, visokih gora, sneg na dobrih 1.300 metrov... Pa ne samo to, doživela sva tudi čisto rahlo sneženje. "Beživa v dolino!"

Za konec pa sva doživela še sprehod družine severnih jelenov preko ceste. Suvereno, se niso dali nič motiti!

Spustila sva se nazaj v dolino in se ustavila v Otti. Saj nič posebnega, če bi ne... Parkirala sva ob še nekaj avtodomov in med tem ko sva šla v trgovino je najinega Krištofa fotografiral možak, ki sem ga prej opazil na vstopu na parkirišče, kako naju opazuje. "Pa ne že spet!" Še preden sem prišel do njega je z avtom odpeljal do sosednje trgovine. Sedaj mi je bilo pa dovolj! Počakal sem ga, da se je vrnil k avtu. 

"Zakaj si me fotografiral?" 

"Oprosti, nič hudega nisem mislil, samo tvojo registrsko tablico sem videl in prijatelju Krištofu sem za šalo poslal fotko..." Razložil sem mu izkušnjo s fotografiranjem na Danskem. Razumel je mojo paranojo, jaz pa njegovo šalo.

Po E6, glavni povezovalni žili, sva se od Dombasa povzpela na visoko planoto in mimo Oppdala zapeljala na PZA v Trondheimu. Prvič sva spoznala, da je Norveška veliko bolj obljudena, kot je bila pred desetimi leti. Ne bom rekel, da sva dobila zadnje prosto mesto. Morda sta ostala še eden ali dva. Trondheim? Ja, prikupno mesto, čeprav morda ravno na meji prevelikega za najin okus.

Na obrobju Trondheima sva dolila gorivo. Morda je čas da nekaj napišem o ceni le-tega. Nisva mogla naštudirat, po kakšnem pravilu se giblje. Načeloma je preko dneva enaka, močno pa se razlikuje od črpalke do črpalke in pokrajine. Cene skačejo od 1,6 pa do krepko čez 2€. Kjerkoli sva videla ugodno ceno sva dolila, pa če samo pol rezervoarja pač pol rezervoarja.

Odločila sva se, da se do Lofotov zapeljeva po najkrajši poti in nazaj grede uživava ob vožnji po obalni cesti imenovani Kystriksveinen. Torej sva ostala na E6. Po približno 300 km od Trondheima sva vstopila v  Severno Norveško. Po naše bi rekli Gorenjsko. Vstop je primerno označen.

To, da sva v manj kot polurnem postanku pri 13°C doživela neurje s točo  in da naju je takoj zatem spet pogrelo sonce z vstopom v severno deželo bržkone nima povezave. Morda so nama jo zagodli troli. Kdo ve?

Nadaljevala sva do Laksforsna, enega od številnih slapov oziroma brzic na Norveškem. 

Saj ni, da bi bile brzice kaj posebnega, sploh ob številnih podobnih ob poti, a tudi od tu imava zgodbo. Smešno? Ja, je, lahko pa ne bi bila. Iz parkirišča sva se po potki spustila na gladke skale ob brzicah. Za boljšo fotografijo sem naredil par korakov po skalah. Kar naenkrat me je odrezalo in po riti sem se odpeljal par metrov. V redu, ustavil sem se. Nič me ni bolelo. Samo skale so bile pa tako gladke, da sem lahko samo pomislil, da bom vstal. Noge so se mi vrtele v prazno, kot Kremenčkovemu Fredu. Najprej sem moral Vlasti podati fotoaparat in se potem odplaziti nazaj na potko. Komedija, vam rečem. Aja, s fotografijo pa ni bilo nič!

Pokosila sva na enem od številnih "lepo da ste se ustavili" parkirišč, potem pa, kot piše v navodilih, nadaljevala pot. Kavico sva pa spila na naslednjem. Ne vem kaj me je neslo naokrog. Sprehodil sem se do roba parkirišča, do spominske plošče. Firbec pač. Tudi če ne znam Norveško sem šel pogledat kaj piše na njej. Norveško res ne znam, Srbo-Hrvaščine sem se pa učil. 

