Vsi,
ki me poznajo, dobro vedo, da je Francija moja ljubezen. Zato po navadi ni
dileme, kam na dopust. V Francijo, se ve! Potrebno je samo izbrati pokrajino.
Letos sva se odločila za Bretanijo, ki sva se je na prejšnjih popotovanjih le
dotaknila, in pa Normandijo. Časovno pa kot po navadi - druga polovica junija.
Prvič sva se odločila, da vse tri tedne dopusta, ali pa vsaj večino, preživiva
na potepanju. Zakaj bi visela doma?
Prvi
vikend nama je ukradlo delo. V nedeljo sem moral v službo. Potekala je
kolesarska Dirka po Sloveniji. Ni šlo brez mene. Če bi, kot sva načrtovala, že
v petek popoldan odšla na pot, bi bilo križišče na Galjevici prazno in ni ga
bilo človeka, ki bi namesto mene urejal promet v njem. Lepo se je čutiti nezamenljivega,
čeprav mi je kristalno jasno, da ni tako. Samo ostalih še nisem uspel prepričati.
Tako
je bil najin dopust razpet med Dirko po Sloveniji in znamenitim Tour de France.
Potepanje sva načrtovala tako, da sva na koncu doživela še veliki kolesarski
spektakel. Ampak tista dva dneva na začetku, sta nama vseskozi manjkala.
O bogati
zgodovini, geografskih in drugih pomembnih podatkih o Bretanji in Normandiji,
bi lahko veliko prepisal iz knjig in spleta, pa se mi ne zdi smiselno. Tja sva
šla, da bi jo doživela po svoje. Tudi obširnega potopisa ne bom zapisal, čeprav
sem bil v preteklosti tega vajen, bom raje pripel kakšno fotografijo več. Laže
mi je tako, je manj dela. Drži pa tudi izrabljeni rek, da ena slika pove več
kot tisoč besed.
V
nedeljo pozno popoldan, lahko bi že rekel zvečer, sva končno sedla v Krištofa.
Težko pričakovani dopust se je pričel! Odločila sva se, da ne bova zatajila
svojih gorenjskih korenin in bova potovala po neplačljivih cestah. Samo preko
Avstrije sva tako prihranila za skorajda celotedensko prenočevanje po francoskih
PZA-jih. Čas pa tako ali tako ni bil najin gospod.
Pred Spittalom, kmalu po spustu s Korenskega sedla,
naju je ujela večerna zarja. Že dolgo nisva videla česa tako lepega, ali pa sva
zaradi vsakodnevnega hitenja to spregledala. Na dopustu je res vse lepše.
V
trdi temi sva se povzpela na Obertauern in parkirala na enem od parkirišč (N
47.25175, E 13.52878). Spanje v mirni noči je zmotilo le zavijanje vetra.
Lepo
sončno jutro in prijeten gorski hlad naju je pospremil skozi Salzburško na
avtocesto mimo Münchna, Stuttgarta in Karlsruheja do nemško-francoske meje. O
tem delu potovanja nimam kaj dosti povedati. Nič posebnega. Le prevoz iz ene
točke na drugo, ki ga je začinila huda vročina. O, kako sva jo kasneje
pogrešala. Nama pa je bilo kljub temu lepo. Spotoma sva se ustavila v trgovini
za kampiranje v Sulzemoosu, pa tudi če se ne bi. Trgovina je zgledno založena,
veliko se da videti in pa seveda tudi kupiti. Le da se nama je zazdelo, da so
cene zasoljene. Vsaj za nas, povprečne Balkance.
Kot
že tolikokrat do sedaj mi je srce, ko sva zapeljala preko Rena, pričelo
utripati v drugem ritmu, čeprav Strasbourga nikoli nisem mogel sprejeti kot francoskega. Ne vem, zakaj.
Vedno imam občutek, da se Francija začne šele malce naprej od njega.
Ko
pa sva zapeljala v tisto pravo Alzacijo, z neskončnimi vinogradi in Vogezi za
kuliso, je bila to čisto druga pesem. To pa so pogledi za dušo! Vse najlepše pa
nama je bilo še vedno skrito in je tiho čakalo na naju.
Prvo
noč v Franciji sva prespala na parkirišču ob dvorcu Rohan v Savernu (N 48.7423,
E 7.365687). Z mestecem ob pristanišču rečnega kanala med Marno in Renom sva se
spoznala ob večernem sprehodu. Podrobneje pa sva si ga ogledala zjutraj, ko sva
pozajtrkovala prve prave francoske rogljiče.
Nadaljevala
sva ob rečnem kanalu do Plana incline blizu Saint Louis Arzvillerja. Za
nenavaden kraj sva izvedela v Ickovem potopisu. Nerodno sem se izrazil. Kraj ni
nič nenavaden, pač pa je nenavadno spuščanje ladij, ki plujejo po kanalu. Ladja
zapelje v bazen na nekakšnem dvigalu, če mu lahko tako rečem, nakar jo spustijo
v kar nekaj deset metrov nižji kanal, kjer spet nadaljuje s plovbo. Za
premagovanje te višine so nekdaj potrebovali sedemnajst klasičnih zapornic.
Upam, da sem si zapomnil točen podatek. Vsekakor navdušujoča zanimivost, za
ogled katere sva plačala po 4 €. Še celo v strojnico te spustijo in ti na
maketi nazorno razložijo delovanje dvigala.
