sreda, 20. september 2017

Z biciklom po Delti reke Pad

Vreme nama je spet krojilo dopust. Letos s planiranjem očitno nimava sreče. Planinarjenje po Dolomitih nama nikakor ne uspe. Kolesarjenje ob Donavi ali Solnograških jezerih ravno tako ne. Dež na dež in hladno... Malček sonca in bolj prijazno vreme je bilo napovedano med Benetkami in Raveno. Zadnje ure pred odhodom pa še tu ni kazalo najbolje. Kar bo - bo. Greva!

Ko sedaj sedim za mizo zavit v debelo jopico, gledam skozi okno v pust deževen Bled in pišem blog, vidim, da niti nisva tako slabo izbrala. Ta teden bi bilo še slabše! Pa saj ni bilo tako hudo, glede na napoved in neurja v okolici, sva jo dobro odnesla.

V petek po "tlaki" sva zapeljala v reko pločevine namenjene proti obali.  V mirnem, dopustniškem tempu, sva v poznih urah prišla v Caorle. Parkirišče polno avtomobilov in avtodomov, trume ljudi so peš drle proti centru. Za nama je bil dolg dan, ura je bila že krepko čez deset... ampak morala sva pogledat kaj se dogaja.

Nekakšno pomanjšano kopijo "Goriških okusov brez meja"  so organizirali. To pa že nisva smeva zamuditi... Tja do enih zjutraj sva hodila med stojnicami in se posladkala z dobrotami, med tem pa poslušala glasno glasbo. Okrog polnoči je na oder prišel (verjetno znan in priznan) DJ in pričel vrteti posnetke iz ene ob železarn. Tla so se tresla, mladina je norela, midva pa v strahu razmišljala kako bova spala. Pa ni bilo težav. V trenutku ko sva legla sva padla v komo...

Vsem napovedim navkljub sva se prebudila v dokaj prijeten dan, ki sva ga izkoristila za krajše kolesarjenje do Cortelazza. Tja grede ležerno, nazaj grede pa malce pospešeno. Nekaj kapljic je priletelo in težki oblaki niso obljubljali nič dobrega. Pa od vsega skupaj ni bilo nič. Popoldne je bilo prav prijetno. Med sprehodom po pisanih Caorlah naju je le na kratko zmotila ploha - nič hujšega...









Prebudil naju je dež. Še ves zaliman sem odgrnil zaveso. Pred nama je bil parkiran avtodom s KR registracijo. Izostril sem pogled in zagledal Radovljiški grb... "Le kdo bi to bil?" V naslednjem trenutku sem zagledal Majdo in Toneta, ki sta nama veselo mahala. Prisedla sva v njun "avion". To pa je udobje! Vračala sta se iz dopusta na Sardiniji. Zaklepetali smo se in pozno dopoldne poslovili. Onadva proti, midva pa od doma. 

Deževen dan sva izkoristila za premik do Mesole, majhnega mesteca v katerem, razen gradu in cerkve, ni kaj dosti videti.


Ima pa PZA, ki leži tik ob kolesarski poti ob desnem bregu Pada, ali Destra Po, kot ji rečejo domačini. Kolesarska pot je lepo urejena in še bolje označena. Večinoma je ločena od prometa, le na krajših delih si prostor deliš z redkim prometom. In kot bi rekel Andrej: " V vaservago." Edini vzpon je iz PZA-ja na pot. Skratka kolesarjenje, ki ga Vlasta obožuje.