Po netu sva potem izbrskala, da so del ceste, danes imenovane E6, poleg drugih gradili tudi vojni ujetniki iz Jugoslavije. Veliko jih je bilo, le redki so pobegnili, še manj jih je preživelo... V spomin na njih in vse ostale se del ceste imenuje Krvava cesta ali Blodveien po Norveško.

Drug dan sva preživela v mestecu Mo i Rana, v edinem kampu na tem popotovanju. Je bilo treba perilo oprat in posušit! Popoldan pa je ostalo še toliko časa, da sva se sprehodila do mesteca. Po čem si ga bova zapomnila? Kaj pa vem, morda po tem, da v njem prebivajo vse sorte slikarji...

 ... malem dekletcu, ki mirno čaka mamo...

... ali pa po enem od, za Norveško, tipičnih pokopališč.

Cesta je postajala vse bolj ozka, pa gori - doli, vedno več je bilo predorov... Nasproti pa vikinški tovornjakarji. Vreme, kot večinoma do sedaj. Hladno, megleno in nič kaj prijazno. Na približno 700m višine sva vstopila v polarni krog.

V centru sva pobrskala po trgovini in si ogledala poučen dokumentarec o polarnem krogu. Nehote sem pomislil, da imamo srečo, da brata Avsenik nista iz teh krajev. V tem primeru bi bili prikrajšani za čudovit valček "Sonce zašlo je že". 

Lofoti

Po 3.800 km in 60. urah vožnje sva pripeljala do trajekta v Bognesu. Obakrat sva izbrala najkrajšo trajektno povezavo med celino in Lofoti, ki traja le uro in stane 45€. Zato pa sva morala narediti kar nekaj kilometrov več, hkrati pa sva  (za nagrado) Lofote prevozila 2x. Na koncu se je to izkazalo za dobro rešitev. Otočje sva doživela v dveh podobah. Prvič v megleni in deževni, ob odhodu pa v sončni. Nazoren primer sta spodnji fotografiji narejeni iz iste razgledne točke. Prva ob prihodu, druga ob odhodu. Razlika je očitna.

Na Lofotih naju je pričakalo turobno vzdušje. Mraz, dež, vrhovi gora zaviti v gosto meglo. Nehote sem se spomnil na to, kolikokrat sem se iz Ljubljane vračal domov v podobnem vremenu in vsakokrat pomislil na turiste, ki zaradi vremena ne morejo uživati v lepotah naših gora. No sedaj sva bila pa midva tudi tista uboga turista! Razočaranje!!! Potem pa še nenormalno veliko prometa. A je sploh kdo doma ostal? Pol Nemčije je bilo na Lofotih. Kako je šele julija in avgusta? Nič, kar je, je. Prva - tretja, druge ni!

Prvi pravi postanek sva naredila v Henningsvearju. Zrinila sva se čisto na konec vasi/mesta in našla parkirišče. Za ogled je bila potrebna zimska oprema.

Henningsvear opisujejo tudi kot Lofotske Benetke. Lepo je, zanimivo, Benetke pa kljub temu to niso. Prvič sva v slaščičarni okusila znamenite cimetove rolice in povonjala na zraku sušene polenovke. Njam in fuj! 

Turoben dan se je nadaljeval. Večina ga je verjetno doživlja podobno kot midva. Kot naročen za obisk vikinškega muzeja. Tudi če bi hotela ne bi šlo. Na parkirišče ne bi stlačil niti kolesa, kaj šele avtodom. Prespala sva na "čist frišnem" PZA-ju v Hamnoyi. Morda bo jutri bolje?

In je bilo, vsaj malo. Zapeljala sva do konca otočja. Z avtom dlje ne gre. Vasica A je priznana kot naselje z najkrajšim imenom na svetu.

To je le ena od podrobnosti. Drugače je veliko več vredna kot prikupna vasica, ki je ne kaže spregledati.