Ladji na dvigalu |
Preko
Šampanje sva nadaljevala pot proti dolini Loare. Mimogrede sva se ustavila v
Troyesu. Center mesta in nekaj glavnih ulic so ravno obnavljali, tako da sva le
s težavo našla primerno parkirišče. Moram pa priznati, da nama mesto nekako ni
sedlo. Razen pogojno zanimive mogočne katedrale v njem nisva našla ničesar, zaradi
česar bi tam želela ostati dalj časa. Bolj nama je godil sprehod, kot pa kaj
drugega. Vročino prejšnjega dne je pričel preganjati dež.
Pozno
zvečer sva ob Loari zapeljala v Blois. PZA-ja ob reki, čeprav ga je obljubljala
navigacija, ni bilo. Našla sva samo prepolno parkirišče, ki se nama ni dopadlo.
V centru sva našla PZA, precej poln in plačljiv. Sem vam že povedal, da sva Gorenjca?
Naredila sva še nekaj kilometrov in brezplačno prespala pri dvorcu Cheverny na
parkirišču 3 (N 47.49756, E 1.46058). Ponoči se je zlivalo kot za stavo, proti
jutri pa je dež pojenjal.
Nadaljevala
sva ob Loari in nerada ugotovila, da na žalost nimava dovolj časa, da bi si
ogledala gradove in dvorce ob njej. Enkrat sva si jih, tako na hitro. Tokrat
sva se samo zapeljala mimo. Za Loaro bo treba načrtovati cel dopust. Uf, kaj
vse še čaka na naju!
Pozdravljena, Bretanja
Pri
Saumurju sva zapustila Loaro, pa ne popolnoma, čez nekaj dni sva jo še enkrat
prečkala. Zamenjala so jo polja, ki so se, tako kot cesta, končevala v obzorju.
Zapeljala sva v Bretanjo. Deželo polj, pašnikov, obale, prikupnih mest …
Bretanja
- najbolj kmetijsko bogat del Francije - se nama je na prvi pogled zazdela neprijazna,
bolje rečeno trda pokrajina. Ko pa sva jo bolje spoznala, nama je zlezla pod
kožo. Izogibala sva se velikih mest in morda sva sprva zato dobila tak vtis o
njej. Morda je za tak vtis kriva majhnost Slovenije, kjer nismo vajeni tako
prostranih polj, sredi katerih se hitro počutiš še manjšega in malodane
izgubljenega. Le tu in tam polja razbije mogočna kmetija in še bolj poredko
vasica ali mesto. Prav te vasice in mesteca pa so kot narisani. Eno bolj
prikupno kot drugo. Podobno kot v Toskani, pa vendar popolnoma drugače.
Prvič
na najinem potovanju sva se dotaknila obale pri še enem od čudes narave, ki se
ne pusti podrediti ljudem. Cesta na otok Nortimoutier je bila v Passage du Gois
zaradi plime poplavljena. Narava z izredno visoko plimo, tako kot v celi Bretanji,
tu vsak dan pokaže svojo moč. Človek tega ne more spremeniti! Tlakovano cesto,
označeno z visokimi koli in nekakšnimi svetilniki, plima naredi neprevozno, zato
pa zanimivo za turiste. Ob najinem obisku je oseka nastopila šele okoli polnoči
in naslednji dan okoli dvanajste ure. Tako nisva imela prilike zapeljati po
njej. Videla pa sva, da domačini, kadar ne morejo voziti po cesti, na njej
lovijo ribe. Vsaj dva mladca sta to počela.
Poplavljena cesta |
Bova na cesti kaj ujela? |
Zapeljala
sva se v bližnjo vasico Beauvoir sur mer, kjer sva našla zgledno urejen PZA
(N46.91698, W 2.04747). Za celodnevno parkiranje sva odštela 5 €. Malce težav
sem imel, ker parkomat ni maral mojega maestra, zamenjal sem ga z mastercardom in uspel. To je bilo tudi edinkrat, da nisem mogel
plačati z maestrom. Povsod drugod je šlo gladko.
Ob
tem sva prijetno pokramljala z enim od vsaj petnajstih avtodomarjev, kolikor nas
je bilo na PZA-ju. Možakar je govoril francosko, jaz pa angleško. Oba sva
veliko govorila, le razumela drug drugega nisva nič. Pa kaj zato, prav prijetno
sva poklepetala!
Nadaljevala
sva s spoznavanjem bretonske obale. Kot sem že omenil, sva preko atraktivnega
viadukta pri St. Naizairju prečkala Loaro, tik pred njenim izlivom v morje.
Dež
je cel dan neusmiljeno padal. Ponehal je samo toliko, da je zajel sapo, takoj
zatem pa se je spet ulilo. Neprijetno vreme nama je vsekakor skrilo kakšen
prijeten kotiček. Imela pa sva srečo, da je prenehalo deževati in se je med
težkimi črnimi oblaki pričelo kazati modro nebo, takoj ko sva vstopila v
Vannes.
Brezskrbno
sva si ogledala prijetno mestece, polno turistov, se sprehodila med slikovitimi
hišami v mestnem jedru in preizkusila prvo od tradicionalnih bretonskih
slaščic. Kouigen amann je slaščica, ki spominja na baklavo, le da ni tako hudo
sladka, bolj suha in pa brez orehov. Zato pa ni nič manj okusna, tako kot tudi
vse druge tradicionalne slaščice, ki bi jih lahko enostavno opisal: »Nekaj dobrega
z jabolki.« Izjema so ravno tako okusne, kot papir tanke palačinke ali crepes,
ki jih namažejo ali napolnijo s čemerkoli. Vse so nesramno dobre!