Jutro je bilo oblačno in vetrovno, kaj hujšega pa ni kazalo. In sva šla... Ob Padu navzgor. Kot sem rekel - prijetno, ležerno. Po slabih dvajsetih kilometrih so naju pokrili črni oblaki. Prve kaplje... Kaj pa sedaj? Pričela sva iskati zavetje. Kot zakleto daleč naokoli nič, do prvega mesta pa skorajda deset kilometrov. Našla sva zapuščeno posestvo, s propadajočimi hišami, a ograjeno iz z znaki "PROPRIETA PRIVATA". V balkanskem slogu: "Privata gor ali dol - dež gre!" sva se splazila pod zapornico in se pred dežjem zatekla pod gosto drevje. Ni minilo pet minut ko se je do naju pripeljal avto. Strička, ki je izstopil iz njega sem se takoj pozdravil s "scusi" in ker se s tem moje bogato znanje Italijanščine skorajda konča, z rokama pokazal na deževno nebo. Stric me je presenetil, moje znanje tujih jezikov pa še bolj. Ponudil nama je, da odpre cerkvico, kjer lahko počakava da dež poneha. "Pa tudi kolesi dajta vanjo," je dodal. "Oooo, hvala!"


Ploha je minila, ni pa kazalo, da bo ta dan edina. Obrnila sva nazaj proti Mesoli in se v Krištofa zatekla pred novo pošiljko dežja. Pravilna odločitev. S streho nad glavo sva se zapeljala mimo Ferrare do Bondena.

Nov dan je bil popolnoma drugačen kot prejšnji. Prijetno toplo sonce je že navsezgodaj ogrelo razmočeno mesto. Destra Po se nama je prikupila in zato sva se po njen zapeljala proti Ferrari. 


Kot se že napisal, je pot vseskozi lepo speljana in označena, tudi s kilometrskimi razdaljami do prihajajočih mest. No, ampak tu pa Italijani niso mogli iz svoje kože. Ne glede na to, da prevoziš nekaj kilometrov, si po znakih sodeč od mesta še vedno oddaljen enako kot prej. To je pač treba vzeti v zakup.

Tik pred Ferraro naju je spet pričel strašiti dež. Tako nama je pač pisalo v horoskopu. Kratek ogled mesta, tik pred resnejšim nalivom nama je pa vseeno uspel.





Strica, ki bi nama odprl vrata cerkve tokrat ni bilo, zato sva naliv prevedrila v McDonald'su. 

Za pot nazaj sva izbrala krajšo varianto, ob kanalu Burana. Tudi prijetna pot, ki nima nič s tem, da sem v enem od ovinkov za sabo zaslišal: "Aaaaaaaa..." Nekaj trenutkov nič. "Uf, dobro je," sem pomisli, a že v naslednji sekundi: "Baaam!" Pogledal sem nazaj in videl tisto, česar me je bilo najbolj strah. Vlasta je ležala na boku. K sreči jo je dobro odnesla. Razen potolčenega in odrgnjenega kolena, je bilo vse v redu... Njena prva izjava po tem ko sva se umirila je bila: " Dobro da sem oblekla kratke hlače. Ta dolge bi sedaj strgala!"

Premaknila sva se do Adrije, kjer sva ravno še ujela zadnji prostor na PZA-ju. Ja, majhen je, le za štiri in na njem domač stacionarec, torej le za tri. Pa je kljub temu prijeten in na njem sva preživela nekaj dni in noči.


Vlastino koleno sva si vzela kot izgovor za dan počitka. Sprehodila sva se po Adriji in bila kar malce razočarana. Morda sva pričakovala preveč. Bojda je po tem mestu dobilo ime Jadransko morje. Pa kako so lahko med vsemi luštnimi mesti izbrali ravno tega, ki niti ni na obali. Kdo bi vedel?













Naslednja dva dneva sva spet kolesarila. Vlastino koleno, je bilo že dobro. Ni mi priznala, ampak mislim, da je malo stisnila zobe. Destra Po sva zamenjala za Sinistra Po. Ravno takšna kot prva, je tudi druga. Le da je ob njej, vsaj v tem delu, malo več mestec. Skratka, za dušo in telo prijetno kolesarjenje. 




Po drugem dnevu kolesarjenja sva se poslovila od Adrije in do večera že prišla v Valvasove. Zgolj prespala sva v njem. Zadnji dan najinega dopustovanja pa malce nakupovala in dopolnila zaloge v Krištofu. Kosila pa sva že doma. 

O statistiki ni kaj dosti pisati. Slabih 1.000 km s Krištofom, 250 z biciklom, PZA-ji pa proračunu prijetni (0).