Skrajno točko Lofotov sva tako dosegla. Počasi in v bolj prijaznem vremenu sva se pričela vračati. Le nekaj kilometrov nazaj je bilo parkirišče pri mestecu Reine, kot nalašč primerno za vzpon na Reinebringen. Seveda polno. Par z avtodomom je bil očitno v odhajanju, le malico (ali pozen zajtrk) sta si še privoščila. "Bova pač malce počakala!" Stisnil sem se na sredo parkirišča in čakal. Pa čakal, nato pa še malo počakal. Saj vem, pri jelu ima še pes rad mir. Mirno sta prežvekovala sendviče in si zraven na drobno narezala paradižnik. No, pa sta zaključila. Z malico, da se razumemo. Sedla sta v avtodom, razgrnila karto in se očitno na pamet učila podobo vsakega milimetra na njej. Po petnajstih minutah (ne pretiravam) sta z "bliskovito potezo" zložila karto. "No sedaj pa bo," sem si oddahnil. Med tem sta se na parkirišče pripeljala še dva kandidata za čakanje. Par pa se je še vedno spraševal: "Kam?" Za vsak slučaj (spet ne pretiravam) sta še kakih pet minut buljila v telefone. Potem pa sta odpeljala. Aleluja! Saj pravim, so avtodomarji in uporabniki avtodomov!

Tudi midva sva nekaj pojedla. V bistvu se nama je (le zakaj) malica pomaknila v pozno kosilo. Sprehodila sva se do Reina. Štartala sva s soncem obsijana, prej kot v desetih minutah je že teklo od naju. Dež je vztrajno nalival. Pa nisva odnehala. Če sva rekla da greva pogledat Reine, potem greva...

Sonce itak ni zašlo, le da se je med najinim spanjem prenehalo skrivati za oblake. Kaj lepšega bi si lahko želela za vzpon na enega od najlepših in največkrat upodobljenih razgledov na Lofotih. 

Sprehod do vznožja, potem pa po 1.978 stopnicah...

... za razgled iz Reinebringna...

... ja, pa nazaj tudi. Seveda!

Ker je bil spomin na čakanje prostega mesta še zelo svež, sva se ob povratku na parkirišče na hitro pobrala. Se bova že nekje preoblekla in najedla! Nadaljevala sva do plaže Uttakleiv. Zadnji del ceste do tja je bil spet adrenalinski. Tik pred ciljem ozek in dolg predor z nekaj izogibališči. Enostavno zapelješ vanj, gledaš proti izhodu (ki ga ne vidiš) in upaš da naproti ne bo prišlo kaj velikega. Na primer avtobus. Na drugem koncu pa...

Uttakleiv je ena od čudovitih plaž na Lofotih. Na njej je večje parkirišče in PZA, med avtomobili se prosto sprehajajo ovce. Travnata plaža, kjer so posejani šotorčki popotnikov preide v drobno mivko, ta pa v morje. Kopanje? No, to pa je druga zgodba. Za občutek sem, do polovice meč, zakorakal v morje. Tisoče iglic mi je prebadalo noge. Hitro sem bil spet na mivki. Ob robu velike plaže sta dve kamniti srci in pa znamenito zmajevo oko, ki ga je v dolgih letih v skale oblikovalo morje.

Od prehojene poti po tisočih stopnicah sva imela malce telečje noge. Na vsak način je bilo dobro, da sva jih razmigala. Sonce je grelo, a ni bilo dovolj močno da bi premagalo neverjetno hladen in močan veter. Spet je bila potrebna zimska oprema.

Sprehod do sosednje plaže Haukland je bil dolg le 4 km. Nekako za vogalom oziroma za hribom se nahaja še ena lepa plaža. Razlika v vremenu pa neverjetna. Kmalu sva pričela slačiti bunde, kape... Naproti so nama prihajali popotniki v kratkih hlačah in majicah in naju gledali kot deveto čudo. Verjetno so pomislili, da sva malo ubrisana ker sva bila tako napravljena...