Popoldan
sva preživela v pokritem bazenu v kampu La Trinite
Sur Mer (N 47.60195, W 3.03668). Dež je namreč ponehal, sonce
je sijalo, le tiste prijetne toplote ni bilo. V prijetnem in lepo urejenem
kampu iz verige ACSI sva sprva nameravala ostati kak dan več. Kasneje pa sva
ugotovila, da ima to slabost, da je pravzaprav malce predaleč od vsega in sva
po prespani noči nadaljevala proti špici Bretanje.
Bližnje
mesto ima ogromno marino in posledično množico obiskovalcev. Prehrupno za naju.
Glede na najin interes se nama je zdela
pretirana tudi vstopnina za ogled Carnaca oziroma na štirih kilometrih posejanih
tri tisoč kamnov v njegovi bližini. Področje pa je tako ali tako gosto posejano
z megaliti, tako da nisva kaj dosti zamudila. V okrnjeni zasedbi so naju
počakali ob cesti v nadaljevanju najine poti. Zanimivo. Za najin okus sva jih
videla dovolj.
Raje
sva si več časa vzela za ogled Pont Avena. Res prikupno mestece umetnikov,
predvsem znanih francoskih slikarjev. Najbolj znan med njimi je bržkone Paul
Gauguin, ki se je vanj zatekel po izgubi službe borznega posrednika v Parizu.
Predvsem rad je slikal podobe neokrnjene pokrajine in njenih tradicionalnih
prebivalcev.
Sprehodu
po mestu sva spet dodala preizkušanje bretonskih slaščic, ki sva jih z užitkom
pojedla med počitkom ob reki Aven. Spričo prijetnega ambienta in bogate ponudbe
se jim kar ni bilo moč upreti.
Zgodaj
popoldan sva nadaljevala do Concarneaua, ribiškega mesta, ki se ga drži sloves
največjega pristanišča za ulov tun v Franciji. Mesto pa ni znano samo po tem.
Zanimiv je tudi stari del, ki stoji na otočku, obdan z obzidjem, in v katerega
je moč vstopiti le po enem mostu. Sprehod po mestecu je več kot prijeten.
Čeprav je edina ulica v njem dolga le kakšnih tristo metrov, sva zanj porabila
kar precej časa. Občudovala sva hiše živahnih barv, v kombinaciji z zelenjem,
prijetno majhen osrednji trg in pa nenazadnje razgled z obzidja. Vsekakor je to
eno od mestec, kamor bi se z veseljem še kdaj vrnila.
Še
vedno popoldan. Ja, tu se moram ustaviti in razložiti, da čas v Bretaniji teče
drugače. Sonce vzide malce kasneje kot pri nas, potem pa se mu kar nikamor več
ne mudi. Težko je dojeti, da je ura že osem zvečer, sonce pa še vedno tako
visoko, kot pri nas okoli štirih ali petih. Zaide nekje po deseti, stemni pa se
okoli enajste. Dan je zelo dolg in ko misliš, da ga bo kmalu konec, se še malo
podaljša. Idealno za popotovanje.
Popoldan
sva prišla do neskončnih peščenih plaž med Penmarchom in Plouhinecem. Do obale
Atlantika sva se pripeljala po eni od cestic v bližini Plovana. Zanimiv razgled.
Stojiš na peščeni obali, pred tabo in za tabo mivki ni videti konca. Na eni
strani morje, ki izginja na obzorju, na drugi polje ali travnik, na katerem so
posejane redke hiše. Sezula sva se in bosa zakorakala po mivki v prijetno toplo
morje. To sem si od nekdaj želel storiti. Utrjena mivka ti le stežka zleze med
prste, noga se ti počasi pogreza v ocean. Neskončnost, kamor koli se obrneš.
Pomislil sem, da bi zaplaval, ampak tako prijetno toplo pa morje ni bilo.
Kot
sem že napisal, je bila noč še daleč. Koliko vtisov v enem samem dnevu? Težko
si je vse zapomniti! Ostane ti le tisti prijetni občutek, da ti je bilo lepo.
Pa saj je to dovolj, mar ne?
Nadaljevala
sva do tako imenovane špice Bretanje, Pont du Raza. Tik pred njim ali pa na
njem, kakor pogledaš, je veliko parkirišče, seveda plačljivo. Zato sva se raje
odločila, da parkirava v vasici Plogoff.
Imela
sva malce težav, da sva našla pravi PZA (N 48.03290, W 4.66224), ki je
razdeljen na oskrbno postajo in WC, ki sta v bližini cerkve v vasi, in pa na
malo oddaljeno in bolj slabo označeno travnato parkirišče izven vasi. Našla sva
prostor za parkiranje na dovolj velikem in zgledno ravnem parkirišču, kljub
temu da nama je delalo družbo več kot deset avtodomov.
Izvlekla
sva kolesi in se odpeljala do rta. Sprehodila sva se skorajda do skrajnega roba
več kot sedemdeset metrov visoke pečine, ki velja za najbolj zahodno točko
Francije. Daleč pod nama se je penil razburkan Atlantik in slišalo se je
strašljivo bučanje. V daljavi so se pred svetilnikom na otočku pozibavale
ribiške ladje. Ne znava si pojasniti nama nenavadnega pojava. Morje je bilo
močno razburkano in valovito, del med otočkom in rtom pa gladek kot steklo, tik
pred rtom pa spet valovit in razburkan. Domačini kraju pravijo tudi pekel
Plogoffa in na njem naj bi se slišalo ječanje duš umrlih mornarjev. Verjemite
mi, tudi če duše res ječijo, jih preglasi bučanje razjarjenega morja, ki
neusmiljeno buta v obalo. Kakšna moč!