Ko smo se nazaj grede spet srečevali niso bili več tako začudeni. Po rokah in nogah so imeli kurjo polt. Verjetno to ni bilo samo zaradi izbruha čustev ob videnih lepotah. 

Že navsezgodaj zjutraj sva se premaknila na še eno od plaž, ki leži le malce naprej od ribiške vasice Eggum. Kraj je zelo priljubljen saj je nadvse primeren za opazovanje polnočnega sonca. A to je prišlo na vrsto kasneje. Najprej sva se sprehodila do še ene znamenitosti - skulpture glave. Zakaj je tako zelo posebna. Zato, ker je oblikovana tako, da se njena podoba spreminja, če hodiš okoli nje. Iz ene strani glava stoji pokonci, iz druge pa je obrnjena na glavo.

Dan sva izkoristila za še en sprehod. Ne bi mogel trditi, da je bil ravno to. Na vsak način pa nikakor prijeten. Pričel se je podobno kot prejšnji med Uttakleivom in Hauklandom, po široki in dobro utrjeni poti. Nekje na polovici, pa se je pot pričela izgubljati in se vzpenjati strmo navzgor, v travnato pobočje visoko nad spenjenim morjem. Morala sva vključiti pogon na vse štiri.

Če bi prej vedela kako bo, potem pač ne bi videla plaže Unstad in ne bi okusila najboljših cimetovih rolic na svetu. 

Bi nama bilo žal? Verjetno! V tistem trenutku pa sva obžalovala le to, da sva se sploh podala na ta "sprehod". Ukvarjala sva se z mislijo, da greva nazaj naokoli, po cesti. A to bi bila pot dolga več kot 20 km. Nič ni pomagalo, še enkrat sva šla čez spolzka strma pobočja nazaj v Eggum. Srečno sva se vrnila. Itak, drugače sedaj ne bi pisal o tem.

Za opazovanje polnočnega sonca sva nastavila budilko. Že v Uttakleivu je Vlasta poskušala, pa ni zdržala. Zato sva tokrat ubrala drugo taktiko. Krajše spanje do opazovanja sonca, ki ne zaide, nato pa koma do jutra. 

Oblaki so nama skoraj zakrili sonce, ki se je spustilo nekaj prstov nad morje, nato pa se pričelo spet dvigovati v višave in se skrilo za oblake.

Nenavadno doživetje.

Za slovo od Lofotov nama je bilo dano sončno vreme. Vsaj večinoma. Nekajkrat so se iz ničesar pojavili oblaki in zakrili vrhove strmih gora.

Iz otočka na otoček...

... skozi predore pod in čez mostove nad morjem...

... na koncu pa s trajektom, ki sva ga ujela z minutno natančnostjo ne da bi gledala vozni red, zapustila Lofote.

Sonce ni dolgo zdržalo. Naprej od Innhaveta so se spet začeli zbirati črni oblaki. Pred nevihto sva se zatekla na eno od obcestnih postajališč. Spanje na njem, ob škrabljanju  po strehi bi bilo čisto v redu, če z drugega konca ne bi razgrajala dva tovornjaka-hladilnika. Po cesti mimo naju, se je v notranjost odpeljalo več avtodomov. "A greva pogledat kam hodijo?" Zakaj pa ne? Prej kot v minuti sva bila v 8-kilometerskem predoru. Na drugi stari pa lep in topel sončen dan, ter parkirišče tik nad zalivom. Sanjsko! Po dolgem času sva pred spanjem lahko posedela pred Krištofom, ne da bi bila zavita v topla oblačila.

Obalna turistična pot Helgelandskysten

Helgelandskysten je še ena od 18. Norveških turističnih poti. Poteka od Godoystraumna do Holma, dolga je 433 km, skoraj ves čas poteka ob obali in med vožnjo po njej moraš kar 6x zapeljati na trajekt. Norvežani pravijo, da si moraš zanjo vzeti vsaj nekaj dni. No, če tako pravijo jim je treba prisluhniti. Oni že vedo!

Kot rečeno, se začne v Godoystraumnu, kjer je eden od številnih plimskih tokov, ki naj bi bili med najmočnejšimi na svetu.

Ob njej je vrsta zanimivih počivališč opremljenih z bolj ali manj vso oskrbo za avtodomove. Zaliv Storvika je že eno od njih. Preko kamnitega mostička sva vstopila na več km dolgo peščeno plažo...

Nadaljevala sva do Ureddplassna, kjer stoji spominsko obeležje na podmorničarje, ki so nedaleč od tu umrli, ko je njihova podmornica naletela na mino.

V Jetviku sva, ob čudoviti kulisi, med čakanjem na prvi jutranji trajekt motoristu iz Amerike skuhala kavo in poklepetala z njim.

Nekaj besed o trajektih. Na tej obalni poti sva doživela praktično vse vrste in starosti trajektov. Od že skorajda odpisanega do super modernega, ki ga poganjajo elektromotorji. Enkrat nas niso uspeli strpati na direktnega in so nas poslali na sosednjega, lokalnega. Od otočka do otočka smo potovali kot z avtobusom LPP-ja in malce kasneje od direktnega prispeli na cilj. Komu mar, saj sva bila na popotovanju in sva doživela še nekaj novega. Spet drugič je bilo po voznem redu še skorajda dve uri do odhoda, pristanišče pa polno. Nič, posadka nas je vkrcala in smo šli. Fleksibilnost pač. Plačevanje je povsem enostavno. Nobenih blagajn. Na podlagi aplikacije za plačevanje cestnine ti na trajektu skenirajo registrsko tablico in račun pride po pošti oziroma v telefonsko aplikacijo. Midva sva za vse te prevoze, vključno s tistim na Lofote in nazaj plačala 120€. Če je na Norveškem kaj poceni, potem so to trajekti in cestnina. Klasičnega privezovanja z vrvmi v pristaniščih ne poznajo. Trajekt se nekako z rampo fiksira na obalo in gremo gor, oziroma dol. O kakšni možnosti nasedanja s podvozjem na rampo ali obalo ni. Ne vem kako to izvedejo, ampak poteka vrhunsko.

Pa še nekaj o tem prvem trajektu na obalni cesti. Pot je trajala uro in pol. Vmes smo prečili mejo polarnega kroga. No, pa sva dočakala, da bo sonce spet zahajalo. 

Trajekt sam pa je bil res star, a lepo vzdrževan. Glede na starost posadke, sva dobila občutek, da so jim ga poklonili namesto odpravnine ob upokojitvi. "Tu ga imate, pa si malo zabelite pokojnino!"

Iz obalne ceste sta naredila še manjši obvoz zaradi pohoda, če se temu lahko tako reče, skozi luknjo v gori Torghatten.

Še na nekaj zanimivih počivališč ob obalni cesti sva se ustavila in spet sva zapeljala na E6 proti Trondheimu. 

Vreme se nama je popolnoma sfižilo. Dež in pa močan veter, ki naju je krepko prestavljal je nadaljevanje poti postavil na glavo. Za nameček se je še sesula aplikacija park4night. "Dragi uporabniki, naše moštvo se trudi čim prej odpraviti napako," se je namesto seznama parkirišč pojavilo na zaslonu. Medtem, ko sem se boril z vetrom je Vlasta s pomočjo googla našla več kot prijetno in mirno parkirišče ob jezeru. Bravo!!!

Za povratek poti sva se namenila še enkrat zapeljati po Atlantski cesti in preveriti, če je kakšen nov film o James Bondu v pripravi, se povzpeti preko Trollstigna do Geirangna... 

Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni ni bila dobra. Dež in sunki vetra preko 80 km/h. V manj brutalnem vetru sem že tako imel dosti opraviti, da sem s Krištofom obstal na svojem pasu, da bi se zapeljal po Atlantski cesti niti pomislil nisem. Preko Trollstigna je bila cesta predvidoma še dva dni zaprta zaradi popravil. V deževju in vetru čakati dva do tri dni, da bi spet videla in doživela kar sva že, ali spremeniti načrte? Ne glede na to, da sva morala nekaj izpustiti sva se odločila, da se spet po notranjosti zapeljeva do Otte in potem od tam nadaljujeva tako kot sva načrtovala.

Veter še vedno ni ponehal, sunki niso bili prijetni, predvsem pa se je spet shladilo. So stvari, na katere nimamo vpliva. Iz Otte sva se zapeljala nazaj na načrtovano pot do Loma, prikupne vasice na začetku turistične ceste Sognefjellet. Ob njej je obljubljeno popotovanje po, z bujnimi travniki poraslimi,  pobočjih visokih gora, vzpon preko 1.400 metrov visoko in razgled na najvišje Norveške vrhove. 

Za začetek stara cerkev v Lomu...

... okoli nje pa pokopališče, kjer se v novejšem času pojavljajo tudi ne tradicionalni nagrobniki.

Potem pa navzgor, kjer so nekateri še uživali na snegu.

Vlasta pa se je pri -2°C in močnem vetru komajda obdržala na nogah. Če se ne bi malo podprla, bi ne uspela.

Nekatere vreme ne ustavi.

Od tu pa je šlo samo še navzdol.

In to kako navzdol. Večinoma 10% spust in pa ozka cesta. Vlasta se je tako držala stola, da je še komolce in rame imela bele, ne samo členkov na prstih.

Vsega hudega in lepega je enkrat konec. Tudi ta spust sva srečno prevozila in nadaljevala ob fjordih proti najdaljšemu cestnemu predoru na svetu. 

Leardalstunnelen ja dolg kar 24,5 km. Gradili so ga med 1995 in 2000 in za to porabili vrtoglavih 80.000.000€. Dnevno ga prevozi 1.000 vozil. V začetku je bila vožnja skozenj plačljiva, potem ko pa se je investicija povrnila, je postala brezplačna. Hmm? Prav posebna je osvetlitev v njem. Vsakih 6 km, torej 3x v celi dolžini, se predor razširi in te razširitve imajo posebne svetlobne efekte, ki voznike malce zdramijo in poživijo monotono vožnjo. Ni pa to edini poseben predor na Norveškem. V množici vseh, so tudi taki v katerih so krožišča.

Počasi sva se pričela poslavljati od Norveške. Glede na prevoženo pot, je bil pred nama le še delček poti, čeprav dolg še kar nekajkrat po 100 km. Odločila sva se, da bova nazaj grede izpustila Švedsko in na Dansko potovala s trajektom iz Kristiansanda. 

Ob obali fjordov sva občudovala križarke, ki nudijo drugačno potepanje od najinega. Če sem iskren, ne bi zamenjal! Sem bolj ljubitelj trdnih tal, tudi če so bolj na ozko prehodna.

Zanimivim počivališčem ni in ni bilo konca.

Slapovom, jezerom in vzponom v višave tudi ne.

Da pa je bilo še bolj pestro so poskrbeli udeleženci turističnega rallya.

Nazaj na Dansko

Kot rečeno, sva za povratek izbrala potovanje s trajektom. Skorajda štiriurno prijetno zibanje je hitro minilo. Malo sva se sprehodila po napolnjenem trajektu, malo kartala in že sva zapeljala na Dansko. Glede na to, da je bila že pozna ura sva kmalu poiskala mesto za spanje. 

V novem dnevu sva se zapeljala do Jellinga, starega vikinškega mesta, ki je sedaj po Unescovo zaščito. Zanimivo mestece,  kjer so na ogled rune, ki jih je zapisal kralj Harald Bluetooth pred letom 1000. Ja, po njem je dobila ime povezava moderne dobe. Še pred njim je rune na manjši kamen zapisal njegov oče Gorm v čast svoje žene Thyrve. Ta dva kamna veljata za prvo omembo Danske oziroma kot njen krstni list. 