Poslikal
sem rt in okolico, čeprav je bila svetloba vse kaj drugega kot primerna. Močna
bleščavost je uničevala moj trud. Na zahod sonca, ko bi se razmere morda
izboljšale, pa se mi ni ljubilo čakati. Danes mi je malo žal. Pa saj sem vedel,
da mi bo! Hkrati pa je to izgovor, da se še kdaj vrnem.
Jutro
je bilo turobno in razmere ne dosti boljše kot dan poprej. Kot sem rekel, za
fotografije bo treba priti kdaj drugič.
Na
poti v Locronan sva dopolnila zaloge v shrambi in rezervoarju. Med celim
potovanjem po Franciji sva to počela v enem od trgovskih centrov, ki jih je več
kot dovolj. Največkrat v Leclercu. Gorivo sva tako dobila med 1.26 in 1.33 €, kar je bilo bistveno
ceneje kot na »uradnih« črpalkah. Tudi cene živil in ostalih artiklov so bile
primerljive z domačimi, nekatere malo manjše, druge večje. Tako strošek
popotovanja sploh ni prevelik. Če zanemariš večjo količino porabljenega goriva
in pa stroške kampov in PZA-jev, si praktično na istem, kot če bi grel domači
kavč. Pa še lepše je!
Morda
še nekaj o PZA-jih. Če se že ne odločiš prespati kar nekje, od koder te itak
nihče ne preganja, z lahkoto, malodane v vsaki večji vasi, najdeš PZA. Velika
večina jih je brezplačnih ali pa stanejo okoli 5 €, če pa si zaželiš oskrbo,
dodaš do 2 €, ponekod pa je tudi ta brezplačna. Očitno na nas gledajo z
drugačno filozofijo kot doma. Malce sem zašel! Ampak prav je, da napišem tudi
to.
Torej
Locronan. V prebranih potopisih sem zasledil, da vasica slovi kot ena najlepših
v Franciji. Torej jo je bilo potrebno obiskati. Predhodniki naju niso
naplahtali. Vasica je res nekaj posebnega. Hiše, zgrajene iz sivega granita, in
z istim kamnom tlakovane ulice, so na prvi pogled delovale nekoliko mračno. Ko
pa sva stopila mednje, so naju s svojo ljubkostjo, pristnostjo in stoletja
staro podobo naravnost očarale. Zanimivo, ko si že prepričan, da do sedaj
videnega ne more nič preseči, ti noge zamaje ena mala vasica, ki jo bojda letno
obišče tudi do 800.000 turistov.
Nadaljevala
sva do Saint Thegonnca, bretonskega verskega
in romarskega središča. Mogočno katedralo sva opazila že iz kar dodobra
oddaljenega parkirišča. Kasneje sva videla, da bi lahko parkirala tik pod njo.
Bržkone pa bi tako zamudila ogled dobršnega dela mesta. Pred katedralo so se
zbirali svatje. Hitro sva si ogledala lepo notranjost in pa kalvarijo pred njo.
Potem pa sva se prepustila vzdušju svatov, ki so pozdravljali mladoporočenca.
Obred v cerkvi so pričeli s čutno zapeto keltsko pesmijo, ki jo je bilo moč
slišati tudi na dvorišču. Lepo je bilo.
Pomaknila
sva se do Morlaixa. Od daleč sva zaslišala zvok dud. Stekla sva po ulici in nato
po strmih stopnicah navzdol. Pred mestno hišo je bilo zopet polno svatov. Doživela
sva že drugo poroko ta dan. Sprehodila sva se med stojnicami na trgu pred magistratom
in občudovala mogočen viadukt na drugi strani. Kasneje sva se povzpela nanj in v
prijetno toplem sončnem popoldnevu uživala v razgledu na mesto pod njim.
Pomaknila
sva se nazaj proti obali in se zapeljala po cesti med Locquemeauom in St.
Michelom. Vodnik po Franciji obljublja eno najlepših panoramskih cest. Nisva
bila razočarana. Panorama je bila res »za vikat«. Zeleni gozdički in travniki
preidejo v mivkasto obalo, ki je bila zaradi oseke močno podaljšana. Ladje,
jadrnice in čolni so bili prav smešno prikupni, ko so nasedli na bokih v mivki.
Morje pa nekje tam daleč …
Kdo nam je ukradel morje? |
Predel,
ki preide v znan Cote de granit rose ali obalo rožnatega granita, je zaradi
razvitega turizma zelo obljuden. Nama je bil všeč, tako kot očitno tudi ostalim
obiskovalcem. Motila naju je le množica turistov. Raje imava bolj mirne dele.
Pa vendar, marsikaj je potrebno vzeti v zakup. Tu sva nameravala ostati kak dan
in se sprehoditi po poti vzdolž obale. Zaželela sva si celodnevne hoje in
pretegniti že malo zakrnele noge.
Dobra
stran gneče je tudi, da se tam, kjer so ljudje, vedno nekaj zanimivega dogaja.
Tokrat je bil to zbor starodobnikov, med katerimi so prevladovali domači
proizvajalci. Po ne vem kolikšnem času sem spet videl Citroenovo žabo. Bila je
tako skrbno vzdrževana in ohranjena, da bi me z lahkoto prepričal, da je
pravkar prišla iz tovarne. Videla sva tudi več modelov Renault Alpine, Lotusov
in pa legendarno Katrco.