Kasneje je kralj Harald v Jellingu dal postaviti dve mogočni gomili okoli njiju pa ogrado imenovano palisada. Gomili stojita še danes, med njima je pokopališče in stara cerkev, okoli njiju pa stoji moderna palisada iz betonskih stebrov.

Nadaljevala sva do še enega mesta iz Unescovega seznama. Christiansfeld je nastal kot kopija Nemškega mesta Herrnhut. Kralju Christianu VII je bilo namreč to mesto in njegova ureditev tako všeč, da ga je, okoli leta 1800, dal zgraditi po enakem vzorcu. Številne zgradbe so bile, po vzoru moravske cerkve, namenjene ločeno neporočenim ženskam in moškim. Po poroki sta se lahko naselila v eno od hiš, ki so bile načeloma vse enake. V primeru smrti enega od zakoncev, pa sta se spet morala vrniti v za to namenjene hiše. Veljalo naj bi načelo: "Za vse enako." Podobna ureditev, morda ne tako dosledna mi je nekam znana.

Na Danskem nama je ostalo le še mestece Ribe. Ja, že sva bila v njem, a je tako prikupno, da sva obisk enostavno morala ponoviti.

Dostikrat imava to srečo, da med najinem potepanjem naletiva na kakšno prireditev ali koncert. Zakaj bi bilo tokrat drugače. Na trgu sva naletela na muziciranje oldtimerskega orkestra.

"Čakaj, čakaj, tole melodijo pa poznam!" Nisem pa si uspel priklicati iz spomina katera je. Grbančil sem čelo, potem pa mi je usekalo in čisto potihem sem se jim pridružil: "... v tihem gozdu ob tabornem ognju..." Dvomim, da poznajo naše besedilo in da so igrali prav to. Ne vem pa, kdo je komu ukradel melodijo?

 Nazaj do doma

Flensburg s PZA-jem pred  Citti-parkom je bil tako pripravno blizu avtoceste, da je Krištof skorajda sam zavil nanj. Edinkrat sva iz bunkerja vzela skiroje in se zapeljala v prav luštno mesto ob istoimenskem fjordu, po katerem se še vedno lahko zapeljete s parnikom.

Še enkrat sva se skozi vzhodni del Nemčije zapeljala proti domu. Hitela nisva, razen kadar sva bežala pred nevihtami. Glede na to, da so v tistem času neurja pustošila po Nemčiji, sva bila kar uspešna. Kakšnih omembe vrednih postankov nisva delala, le zapisovala sva si kraje, ki bi jih kazalo obiskati kdaj drugič. Privoščila pa sva si dva dneva pohajkovanja po  Landshutu. 

Če že zaradi nič drugega je bilo vredno zaradi tega lepotca z izbranim letnikom.

Kako naj strnem vtise s tega potovanja? Morda tako, kot sem začel ta zaključek. Z vprašanji.

Kako je bilo? Lepo, čeprav drugače kot sva si predstavljala.

Bi priporočila takšno popotovanje še komu? Na vsak način!

Bova ponovila? Verjetno ne več.

Čisto za konec pa še nekaj podatkov:

- doma naju ni bilo 34 dni

- prevozila sva 8.057 km. Na okroglo 2.000 gor, 4.000 po Norveški in 2.000 nazaj. 

- gorivo pri povprečni porabi 9,4l/100km dobrih 1.300€

- parkirišča in PZA-ji 215€

- kamp 35€

- trajekti po Norveški 120

- cestnina po Norveški 75€

- trajekt iz Norveške na Dansko 335€

- A vinjeta in predori, ter mostnine na Danskem 285€

- glede plina: veliko sva se ogrevala, ker je bilo hladno in nisva varčevala. Sicer sva ga polnila na LPG črpalkah, ampak brez težav bi preživela z dvema jeklenkama.