Bližal
se je že večer, ko sva prispela v Perros Guirec. Dodobra zaseden PZA naju ni
pritegnil, zato sva se vrnila v Trebeurden, kjer sva, v družbi somišljenikov,
parkirala na parkirišču na plaži (N 48.78263, W 3.57729). Prepričan sem bil, da
obvestilo, na katerem je pisalo, da parkiranje preko noči stane 5 €, spada v
zgodovino.
Ponoči
je pričelo deževati in zjutraj je bilo še slabše. Rahel dež se je spremenil v
naliv, kot da se ne bo nikdar končal. Nič ne bo s pohodom! Razočarana sva pila
jutranjo kavico. Na parkirišče je pripeljal bel Kangoo z mestnim grbom na
vratih. Stric, ki je izstopil iz njega, si je
počasi nadel palerino. Sprehodil se je od avtodoma do avtodoma in pobral
parkirnino za prenočevanje. Razen enega Francoza, ki je po francosko na hitro
zapustil parkirišče, smo vsi ostali mirno plačali. Kako bi bilo pri nas?
Dan
je minil v dežju. Pokrajina se nama je kar naenkrat zazdela neprivlačna in pusta.
Prikupna mesta in vasi so izgubile svoj čar. Kako nepravično do njih. Zanimivo,
kako vreme vpliva na naše razpoloženje. Dobila sva še en razlog več za povratek
čez nekaj let. V vsaki slabi stvari je nekaj dobrega!
K
sreči je popoldan, ko sva prispela do Cap Frehla, dež vsaj malo ponehal. Kljub
temu pot po okolici rta ni bila nič kaj prijazna. Razmočena tla, mokra trava,
razgled pa je kvarila megla, ki se je spustila nad morje. Vsaj toliko se je
odprlo, da sva v daljavi videla St. Malo.
Pričelo
se je mračiti. Odločila sva se, da najdeva prenočišče v Dinanu in si ga potem
zjutraj ogledava. PZA iz navigacije sva hitro našla, na žalost pa je bil bolj
majhen in predhodniki so malce nerodno parkirali, tako da ni bilo prostora.
Našel bi se, če bi eden ali dva malce preparkirala. Ovira je bil jezik, ki ga
ne obvladam, in po mojem občutku samozadostnost nekaterih, tako da nama ni
ostalo drugega kot iskanje naprej. Vaja dela mojstra, meni pa manjka še veliko
vaje. Tako pri iskanju nisem bil prav uspešen. Po čisti sreči sva naletela na
PZA v Pleslin – Trigavou (N 48.53657, W 2.05012). In to kakšen. Miren del,
ravna asfaltirana podlaga, z vso oskrbo in brezplačen … Sreča spremlja nerodne!
Zjutraj
sva se vrnila v Dinan, parkirala na glavnem parkirišču v centru mesta in se
podala na oglede. Zanimivo in lepo mesto, s tlakovanimi ulicami, ki si ga bova
zapomnila predvsem po tem, da naju je stalno strašil dež, ki je rosil, pa
prenehal, pa spet rosil. No, mesto, obdano z obzidjem, si zasluži, da si ga
zapomniva tudi po lepo tlakovanih ulicah, prikupnih prodajalnicah, predvsem pa
po razgledu na Le port de Dinan. Pod mogočnim viaduktom, ki se pne nad njim,
sva opazila kar nekaj parkiranih avtodomov. Le kako da tega nisva videla
včeraj? Bila sva le dobrih sto metrov stran, a na žalost zavila v napačno smer.
V
nadaljevanju dneva sva se ustavila tik pred St. Malojem, pri elektrarni, ki
deluje s pomočjo plimovanja, in nato nadaljevala v staro gusarsko mesto. Morda
gre to tudi pripisati moji neveščosti, ampak spet sva le s težavo našla
parkirišče. Več ali manj so vsa parkirišča v bližini mesta namenjena
avtomobilom in omejena z višinskimi preprekami. Na koncu sva parkirala v družbi
več avtodomov, čeprav je bilo to parkirišče namenjeno avtobusom. Vsaj table so
tako označevale. Kljub temu nas nihče ni preganjal.
Hvala
bogu, spet sva se lahko sprehodila po mestu in njegovem obzidju, čeprav naju je
stalno plašil dež. Počakal pa je toliko, da sva se vrnila v Krištofa in
nadaljevala proti Cancalu.
Kmalu
se je vreme spet malo izboljšalo, tako da sva lahko uživala v sedenju na
pečinah nad morjem. Potem pa se je zopet ulilo. Še dobro, da sva v Cancalu že
bila in tako nisva kaj dosti zamudila. Prevozila sva ulice, ki sva jih pred
leti prehodila in se ob tem spomnila, kako je bila Vlasta tu bolna in kako si
je pomagala s pitjem coca cole. Ne, to ni EPP, čisto zares ji je pomagala.
Pred
trgovino Super U v Cancalu sva našla zgledno urejen PZA. Na njem je bilo
parkiranih kakih miljavžent avtodomov. Tudi midva sva se jim pridružila,
kasneje pa ugotovila, da je škoda zgodaj popoldan obviseti tam. Vreme očitno ne
bo nič boljše, torej je vseeno, če se pomakneva naprej, bliže Mont St. Michelu. Tako sva našla brezplačen PZA v Dol de
Bretagne (N 48.54753, W 1.75481) in še zadnjič, ob škrabljanju dežja, prespala
v Bretanji.
Normandija – lepa dežela z grozno zgodovino
Jutro
je bilo malenkost bolj vedro, kljub temu pa ne takšno, kot bi si želela na
dopustu. Za povrh pa še hladno. Domači so se kuhali pri več kot 30°, naju pa je
rahlo mrazilo pri dobrih 20°. Nikoli nam ni prav!
Vstopila
sva v Normandijo, deželo, po kateri sva se že potepala, jo kar nekaj raziskala,
pa kljub temu sva se vanjo rada vrnila. Nikoli ne vidiš vsega, lepe stvari pa
je vredno videti še enkrat.
Simbolično
in dejansko sva bila na polovici dopusta, kakršno koli merilo sva vzela.
Obdelala sva eno deželo, čakala naju je druga. Če sva preštela dneve ali pa
kilometre, sva bila približno enako od, kot do doma. Veliko lepega sva
doživela. Super! Še enkrat toliko je bilo pred nama.
Normandije
sva se lotila pri Mont St. Michelu. Tudi pred devetimi leti sva tam prespala
dve noči. Tokrat sva se zaustavila le kakšna dva kilometra prej - v kampu Aix
pommiers Beauvoir (N 48.59639, W
1.51176).
Kot
sva že vajena pri ACSI-ju, je bil kamp lepo urejen, s primerno lego, dobre 4 km od Mont St. Michela, z veliko
izbiro aktivnosti, čist … Prvič sva naletela na zanimivo ureditev sanitarij, ki
sva jo potem zasledila v še enem francoskem kampu. Tako WC, kot tudi umivalnica
nista bila ločena na moški in ženski del. Konec koncev praktično. Ne zgodi se,
da je moški del prazen, ženski pa poln, ali obratno, da me ne boste raztrgale.
Tako ali tako se zapreš v kabino, če se srečuješ v kampu, zakaj se ne bi še v
hodniku pred sanitarijami.
Prijazna
lastnica naju je sprejela odprtih rok. Zaskrbljena je bila le zaradi minulega
deževja, ki je dodobra razmočil parcele. Res je bilo malce nelagodno zapeljati
na razmočeno travo, vendar je šlo. Preko dneva pa se je podlaga že toliko
osušila, da kasneje ni bilo težav.
Predahnila
sva pred novimi etapami, kolesarila, se kopala, skratka dopustniško uživala. Naužila
sva se lepot Mont St. Michela, tako podnevi, kot ponoči.
Od najinega zadnjega
obiska se ni kaj dosti spremenilo, če spregledava novo prometno ureditev.
Parkirišča so odmaknili, do otočka pa te sedaj popelje brezplačen avtobus.
Verjamem, da je bila potrebna preureditev, predvsem zaradi trum turistov, in
kot sva videla, poizkušanja reguliranja plimovanja. Nisem popolnoma prepričan,
da ti posegi ne bodo izničili čarobnosti otočka. Nekako se tudi nisem mogel
sprijazniti s futuristično obliko avtobusov, ki vozijo na otok. Videti so kot
iz znanstvenofantastičnega filma. Zanimiva pa se mi je zdela rešitev obračanja,
oziroma izogibanje le-temu. Avtobusi imajo volan na obeh straneh, podobno kot
vlak. Šofer se samo presede, zapre zadnja ogledala, odpre prva in že se pelje v
drugo stran.
Naprej,
po obalah Normandije, sva se odpravila po dvodnevnem počitku. Uživala sva ob
panorami obalne ceste do Gattevilla, nato pa preko notranjosti na tako
imenovano Omaha beach, prizorišče dneva D. Prespala sva na PZA-ju v Grand Champ
– Masyu (N 49.38626, W 1.03833). Še eden od brezplačnih in lepo urejenih
PZA-jev.
Dobršen
del dneva sva namenila raziskovanju obale, kjer se je zgodila ena največjih
morij v II. svetovni vojni. Ne morem verjeti, kako smo ljudje lahko tako
lahkomiselni, časti in oblasti lačni, da zaradi tega dovolimo takšne tragedije.
Point du Hoc, z ostanki bunkerjev in kraterjev od min, ameriško pokopališče z
več kot 10.000 belimi križi, Arromanches z ostanki pontonskih mostov na obali
in še in še bi lahko našteval. Vse to spominja na strašne bitke in
nepredstavljivo število umrlih. Smo se iz tega pripravljeni kaj naučiti? Glede
na novejšo zgodovino verjetno ne.
V
sklopu ameriškega pokopališče sva si ogledala center, kamor so naju spustili
šele po podrobnem pregledu. Kot bi vstopala na letalo. Rentgen, kontrola
nahrbtnika, fotoaparata … Tile Američani so res eni pajaci. V centru je muzej,
povezan z dogodki ob izkrcanju, v sklop katerega sodi tudi ogled filma, ki
govori o njegovih udeležencih. Največ govora je o vojakih, ki se niso vrnili
domov. Njihovi sorodniki pripovedujejo zgodbe o junakih, prebirajo njihova
zadnja pisma, se spominjajo, s kakšnim zanosom so odhajali od doma …
Pretresljivo! Razmišljal sem, kaj bi o tej bitki povedali fantje sami. Ali pa
njihovi potomci, ki niso dobili priložnosti za življenje, ker je njihov oče ali
ded ostal nekje na obali Normandije.
Zapustila
sva obalo, po kateri se je sprehajalo nešteto turistov. Kdo ve, koliko jih
sploh ni pomislilo, kako strašna je, čeprav na pogled prečudovita.
Skozi
Bayeux in mimo Caena sva šla v osrčje Normandije. Vsaj tako pravijo v vodnikih.
Kamorkoli sva se ozrla, povsod so naju spremljala polja. Vse do Livarota, kamor
sva prispela zvečer. Za 6 € sva prenočila v mestnem kampu ali PZA-ju, težko bi ga
opredelila (N49.00398, E 0.14999).
Zjutraj
sva si ogledala zanimivo predstavitev sirarne. Žal nama je bilo le, da je bila
sobota in nisva mogla v živo opazovati, kako izdelujejo znameniti sir.
Zadovoljiti sva se morala z ogledom filmčkov. Degustirala sva več vrst, preveč.
Tako sva se potem težko odločila, katere kupiti.
Dan
sva nadaljevala s potepanjem med neskončnimi polji do Pont Audemerja, kjer sva
spet bežala pred dežjem. Še pred tem pa sva si uspela vsaj na hitro ogledati
center mesta. Najbolj zanimiva se nama je zdela cerkev, na katero je bila
prislonjena gostilnica. Kaj takega pa še ne.
V
Honfleurju so naju spet pričakale natrpane ulice in pa naliv. Kaj sva hotela?
Preko Pont de Normandie sva prečkala Seino in edinkrat na dopustu plačala
cestnino. Za doživetje vožnje preko najdaljšega visečega mostu v Evropi (2.143 m) je bilo vredno.
Če me spomin
ne vara, prečkanje reke brez plačila,
tudi na sosednjem mostu, ni možno. Druge izbire pač ni.
Sobotno
popoldne se je nagibalo v večer. Spustila sva se proti Etretatu. Če sva
mislila, da je bilo v Honfleurju natrpano, potem je bilo tu ne vem kaj. Vikend
turisti so se pomešali z dopustniki. Noro! Našla sva PZA ob kampu. Za najin
okus preveč oddaljen od centra in pa s ceno 8 €. Brez oskrbe in možnosti
uporabe sanitarij v kampu. Ni govora! Zapeljala sva se do opuščene železniške
postaje in parkirala na skorajda zadnji prostor med številnimi avtodomovi (N
49.70831, E 0.21512). Noč je bila mirna, če odmisliva pokanje ognjemeta, ki pa
sva ga zamudila, preden sva se toliko prebudila, da so nama oči dale jasno
sliko.
Deset
minut sprehoda in že sva bila v centru mesta oziroma na plaži. Bučanje oceana
se je mešalo z zvokom drgnjenja kamenja na plaži, ki ga je premetavala moč
morja. Fascinantne pečine pa na levi in desni strani. Kam se bova povzpela? V
soboto sva se na desno, k cerkvici, v nedeljo pa na levo, poleg golf igrišča.
Težko bi se odločila, na kateri strani so lepše in bolj dih jemajoče. Najbolj
enostavno: na obeh.
Kljub
temu da sva bila še globoko v njej, je Normandija nekako ostala za nama. Vsaj
tisto, kar sva nameravala videti in kar nama je padlo pred oči in ostala
čutila. Do doma je še slab teden. Znan in neprijeten občutek se je naselil v
meni. Dopust se izteka!
Tour de France
Pred
nama je bilo še zadnje doživetje letošnjega počitnikovanja. Veliki Tour. Tako
kot Francijo imam posledično rad vse, kar je povezano z njo. Dolgo sem hrepenel
po doživetju vzdušja najznamenitejše kolesarske dirke. Malce načrtovanja in
ujela sva eno od etap, ki je potekala med Abbevillom in Rouenom.
Nameravala
sva se nastaniti nekje blizu trase in se potem na dan tekmovanja namestiti ob
njo. Saj sem že povedal, da naju včasih spremlja sreča. V vasici St. Pierre en
Port sva našla ACSI-jev kamp Les Falaises (N 49.80965, E 0,49390), na pečini
nad morjem, z ogromnimi parcelami, skratka dober. Kar pa je bilo najpomembneje,
Tour je šel prav skozi vasico.
Tri
dni sva uživala, se sprehajala, kolesarila, predvsem pa doživljala utrip
vasice, ki se je pripravljala na veliki dogodek. Na ulicah so bila vsepovsod
postavljena barvasta kolesa, izložbe trgovin, pisarn in ne vem česa še so bile
okrašene v znamenju kolesarstva.
V nedeljo popoldan je bil koncert godbe na
pihala. Morda sem še kaj pozabil … Skratka, vasica je živela in dihala s Tourom.
Res nepozabno.
Na
dan dirke, ko so bile ceste že navsezgodaj zaprte, so se pričeli zbirati
ljudje. Razvijali so francoske zastave, postavljali panoje, med katerimi je
bila tudi prava tapiserija, okraševali so še zadnje podrobnosti. Skupina
starejših je ob cesti postavila lajno in s petjem zabavala gledalce. Tisti
srečneži, ki so stanujejo tik ob cesti, so na vrtovih priredili prave piknike,
na katerih so se zbrale cele družine in prijatelji … Niti minuto ni bilo
dolgčas. Pred prihodom reklamne kolone pa so na ulice prišli še zadnji
prebivalci vasi, ki so ustvarili nepretrgan špalir. Kaj takega sem nazadnje
videl, ko se je po Gorenjski vozil Tito.
Zaprta ulica, preden je oživela |
Množica
je oživela že, ko je mimo zapeljala reklamna kolona vozil. Toliko različnih
načinov oglaševanja sva videla, da mi zmanjkuje besed pri opisovanju. Kot bi
bil na pustnem karnevalu.
Nebo
so pričeli preletavati helikopterji. Za celo floto slovenske vojske jih je
bilo. Ljudje so nervozno stegovali vratove. Sledilo je glasno vzpodbujanje
ubežniške trojke kolesarjev, ki so si nabrali nekajminutno prednost.
Bežimo, da nas ne ujamejo |
Še eno
zatišje pred viharjem, nato pa glasno navijanje za vse ostale. Sedel sem na
tleh in kot nor pritiskal na sprožilec fotoaparata.
Zvok, ki so ga proizvajali
kolesarji s poganjanjem pedal, me je spominjal na roj čebel. V manj kot minuti
je pred mano ostala prazna cesta. Ni jih bilo več. So že šli! Še preden sem se
zavedel, je bilo vsega konec. Le še štirje žandarji na zaključku kolone so mi
pozirali in najinega Toura je bilo konec. Za letos, da se razumemo. To vzdušje
moram še doživeti.
Konkurenca pozira |
Vrnila
sva se v kamp, kjer sva, z dovoljenjem šefice, smela pustiti Krištofa kar na
parceli do poznega popoldneva. Poslovila sva se in mimo Rouena pričela
zapuščati Normandijo. Zadnjo noč v Franciji, čeprav takrat tega še nisva vedela,
sva prespala v Boisemontu ( N 49.02383, E 2.00046). Pravzaprav že v predmestju
Pariza.
Zjutraj
sem spoznal, da bi bilo bolje, če bi potegnila še nekaj kilometrov naprej in bi
tako hitreje obvozila Pariz. Tako pa sva padla v jutranjo konico in se le po
polžje premikala po štiripasovni
obvoznici. Pred nama pa Pariz, čez celo obzorje. Neverjetno, kakšne
razsežnosti. Na eni strani Eifflov stolp, na drugi pa bazilika Sacre coeur.
Pred leti, od blizu, se mi nista zdela tako mogočna in tako daleč drug od
drugega.
Pariz
sva pustila za sabo in se skozi Šampanjo po N4 pripeljala do vznožja Vogezov, se
povzpela preko njih in ustavila na napolnjenem PZA-ju v Kaysersbergu. Zadnje
noči v Franciji se nisem želel spominjati po sosedu z do konca raztegnjeno
tendo na eni in smetnjaku tik pod kuhinjskim oknom na drugi strani. V Colmarju
sva dotočila gorivo, ki nama je zadostovalo do doma, in preko Rena zapustila
Francijo.
V
Breisachu sva se parkirala na lepo urejenem PZA-ju (N48.03001, E 7.57501). Po
večerji sva šla na breg Rena in se še zadnjič ozrla proti Franciji. Sonce je
zašlo za Vogeze, z njim pa najin dopust. Kdaj se spet vrneva?
Pot
domov nama je minila ob obujanju vseh lepih trenutkov, ki sva jih doživela.
Malce sva se tudi že dotaknila prihodnjega dopusta, ampak nič še nisva
zabetonirala. Do takrat je potrebno izkoristiti čim več vikendov.
Bodensko
jezero je kar zdrselo mimo naju, zadnji del Nemčije pa je Vlasta preživela v
zadnjem delu Krištofa. Ko se je prebudila, sva se že vzpenjala na Fernpass, s
katerega sva se spustila v Innsbruck, se potem spet dvignila na Brenner in
končno zvečer parkirala v Brixnu (N 46.70650, E 11.65526).
Izbira
parkirišča pri športni dvorani se je sprva pokazala za dobro. Kar nekaj
avtodomov je bilo tu že pred nama. Poiskal sem raven del in potegnil ročno.
Dovolj za danes! Aja, neizkušenost, lahko pa se reče neumnost. Parkiral sem v
prvi vrsti. Ne do morja, do diska! To sva izvedela sredi noči, ko se trume
mladeži niso in niso hotele umiriti. S strelami okoli glave sem sedel za volan
in se zapeljal pred trgovino, kjer sva zjutraj nameravala dokupiti zalogo
testenin za domačo oskrbo. Ob odhodu sem opazil še nekaj prižganih luči na avtodomovih,
ki so za nama zapuščali parkirišče. Pa le nisem edini norec. Slaba tolažba, pa
vendar.
Na
poti do doma sva se le še dotaknila Dolomitov, jih hrepeneče pogledala, nato pa
preko sosednje Koroške pripeljala na domače dvorišče.
Stara
navada – železna srajca: Potovala sva 21 dni in prevozila 4.720 km
Stroški:
-
gorivo ………………………..… 550 €
-
parkiranje in vstopnine …..…...130
€
-
hrana, pijača, malenkosti …… 220 €
-
kampi …………………………… 90 €
-
PZA ………………………………25 €
Bravo maestro. Zelo lepo. Veseli me tudi da je kak delček mojih destinacij nekomu navdih.
OdgovoriIzbrišiČakam na nove mojstrovine.
lp
Ickoficko
Hvala za kritiko in ideje. Zgleda , da so nama všeč podobne stvari. Tako se mi po prebiranju različnih potopisov in popotniških vodnikov ni bilo težko odločiti, koga kopirati.
OdgovoriIzbrišiKako pa ste vi preživeli dopust?
LP Metlca
Odgovor bo po skorajšnjem lektoriranju kmalu sledil na mojem blogu :)))
OdgovoriIzbrišilp Ickoficko
Že vem, sem že prebral :-)), bravo, bravo!
OdgovoriIzbrišiLP Metlca